Luka Matijevec

Gre za projekt, ki je nastajal kar sedem let in je ena najzahtevnejših slovenskih filmskih koprodukcij zadnjih let, s sodelovanjem šestih držav in številnih javnih in zasebnih virov financiranja. Ob izjemnem začetnem uspehu na mednarodnih festivalih se domače občinstvo že pripravlja na premiero. Pogovarjali smo se z Markom Naberšnikom, režiserjem in scenaristom, ki je zgodbo najprej spoznal kot bralec in nato kot soustvarjalec scenarija, ter Alešem Pavlinom, producentom in sodelavcem pri scenariju.

OSEBNI ARHIV

Film Belo se pere na devetdeset je nastajal kar sedem let. Kako se je zgodba razvila do velikega platna?

Marko Naberšnik: Knjigo sem že od začetka bral z mislijo na film, saj sva se z Bronjo Žakelj že ob prvem srečanju pogovarjala o filmski adaptaciji. Ob prvem branju me je roman prevzel. Slikovit prikaz družine, Bronjina osebna izpoved, njen boj z boleznijo in optimizem, ki kljubuje življenjskim preizkušnjam, so me navdušili. Bronja je v mojih očeh hitro zaživela kot filmska junakinja. Pot do filma je bila dolga, kar sedem let, kar je povsem razumljivo pri tako zahtevni vsebini. Ko se lotiš filmskega projekta, veš, da proces nastajanja nikoli ni hiter, še zlasti ne pri zgodbi, ki je tako osebna in čustveno kompleksna.

Aleš Pavlin: Film je nastajal sedem let in je ena najzahtevnejših koprodukcij zadnjih let. Sodelovalo je šest držav, počrpali smo tako rekoč vse možne domače in tuje javne vire, poleg tega pa so se odzvali številni sponzorji.

Gre za izjemno produkcijsko izkušnjo, ki je od vseh sodelujočih zahtevala maksimalno zavzetost in predanost.

Kako je potekalo mednarodno sodelovanje in kaj je to prineslo filmu?

Aleš Pavlin: Gre za obsežno koprodukcijo Slovenije, Italije, Hrvaške, Srbije, Črne gore in Severne Makedonije ter panevropskega sklada Eurimages. Izčrpali smo vse možne vire javnih sredstev, saj film obravnava kompleksno zgodbo, ki zajema več desetletij življenja v dveh različnih državah, Jugoslaviji in Sloveniji. To mednarodno sodelovanje je filmu prineslo ogromno. Mednarodno igralsko zasedbo, vključno z izjemno srbsko igralko in veliko zvezdo jugoslovanskega filma Anico Dobro, avtorsko ekipo s predstavniki iz vseh sodelujočih držav, snemanje na različnih lokacijah v Italiji, na Hrvaškem in drugje, ter mednarodno obarvano postprodukcijo v Skopju, Beogradu, Podgorici, Zagrebu, Vidmu in Trstu. Poleg tega pesmi, za katere smo odkupili pravice, niso samo slovenske; dve sta tudi znameniti Bajagovi baladi. Vse to je filmu dalo bogato mednarodno podobo in dodatno plast avtentičnosti.

Mediaspeed.

Roman in film vedno živita vsak v svojem jeziku. Kje ste morali vi narediti največ kompromisov pri prenosu zgodbe na film?

Marko Naberšnik: Največ kompromisov je bilo pri izboru prizorov. Roman je mozaičen, obsega več desetletij in veliko število likov. Bronja v romanu prehodi pot od majhne deklice do odrasle ženske. Ko sva se z Bronjo pogovarjala o filmski adaptaciji, sva se oba zavedala, da brez selekcije prizorov ne bo šlo. Najprej sem jaz napisal scenosled, neke vrste izbor prizorov, ki bi jih želel imeti v filmu. Na začetku se nisem omejeval in kmalu se je izkazalo, da je moj prvi izbor še vedno predolg. Ko je Bronja v izbrane prizore vnesla dialoge, sva imela na začetku scenarij, ki je obsegal več kot 180 strani. To je za celovečerni film občutno preveč. Če bi to posneli, bi film trajal štiri ure. Prvih šest verzij scenarija smo morali prilagoditi, dokler nismo prišli do končne različice z 98 prizori in 109 stranmi. Strniti je bilo treba dogajanje in čustva v filmski tempo, pri čemer je bila najpomembnejša družinska pripoved – tista prinaša največ čustev.

Luka Matijevec

Pri pripravi scenarija ste tesno sodelovali z avtorico Bronjo Žakelj. Kako je to vplivalo na proces?

Marko Naberšnik: Med pisanjem scenarija sva postala prijatelja. Drug z drugim sva delila osebna razmišljanja. V romanu je bila iskrena Bronja in tudi z moje strani je moralo biti enako med pisanjem scenarija. Če med pisanjem tudi jaz ne bi bil iskren, nama ne bi uspelo napisati predloge za filmsko adaptacijo.

Bronja je bila veliko prisotna tudi med snemanjem, pomagala je z nasveti in osebnimi rekviziti, kot so rentgenske slike, ki jih boste videli v filmu, z detajlom verižice, ki se pojavi tudi v knjigi. Zaradi nje so številni filmski prizori zelo avtentični.

Aleš Pavlin: Bronja je bila vključena v vse faze. Kot scenaristka, opazovalka snemanja in svetovalka. Odnos z njo je bil intenziven in strasten. Ona diha ta film s polnimi pljuči in uživa v prvih uspehih.

Film in TV

Bronja Žakelj: "Pri meni so bili pomisleki, saj gre za avtobiografijo"

Zgodba odpira boleče teme bolezni in izgube. Kako ste ohranili ravnovesje med avtentičnostjo in občutljivostjo?

Marko Naberšnik: Edino zagotovilo, da se čustveno in dramaturško ravnotežje v filmu ne bi porušilo, je bila iskrenost. Posebej načrtno ravnovesja nismo iskali, ker bi to bilo preračunljivo in gledalci bi to čutili.

Luka Matijevec

Kako ste izbirali igralsko zasedbo in kaj je odločalo pri ključnih vlogah?

Marko Naberšnik: Za nekatere vloge sem že ob branju vedel, koga povabiti, za mlade igralce pa smo imeli avdicije. Ko smo zbrali igralsko ekipo, je bila Bronja presenečena, kako se energija igralcev ujema z resnično energijo njenih družinskih članov iz romana. Nekateri so si bili tudi fizično zelo podobni. Je pa iskanje igralske ekipe pri filmu dolgotrajen proces, ker se morajo igralci med seboj ujemati tudi vizualno, da gledalec verjame, da bi lahko bili družinski člani, prijatelji, sodelavci. Malo na to vplivajo leta, malo zunanji videz in malo energija, ki jo ima vsak že v sebi.

Aleš Pavlin: Mednarodna igralska zasedba, vključno z izjemno srbsko igralko Anico Dobro, je filmu dala dodano vrednost. Vsi so dali vse od sebe, kar bo ostalo kot nepozabna izkušnja.

Kako ste rekonstruirali osemdeseta leta?

Aleš Pavlin: Bilo je zelo zahtevno, ker gre za obdobje, ki vseeno ni tako daleč, da se ga ne bi spominjali, kljub temu pa je bilo takrat vse zelo drugače, kot je danes. Tukaj bi še posebej omenil izjemno delo kostumografke Nadje Bedjanič in scenografke Maje Moravec. Še zlasti pozorni smo morali biti na posebne pripomočke, ki so se nekoč uporabljali, danes pa ne več, pa tudi na napise na ulicah in drugih javnih površinah, da je vse res časovno verodostojno.

Kateri trenutek s snemanja vam bo ostal v spominu?

Aleš Pavlin: Najbolj mi bo ostal v spominu nočni telefonski pogovor z Anico Dobro leto dni pred snemanjem. Spominjam se dolgega klepeta z njo, govorila sva o marsičem, jaz pa sem zavlačeval s ponudbo za vlogo babice v filmu. Nato mi je končno uspelo postaviti vprašanje. Sledil je dolg molk in nato odgovor: »Ovo je izazov na svim nivojima« (To je izziv na vseh nivojih). Toliko ognja in čudovite energije je prinesla in izvrstna vloga, ki jo je naredila, je bila nagrada za vso filmsko ekipo in sam film.

Kako ste doživeli svetovno premiero v Sarajevu?

Marko Naberšnik: Filmski festival v Sarajevu je eden najpomembnejših v Evropi. Ko so nam selektorji sporočili, da smo del uradnega programa, je bilo veselje v ekipi nepopisno. Premiera je bila razprodana, festival je bil odlično organiziran, na festivalu, kjer je bilo prikazanih 227 igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, pa je naš film od gledalcev dobil tretjo najboljšo oceno. V tako močni mednarodni konkurenci je tak glas gledalcev veliko vreden.

Ob premieri sem si predvsem oddahnil, hkrati pa sem bil tudi presenečen nad čustvenim odzivom gledalcev.

Ti so po premieri čakali v vrsti, da bi z ekipo delili lastne življenjske izkušnje in povedali, v katerih prizorih jih je film najbolj nagovoril.

Aleš Pavlin: Svetovno premiero sem doživel napol v transu.

Da bi imeli premiero v Sarajevu, je bila naša največja želja.

Dvorana je s filmom dihala od prve minute, občinstvo se je smejalo, jokalo, katarzični konec pa je sprožil stoječe ovacije, ki so trajale in trajale.

Optimistično sem pričakoval dober odziv občinstva, a o tako silovitem odzivu ni nihče mogel niti sanjati.

V Črni gori, kjer smo imeli projekcijo ob 23. uri, so gledalci vztrajali do konca in ob 1.15 ponoči smo znova doživeli stoječe ovacije. To ostane za vse čase.

Film čaka slovenska še premiera. Kakšna so vaša pričakovanja?

Marko Naberšnik: Čustva iz filma so univerzalna, a slovenskih gledalcev se bo dotaknil še malenkost bolj zaradi lokalnih pripovednih elementov. Zelo se veselim pogovorov z gledalci po Sloveniji.

Aleš Pavlin: Pričakovanja so izjemno visoka. Film čakajo bralci romana in kino gledalci.

Verjamem, da bo sporočilo filma, Bronjina zmaga nad težkimi življenjskimi preizkušnjami, gledalce navdušilo in zadovoljilo.