Lipar Design Photography

Zmagovalka kulinarične oddaje Miša Michaela Koplova kuhanje dojema kot umetnost in način izražanja, se ob tem dosežku ne želi ustaviti. Njena poslovna vizija je jasna: povezati znanje iz kuhinje s podjetniškimi pristopi in pomagati restavracijam, da postanejo uspešnejše in bolj trajnostne. Kako ji je življenje oblikovalo pogled na svet, kaj jo navdihuje, kako premaguje dvome in kaj je tisto, kar jo žene naprej?

MasterChef Slovenija

Miša Koplova je velika zmagovalka kulinaričnega šova

Miša, najprej iskrene čestitke za zmago v MasterChefu! Bi nam za začetek povedali, kdo je Miša, če odstranimo kamere, tekmovanje in kuhinjo?

Hvala iz srca. Če odstranimo vse zunanje plasti, sem Miša predvsem zelo čuteč človek. Rada uživam v malih stvareh in rada se smejim. Sem nekdo, ki verjame v iskrenost, v pristne odnose, v trud, ki ne prinaša vedno takojšnjih rezultatov, ampak vedno nekaj zgradi. Zelo sem povezana z naravo, z majhnimi trenutki, tistimi, ki jih ne moreš ujeti s kamero. Sem oseba, ki pogosto čuti bolj kot govori ter veliko razmišlja o svetu okrog sebe.

Lipar Design Photography

Lipar Design Photography

Kako so na vas vplivali stari starši, posebej babica?

Zelo močno. Babica je bila nežna, a izjemno močna ženska, ki je iz skoraj ničesar ustvarila dom. Vse, kar je počela, je počela s srcem. Od nje sem dobila to željo po dajanju ne le hrane, ampak topline. Njene jedi niso bile le okusne, bile so zavetje. In ta občutek zdaj nosim naprej: da hrana ni le stvar okusa, ampak pripadnosti.

Zame je hrana vedno povezana s spomini. Z vonjem, ki te preplavi, z občutkom nekega kraja, z ljudmi, ki jih ni več.

Kako ste kot otrok doživeli selitev v tujo državo? Vas je v tistem obdobju kaj oblikovalo?

Bilo je težko, iskreno. Občutek, da ne pripadaš, te zaznamuje. Jezik, okolje, ljudje ... vse je bilo novo in precej tuje. Ampak sčasoma sem začela graditi svoj notranji svet, zato sem danes zelo pozorna na ljudi, ki so morda tiho, a veliko nosijo v sebi. Ta izkušnja me je naučila empatije in tega, da res poslušam druge. In da nikoli ne pozabiš, od kod prihajaš.

Lipar Design Photography

Kateri del češke kulinarike vam je najbližje – kaj bi po vašem mnenju morali poznati tudi Slovenci? Katera jed vas morda spominja na otroštvo?

Domačnost. V češki kuhinji ni blišča, ampak ima ogromno duše. Recimo, svíčková na smetaně – to ni samo jed, to je del družinske mize, del pogovora. Meni pa srce najbolj zaigra ob vonju po sveže pečenih čeških buhtljih, ker me v trenutku vrnejo v babičino kuhinjo.

In obratno, kaj vas v slovenski kulinariki najbolj navdušuje?

Raznolikost. Vsaka pokrajina ima svoj značaj, svoje okuse, in to me neizmerno privlači. Zelo me navdušuje, kako Slovenci čuvamo tradicionalne jedi, vse od prekmurske gibanice do idrijskih žlikrofov. In spoštovanje do sestavin, do lokalnega. To mi je zelo blizu.

Sčasoma sem začela graditi svoj notranji svet, zato sem danes zelo pozorna na ljudi, ki so morda tiho, a veliko nosijo v sebi.

Kateri jedi iz češke ali slovenske kulinarike pa vam predstavljajo največji izziv?

Tiste, ki zahtevajo popolno preciznost, na primer potica. Naredila sem jo že večkrat, a vedno z ogromnim spoštovanjem. Tudi nekatere češke sladice utegnejo biti zahtevne, ker ni prostora za napake. Ampak ravno te jedi me učijo potrpežljivosti. Bolj kot izziv jih vidim kot spoštovanje do kulinarike.

Kaj vas je tekmovanje naučilo, kaj so vam dali sodniki?

Ogromno. Naučilo me je, da je strah nekaj, kar je treba objeti, ne premagati. Sodniki so vsak na svoj način v meni prebudili druge plasti – od tehnične natančnosti do samozavesti. Najbolj dragoceno pa je, da so videli mene – ne le jedi, ampak pot, ki sem jo prehodila.

Lipar Design Photography

Katera lastnost vas je v oddaji najbolj reševala?

Vztrajnost in strast. Ne tista glasna, ampak tiha, trmasta vztrajnost, ki ne obupa. Tudi takrat, ko se zdi, da si najmanj opazen. In morda tudi to, da znam poslušati intuicijo. Stvari delam s strastjo, in če se nečemu posvetim, je to 150-odstotno.

Od kod črpate ideje za jedi (iz spominov, okusov ali instinkta)?

Zame je hrana vedno povezana s spomini. Z vonjem, ki te preplavi, z občutkom nekega kraja, z ljudmi, ki jih ni več. Ampak ideje pridejo tudi iz trenutkov, iz nekega pogovora, iz poti, iz narave. Včasih pa kar iz tišine. Rekla bi, da je povezava vseh treh.

Kdaj ste nazadnje dvomili vase?

Pred kakšnim težjim izzivom v MasterChefu. Dvom je del mene, ampak sem se naučila, da je v redu, da mi ne jemlje moči, če ga ne pustim. Vedno imamo bitko sami s sabo. To je normalno.

Kaj bi o sebi povedali, če ne bi smeli govoriti o kuhanju?

Da sem oseba, ki vidi lepoto v majhnih stvareh. Da sem zvest prijatelj. Imam rada ljudi, a tudi tišino. Znam poslušati in se veselim, ko lahko komu polepšam dan. Znam se zabavati in rada imam smeh. Sem tudi ranljiva in se ne sramujem svojih napak.

Lipar Design Photography

Kaj je vaš naslednji korak? Omenili ste, da želite svetovati restavracijam in denarno nagrado vložiti v posel, je to še v načrtu?

Da, to jenačrt. Rada bi delala z ljudmi, ki imajo srce in dobro zgodbo. Prvi projekt se že začenja, in sicer odpiramo luksuzne apartmaje na Pokljuki.

Bo čas tudi za dober dopust?

Upam, da ja! Po vsem tem bi mi res prav prišel trenutek, ko lahko samo diham, berem knjigo, grem v gozd, mogoče nekam, kjer ni signala. Da se spet malo srečam sama s sabo. Ampak najprej posel. 

Kako težko je bilo skrivati zmago?

Pa niti ne. Meni je luštno, ko ljudi matra firbec. Sem pa človek, ki se ne hvali, zato preferiram neko skrivnostnost.