Marja Bizjak Ažman

Po svetu in pri Slovencih močno priljubljenega argentinskega  avtorja Jorgeja Bucaya sem ne tako dolgo nazaj intervjuvala. Spomnim se, da sem zamudila na »zmenek«, ker sem ga čakala v hotelu Slon, dogovorjena sva bila pa v Levu. Ni mi zameril, čeprav sem prišla šele, ko je njegov čas za slovenske novinarje potekel. Vzel si je čas zame. Zanimalo ga je, zakaj se je moralo tako zgoditi. Dal je priložnost usodi. Je človek, ki živi to, kar piše.

Takrat sem se spraševala, kako sem mogla zamenjati slona za leva, zdaj vem. Na naslovnici te vijolične, prve njegove knjige, prevedene v slovenščino, z naslovom Ti povem zgodbo? je narisan slon. Nad njim pa piše: Kaj ko bi dali priložnost usodi. In  tako sem po 12 letih znova odprla to knjigo, o kateri je pokojna ljubiteljica knjig in dobrih avtorjev Manca Košir zapisala, da bi jo morali nositi v torbicah kot aspirin. V izvirniku je izšla pred dvajsetimi leti, v slovenski jezik jo je leta 2013 prevedla Vesna Velkavrh  Bukilica. Če jo imate tudi vi še vedno na knjižni polici, jo poiščite, odprite in vstopite še enkrat v zgodbo, ki se bo odprla za vas.

Osebna rast

Divji ples z narcisom: dela sranje, pol se pa jokca

Je v tebi dovolj prostora?

Argentinski zdravnik, psihiater, ki piše priročnike, je bil pred 20 leti bolj redkost kot ne, zato je morda tudi tako zelo zaslovel po vsem svetu, zadnje čase imamo priročnike tudi od naših originalnih zdravnikov, ampak Jorge je pa Jorge. V knjigi Demian po 15 letih spet obišče psihoterapevta Bajsija, ki mu svetuje s pripovedovanjem zgodb. V Demianovo življenje je prišla lepotička, potem ko se je ločil od žene, ki je vedno kaj hotela, ugovarjala. Novi je bilo ime Ludmila. »Samo bivala je, kot bi bila nad vsem … To pa je, popolnoma razumljivo, zame bila velika skušnjava.« V zgodbi pripovedovalec še vedno išče  opravičila, zakaj se mu je to pripetilo in kako da je podlegel skušnjavi. »Moral bi bil opaziti, da so njena oblačila, navidez izbrana tjavdan, vedno pa oblečena tako, kakor da bodo vsak hip padla z nje, posledica prave strategije zapeljevanja vsevprek.« Veliko je tuhtal o njej, prizna, da zato, da se mu ni bilo treba sprijazniti s tem, da ga je kmalu zapustila. Povzročila je rano njegovemu samoljubju, a piše, da je moralo biti še nekaj več kot samo ta njen odhod. Želel je odkriti, kaj bi to bilo, prej da ne bo imel miru. In potem pride na vrsto zgodba, ki jo pripoveduje modrec Baldwin, s katerim spije skodelico čaja. Baldwin naliva čaj, ki se začne razlivati v krožniček, ko ga učenec opozori, naj neha dolivati. Balwin pa reče: »Me veseli, da si to opazil. V skodelici ni več prostora za čaj. Je v tebi prostor za tisto, česar naj bi se naučil od mene? Če si pripravljen globinsko osvojiti, kar se naučiš, boš moral včasih izprazniti skodelico, opustiti misli, ki polnijo tvoj um, in zavreči, kar že poznaš, ne da bi vedel, kaj bo to nadomestilo.« 

Zanimalo me je, ali bi danes spet podčrtala iste stavke, kot sem jih pred 13 leti. Bi. »Spomin je pri presojanju dejstev preveč pristranski, preveč krivičen in upošteva samo tiste podatke, ki potrjujejo odločitev, ki smo jo že sprejeli. Ne bi smeli tako zlahka pozabiti tistega, kar so nekoč drugi storili za nas.«

Lepilni trak odnosa

Ko se je Demian razhajal z ženo Gabi, mu je njegova mati vsakič, ko ji je omenil prepir z ženo, izrekla tole, na novo podčrtano: »Na roko lahko prilepiš lepilni trak. Če to narediš previdno, bo vez trdna in bo obstala. Lahko ga odlepiš in spet prilepiš, ampak ne bo več prijel kot prvič. To lahko še nekajkrat ponoviš, ampak vsakič bo lepilo slabše držalo. Razlog je očiten. Vsakič, ko ga odlepiš, obenem odtrgaš drobne, nevidne koščke svoje kože. Zaradi kopičenja vseh teh mikroskopsko majhnih odtrganin lepega dne lepilni trak ne prime več.« Potem je nekega dne pripovedovalec povedano in že večkrat slišano tudi slišal ter se odločil: »Naj rana še tako boli, prisežem pri svojih očeh, da se v moji žehti ne bo več prala obleka naju obeh.« Prišle so nove zgodbe, nove ženske. In pripovedovalec ni imun, ampak zdaj že ve, ne bo šel večkrat na led. Ob novi ženski, ki mu je všeč, se sprašuje: »Kakšne sanje, pričakovanja in iluzije prenašam na Paulo? Res vidim njo, ali pa je njena podoba le odsev moje želje? In sploh, naj zaupam temu, kar vidim, ali ostanem na razdalji, dokler ne bo zmožna dokazati, da je res takšna, kot se mi v resnici kaže?«

Ljubezen je čustvo, ne strast

Jorge in žena sta še vedno najboljša prijatelja, a ker se ljubita, to po njegovem pomeni, da se ne žrtvujeta drug za drugega, ampak oba živita življenje, kot jima je ljubo. Jorge rad potuje in pripoveduje zgodbe, ona pa je rada doma, varuhinja gnezda. Ostaja os njegovih misli, kot tudi bivša žena glavnega junaka Demiana. Za njo so prišle nove, a: »Naj so se na začetku še tako kresale iskre in se utrinjale zvezde, nobena zveza ni trajala dlje kot nekaj mesecev. Ko so odšle, so iskre zamrle (ali obratno, ko so iskre zamrle, so odšle).« In njegovega junaka je bilo strah, da je ljubezen božansko doživetje, ki lahko traja le nekaj mesecev, nakar zdrkne v svojo rutino, zdolgočasenost, toda »ljubezen je bolj čustvo kot strast, zato pa ni vsak trenutek nujno ožarčena z raznobarvnimi kresovi.«

Objavljeno v reviji Jana, št.  št. 41, 14. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana