Telesno kondicijo Samobor vzdržuje s tedensko hojo s pohodniškimi palicami, savno in telovadbo, za zdrav duh v zdravem telesu skrbi tudi z zdravo prehrano, branjem različnih gledaliških tekstov ter gledanjem predstav in filmov.
Že 36 let je član Drame, pred štirimi leti pa je iz neke romantične ljubezni do gledališča, ki je bilo takrat v stiski, nase prevzel še breme njegovega vodenja.
Prvotni poklic mu sicer zelo manjka. »Sebe strašno pogrešam v repertoarju. Kot umetniški vodja vidim ogromno vlog zase, ki pa jih igrajo drugi igralci. Vesel sem zanje in žalosten zase. Je pa z ravnateljevanjem res zelo veliko dela, težko je tudi preklapljati z ene vsebine na drugo,« pravi Samobor. Igralsko kondicijo sicer trenutno vzdržuje v Korunovem Jezu, Pandurjevem Faustu in v predstavi Pohujšanje, ki je v kulturnem hramu v koprodukciji Drame, MGL in Cankarjevega doma premiero doživela 26. januarja – na žalost ne v predvideni zasedbi.
»Pred začetkom študija sem bil zelo vznemirjen. Najbolj zato, ker bom spet stal z igralci vis-a-vis. To je nekaj, kar najbolj pogrešam. Pa tudi zaradi teme Cankarjevega Pohujšanja. Nato pa se je decembra, na začetku študija, zgodila katastrofa. Jernej Šugman, ki bi igral enega od glavnih likov, je umrl. Študij je za nas postal velika preizkušnja. Žalovali smo. Sedeli smo na vaji in se samo gledali. Bili so dnevi, ko se je vse skupaj zdelo nesmiselno. K sreči sta Žanina Mirčevska in Eduard Miler, velika Jernejeva prijatelja, pripravila koncept, ki ni poskušal nadomestiti Zlodeja, ki bi ga igral Jernej, temveč raziskuje svet doline šentflorjanske, ki je že sam dovolj pohujšan. To se mi zdi najbolj iskreno in plemenito dejanje. Nikogar ni, ki bi ga nadomestil, na nek način pa je ves čas z nami. Ponudil se je nov, mnogo bolj izostren pogled na našo dolino šentflorjansko,« pravi Igor.
NA AGRFT JE ŠEL BOLJ IZ HECA
Igralsko slo je sicer Samobor začutil že zelo daleč nazaj. Igral je že v osnovni šoli, bil je tudi v gimnazijskem dramskem krožku. Na sprejemne izpite na akademijo je sicer šel bolj iz heca. »Z Zvezdano Mlakar sva bila sošolca in sem šel z njo na sprejemne izpite, sprejeli so pa oba. In potem je to pač postalo moje življenje,« razkriva Igor.
Starša sta sicer sina na njegovi poti podprla, a nad njegovo odločitvijo nista bila pretirano navdušena. »Da bi mi ravno ploskala, ko sem se za to odločil, bi bilo težko reči, a me nobeden ni oviral. Nikomur ni prišlo na misel, da bi me oviral pri tistem, kar si želim. Imeli smo tak odnos, da se jima je zdelo prav, da se izpolnim v tistem, kar mislim, da je zame dobro. Nič nista v to posegala in mislim, da sta zelo prav naredila,« meni igralec, ki je sicer svojim staršem v otroštvu naredil kar nekaj sivih las.
BIL JE ZELO RADOŽIV IN RADOVEDEN OTROK
»Bil sem precej poreden otrok. Najbrž je bil to samo del odraščanja. A moram reči, da sem bil sprejet tudi v svoji porednosti. Nihče ni mislil, da bi moral cele dneve sedeti za mizo in se učiti, saj bi bila taka prisila samo izguba časa. Takrat me je vse vleklo. Bil sem zelo radoživ, radoveden otrok in sem si jemal tudi neke pravice, ki si jih mogoče ne bi smel. V puberteti sem veliko hodil okoli, nagajal sem, si izmišljeval ter lagal – vse tisto pač, kar počne mladostnik, da doseže svoje cilje. Vem, da sem se včasih prav grozno obnašal, tudi takrat sem to vedel, a človek si v določenih letih pač ne more pomagati. Ne da se obvladovati sile odraščanja,« je prepričan Igor. Seveda je bil za svoje vragolije tudi kaznovan. Občasno je dobil kakšno po riti – a kot pravi, si jo je že zaslužil; kadar je bilo res hudo, pa je dobil »hišni zapor«. Enkrat mu je bil ta celo zelo všeč, saj mu tako ni bilo treba razmišljati, kam vse bi še bilo vredno iti. »V tistem 'hausarestu' sem pravzaprav užival, ker sem bil doma,« se spominja. Sam ima tri otroke – iz prejšnjega razmerja sina Jara, ki ga je nedavno osrečil z vnukinjo Lano, z ženo, režiserko in direktorico MGL Barbaro Hieng Samobor, pa sina Filipa, ki je šel po njegovih stopinjah, in hčerko Ano, ki študira pravo.
USODNO GLEDALIŠČE
Z Barbaro veljata za enega najskladnejših parov na slovenski sceni, za to, da sta se spoznala, pa je bilo usodno gledališče. »Spoznala sva se, ko je Barbara v Drami režirala predstavo, v kateri jaz sicer nisem nastopil. Zagledala sva se in nekaj se je zgodilo. V tistem trenutku sem vedel, da je to to,« se spominja Samobor, ki je bil v tistem času še poročen. Za uspešno zvezo so sicer po njegovem mnenju najbolj pomembni iskrenost, zanimanje in radovednost.
»Radovednost je tisto, kar nas vse drži pri življenju. Čim nam je enkrat zmanjka, potem vse ugasne. Še vedno sem radoveden za vsak moment, tudi v najini zvezi,« pravi Samobor, ki se ima za velikega romantika, a ne v površinskem smislu. »Romantike ne določajo svečke, ampak tisto, kar se zgodi med tabo in tistim, ki je poleg tebe. Lahko je romantično tudi, ko se pelješ z avtom ali pa ko greš v trgovino,« na te stvari gleda Igor.
Svojevrsten pogled pa ima igralec, ki je 18. septembra dopolnil 60 let, tudi na okrogle obletnice. »Vedno kadar so ničle zraven, si rečemo, da je to nekaj posebnega, a čas je res neka relativna stvar – če bi malo drugače šteli, pa ne bi bilo ničle, ampak nekaj drugega. Dan se obrne enako. Je sicer res, da je 60 že neka številka. Vem, da se mi je pred 20 ali 30 leti zdelo, da moraš pri šestdesetih že nekako izklopiti, da si že toliko star, da je prav, da si doma in daš mir. Zdaj ko sem sam tukaj, pa ne mislim tako. (smeh) Vsak seveda mora enkrat nehati delati in prav je tako. Upam, da bom razumel, kdaj je napočil trenutek, da grem v penzijo. Mnogi ljudje ravno tega ne znajo in se potem pehajo v nekem nekoristnem ali celo škodljivem naprezanju. Predvsem pa za nami prihajajo mladi, ki jim je treba dati možnosti,« se zaveda Igor.
V bližnji prihodnosti si želi predvsem več prostega časa, ki mu ga trenutno res kronično primanjkuje, in se igrati s sinom. Na odru je sicer z njim že stal v predstavi Faust, a le mimobežno, in želi si, da bi bila enkrat na odru res partnerja. »Igralci na odru razkrivamo svoje najgloblje bistvo. Partnerja nikoli tako globoko ne spoznaš, kot kadar igra. Takrat se najbolj vidi, kakšen je v resnici. Ravno obratno je, kot si mislimo. Prav v našem 'pretvarjanju' se izkaže največja, najgloblja resnica,« je prepričan.
