Jaka Koren

Ni ga človeka, ki se ne bi spraševal, od kod je prišel in kako. Šele kdor pozna svoje korenine, lahko pozna sebe, nemara pa tudi smisel svojega življenja. Vzhodna ljudstva so temu rekla karma, naši predniki usoda, danes pa vemo, da vsak izmed nas s seboj na svet prinese dediščino preteklih rodov, ki je lahko bodisi pogubna bodisi odrešilna. To dediščino nam pomaga spoznavati rodoslovje, ki zmore s kombinacijo prastarih virov ter najnovejših genetskih in lingvističnih metod doseči, da davno mrtvi predniki odgovorijo na naša skrivna vprašanja in nam pokažejo pot v življenju. Tudi srčna rodoslovka Vlasta Knapič iz Prebolda, ki sodeluje z najuglednejšimi domačimi in svetovnimi platformami, je na te načine odkrila reči, ki jih je njen rod zakopal pod plasti neizrečenega.

Jaka Koren

Kdaj in zakaj ste se začeli ukvarjati z rodoslovjem?

Ko sem se poročila, sem izvedela, da ima moževa družina izdelan celoten rodovnik, kar se mi je zdelo zelo zanimivo; možev stric ga je oblikoval že v 60. letih prejšnjega stoletja in podaril vsakemu sorodniku en izvod. Rada sem ga prebirala, vendar mi je bilo kar težko slediti vsem povezavam, zato sem se pred kakšnimi 18 leti obrnila na Petra Hawlino iz Slovenskega rodoslovnega društva in začela sodelovati z njim. Čez čas sem navezala stik še z ustvarjalci spletne strani My Heritage, ki je danes ena izmed dveh največjih rodoslovnih platform na svetu; pomagala sem jim prevesti njihovo aplikacijo v slovenščino in vse odtlej delam tudi z njimi. To so bili moji rodoslovni začetki. Velika spodbuda v tej smeri je bila kasneje materina smrt. Tedaj mi je bilo nekako žal, da je nisem več spraševala in se pozanimala o usodah prednikov.

Novice

Dokazovanje devištva noče umreti: Lahko potipam, ali si še devica?

Kaj ste torej odkrili, ko ste se sistematično lotili proučevanja svoje družine?

Najprej sem se lotila raziskovanja očetove linije, o kateri sem vedela najmanj. Zato sem se lotila dela po svoje, da bi zapolnila to vrzel; začela sem brskati po arhivih in  spletu, se pogovarjati z ljudmi, iskati vire … Tako sem na primer odkrila, da je očetovega najstarejšega brata v otroštvu spolno zlorabil vaški učitelj;  stric potem nikoli ni bil več enak, vse življenje se je vdajal pijači. Verjela sem, da ga je njegov oče – moj stari ata – nagnal od doma na Gorenjsko, ker je pil. Pa se je izkazalo, da je hotel fanta zgolj rešiti pred tem učiteljem, ki je še naprej živel in kraljeval v tisti vasi. Dotlej nisem razumela, zakaj je ta stric vse življenje preživel na drugem koncu države, zakaj je bil tako labilen in zakaj si nikoli ni ustvaril družine. Zdaj vem, da je doživel hudo travmo in je nikoli razrešil. Ko je umrl, so ga pokopali v družinski grob v domači vasi; spomnim se, kako so mi sosedje govorili, da je lepo, ker smo ga vrnili rodni zemlji.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 21, 27. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana