Sa.R.

Hvala vam, ker ste privolili v pogovor. Nekje sem prebrala, da se vas je prijel naziv slovenski Slash. Vam to godi ali vam gre na živce?

Prej to drugo. Tega naziva se je nekdo domislil v zadnjih dveh letih in potem so začeli novinarji to ponavljati eden za drugim. Pa Slashu sploh nisem podoben. Še najraje sem podoben samemu sebi. Poskušam biti kar najbolj svojstven.

Kitaro igrate že od šestega leta in kot otrok ste verjetno imeli kakšnega vzornika? Morda Jimija Hendrixa?

Kar zadeva vzornike kitariste, sem šel čez vso zgodovino. Res sem se zaljubil v kitaro že pri šestih letih, ko sem tudi že obiskoval glasbeno šolo in igral klavir. Pri meni se je začelo z Beatli in Rolling Stonesi ter nadaljevalo vse do zahtevnejših glasbenih oblik v okviru rock glasbe. Opazovanje in poslušanje dobrih kitaristov me je spodbudilo, da sem tudi sam napredoval. Kot otrok sem se seveda pogosto poskušal primerjati z določenim kitaristom in razumeti, kako razmišlja, čuti.

Začutil sem in spoznal, da nekaj v mojem življenju ni okej, da mi nekaj ne dovoljuje napredka, mi ne daje zadosti svobode.

Niste le vrhunski glasbenik, ampak tudi športnik, učitelj smučanja in tekmujete v tenisu?

Drži, tudi na tem področju sem zelo aktiven. Že kot otrok sem imel rad različne vrste športov. Navdušeno smučam od svojega tretjega leta. Spominjam se, da smo imeli Novogoričani le dvajset minut stran, na smučišču Lokve nad Novo Gorico, to je na več kot 900 metrih nadmorske višine, takrat pozimi pogosto vsaj pol metra snega.

Tenis pa vas je navdušil pozneje?

Da, okoli dvajsetih let, a kmalu zatem se je v mojem življenju pojavil Šank Rock in ni bilo več zadosti časa. Šele v zadnjih nekaj letih se tenisu spet posvečam zares intenzivno, tudi tekmovalno.

Robert Balen

Že večkrat ste izjavili, da v življenju pri vseh stvareh vedno poslušate srce oziroma sledite intuiciji. Ali je bilo od nekdaj tako ali so vas k temu privedle določene okoliščine, izkušnje?

Kar zadeva glasbeni vidik, sem kot ustvarjalec in izvajalec večinoma res ves čas sledil srcu in intuiciji, v zasebnosti pa se mi je to zgodilo šele nedolgo nazaj, v zadnjih treh letih. Začutil sem in spoznal, da nekaj v mojem življenju ni okej, da mi nekaj ne dovoljuje napredka, mi ne daje dovolj svobode. Ne le kot umetniku, ampak na splošno, da lahko počnem, karkoli si zares želim. To občutje me je vse glasneje klicalo, me gnalo do spremembe v zasebnem življenju.

Mnogi za korenite spremembe v zasebnosti ne zberejo poguma, sploh v zrelih letih. Kaj vam je dalo to moč?

Izkušnje, ki jih prinese življenje samo. Glasbenik mojega kova lahko doživi marsikaj. Kdor se hoče na podlagi vsega, sploh ko ti nekaj ne uspe, tudi kaj pametnega naučiti, se mora hkrati zavedati, da te do pravega cilja nikoli ne pelje dvigalo. Moraš se povzpeti po vseh stopnicah, iti postopoma skozi vse procese in razvojne stopnje. Tudi pri meni je odločitev za določene korenite spremembe dozorevala počasi.

Mama me je naučila, da vse, kar je povezano s kakršnimkoli sovraštvom, ljubosumnostjo in maščevalnostjo, ne sodi v naše življenje.

Med gostovanjem v enem izmed slovenskih podkastov se je zgodil posebej ganljiv trenutek, ko ste govorili o mami, ki je umrla pred petimi leti, ter pokazali njeno ogrlico, ki vam ogromno pomeni. Kaj je bilo tisto bistveno, kar vam je dala in bo za vedno ostalo z vami?

Iskanje dobrega v življenju, da si sočuten in do drugih ljudi gojiš spoštovanje. Mama me je naučila, da vse, kar je povezano s kakršnimkoli sovraštvom, z negativno energijo, ljubosumnostjo in maščevalnostjo, ne sodi v naše življenje. Za to sem ji zelo hvaležen. Prav zaradi njene ljubezni, ki mi jo je dajala vse življenje v izobilju, sem postal takšen, kakršen sem. Vse to se je potem odražalo tudi v mojem čutenju glasbe, ki je od nekdaj del mojega življenja.

Kaj bi vam rekla mama v tem trenutku?

Najprej bi rekla: »Bore moj, si v redu? Je vse v redu?« To jo je vedno zanimalo in skrbelo, če me kaj boli ali imam kakšne probleme, ki jih mogoče skrivam oziroma si ne upam spregovoriti o njih. Vsi smo šli skozi določena težka obdobja, eno takšnih je bilo zame, ko sem prvič zapustil rodni kraj in odšel v srednjo glasbeno šolo v Ljubljano. Takrat sem občutil precej domotožja. Ona je to čutila in ni ji bilo vseeno.

Očeta še imate. On je prav tako uspešen glasbenik, potomec več uspešnih glasbenih rodov. V čem je bil ali je še vaš vzornik?

Zares smo družina, v kateri je že pet generacij zavezanih glasbi. Glasbeni gen se prenaša iz generacije v generacijo, za kar sem izjemno hvaležen. Skoraj vsi predniki so bili tudi na vodstvenih položajih, od kapelnikov godb in zborovodij do učiteljev.

Torej takšne in drugačne avtoritete?

Tako je, pa tudi pedagogi. Pedagogika je bila pri tudi nas doma vedno prisotna. Oče mi je dal izjemno pomemben parameter v razvoju, to sta red in disciplina. Torej to, kar je običajno zelo značilno za profesionalne športnike, a je nepogrešljivo tudi vsakdanjem življenju. Tudi kot glasbenik moraš, če si želiš napredovati in doseči visoko raven, redno, vsak dan garati, vaditi, ne pa lenariti in prelagati stvari na jutri ter se izgovarjati, da nisi pri volji in nimaš časa. Nujen je dril, stalno izobraževanje z mislijo, da je treba vedno iti naprej, do novih znanj. Tega me je že v najzgodnejšem obdobju odraščanja naučil prav oče.

V kolikšni meri vas je oblikovalo ustvarjanje in nastopanje v legendarni skupini Šank Rock, ki je na sceni že 43 let? Kako doživljate rokerski način življenja danes?

Po srcu sem bil od mladih nog roker, vendar ne toliko v pomenu rock'n'roll načina življenja, ampak bolj glede tega, kar ti ta glasba daje čustveno. Rock'n'roll načina življenja pri meni ni bilo veliko, morda le v začetku 90. let, ko sem začel igrati v skupini Šank Rock. Pa vendar ni šlo za drastičen življenjski slog, zato mi potem tisti, ki me poznajo, pravijo, da sem bolj takšen, kakršen je naslov mojega drugega instrumentalnega cedeja – Funky Rocker. Zares sem netipičen roker. Kadar stopim na oder in začnem igrati, mi pravijo, da sem kitarska žival, potem ko stopim z odra, pa sem lahko najbolj čustveno bitje.

V skladu s tem je tudi novi album skupine Šank Rock, z naslovom Romantično. Nova pesem Danes je dan se zdi kar provokativna. Kaj si želite predvsem sporočiti z njo?

V tej skladbi sporočamo, kaj se dogaja okoli nas, kako ljudje živimo, kako stvari vidimo, razumemo. V refrenu hočemo povedati, da je treba vztrajati, kar zadeva pozitivni pristop, da je treba verjeti v bolje in boljše, ker če bomo vsi razmišljali tako, si bomo to na koncu tudi priklicali.

Nekateri pravijo, da to ne more trajati, ampak midva z Urško čutiva, da je med nama nekaj res velikega in globokega.

To je edina pot, da verjameš v moč pozitivnih misli? Verjamete tudi v vizualizacije, da se to, kar si naslikaš v mislih, potem uresniči?

Blizu mi je logika kvantne fizike, kar pa je povezano s tem, kar ste omenili. Verjamem, da smo vsi mi, v najmanjšem možnem delcu našega bitja, ena sama vibracija. Vsi vibriramo oziroma oddajamo določene vibracije na ravneh, ki jih še ne znamo videti.

Torej, če si pretežno negativno nastrojen, boš to tudi privabil v svoj vsakdan?

Seveda, enako pa velja za pozitivni pristop.

Seveda pa ne živimo v pravljici, vedno se nam ne glede na naše misli in pristope zgodi tudi kaj neprijetnega oziroma slabega?

To ste lepo povedali. Ne moreš sesti nekam pod drevo in ves čas razmišljati, da boš čez en mesec bogat človek, ker boš kar od nekod dobil milijon evrov. To se verjetno ne bo zgodilo. Slabe stvari, ki se nam zgodijo, nam sporočajo, da moramo v življenju še rasti.

Poznavalci teh tehnik pravijo, da si je treba prigovarjati ne v prihodnosti, ampak v sedanjosti, torej: »Sem že bogat …«

Bogati v tem trenutku smo že samo, če živimo v Sloveniji in smo zdravi. Tisti, ki ni videl prav dosti sveta, sam sem ga, tega ne more razumeti.

Robert Balen

Kaj in kje je bilo nekaj najhujšega, kar ste do zdaj videli?

V Ameriki v velemestih, ko so si odvisniki od drog, vidno odsotni, kar v prisotnosti nas mimoidočih vbrizgavali heroin in uživali tudi druge droge. Grozljivo doživetje.

Vi niste bili nikoli na drogah?

Nikoli in tako bo tudi ostalo.

Vas ni nikoli premamilo?

Ne, zakaj le? Vse je v glavi. Prav zato sem tudi tako zelo usmerjen v šport. Z gibanjem še bolj začutim, da sem kot človek del narave, univerzuma in evolucije. Narejeni smo za to, da se razvijamo, na pa nazadujemo.

Obesek, ki ga imate danes na verižici okoli vratu, je Torovo kladivo, izjemno močan mitološki simbol sil narave, ki je prežeta z nami od začetkov človeštva. Kaj pomeni vam?

Kar ste rekli in še več. Ta obesek mi pomeni ogromno, ker sem ga dobil za darilo od meni silno ljube in razgledane osebe, ki natančno ve, zakaj je zame izbrala prav ta simbol.

Ste za to osebo, tako kot Tor, prvovrstni bojevnik in zaščitnik? Ali vam ga je podarila vaša partnerica Urška Klakočar Zupančič?

(se nasmehne) Ja.

Po prvem srečanju, ko je padla ideja o poslovnem sodelovanju, sta bila kar nekaj časa le sodelavca, nato pa je nekega dne med vama preskočila usodna iskrica?

Tako je.

Robert Balen

Kako sta si priznala, da sta si všeč tudi drugače? Kdo je naredil prvi korak?

Dobro vprašanje. A veste, da se resnično ne spominjam. Zdaj me je zaradi tega kar malo sram. Z Urško sva se zares čustveno zbližala šele marca letos. Pred tem ni bilo med nama ničesar intimnega, zunaj profesionalnih poslovnih odnosov.

Vajina ljubezen je torej še zelo sveža?

Že res, da je prva iskrica preskočila kmalu po novem letu, a se ni zgodilo nič. Ostala sva zgolj v profesionalnem poslovnem odnosu. Pozneje sva si priznala, da sva takrat oba začutila, da nama vsakič, ko se vidiva, malo zaigra srce. Res pa ne vem, kdo je prvi od naju drugemu na razdalji le nekaj centimetrov od oči zares strastno rekel »ljubim te«. V resnici to, kdo je bil pri tem prvi, pravzaprav ni pomembno, ker si to od tistega trenutka dalje poveva stokrat na dan.

Lepo. Dajeta upanje vsem, ki tega nimamo. Ali se ne bojita, da bosta v tej res ognjeviti ljubezni izgorela?

Ne. Nekateri pravijo, da to ne more trajati, ampak midva z Urško čutiva, da je med nama nekaj res velikega in globokega.

Kako pa sta doživljala javni linč točno določenih medijev? Urška Klakočar Zupančič je bila pri njih na tapeti sicer že veliko prej.

Pa še naprej bo, vsaj do volitev.

Zdaj bi znanemu slovenskemu pisunu prinesel čokolatine, ker je s tem, ko je še naprej nizal laži, odprl oči številnim ljudem.

Zakaj, ker gre za pritisk nasprotnega političnega pola?

Očitno. Druga stran želi vse narediti za to, da bi jo deklasirali, degradirali, diskriminirali, da bi jo, povedano po domače, pred ljudmi umazali. V resnici pa je ne morejo, ker je Urška tako zelo razgledana, inteligentna, nadarjena, iskrena, ljubeča, pozitivna. Veliko ljudi tega še ne ve, pa bi morali vedeti.

Ali se včasih morda preveč razdaja za politiko?

Mogoče malo, ker ji to toliko pomeni in stalno govori: »Jaz se ne bom spremenila, tukaj sem zato, da nekaj naredim, spremenim na bolje!« Želi pomagati ranljivim skupinam, otrokom, starejšim, invalidom, živalim, vsem, ki so prizadeti, bolni.

Oba sta se v zadnjem času spopadla z razvezo od prejšnjega partnerja oziroma partnerice. Ločitev že dolgo ni več greh, a nekateri še vedno poskušajo stigmatizirati ločence, sploh če že imajo otroke. Kakšen je vaš pogled na to?

Kadar nekoga ljubiš, ti ni treba podpisati ničesar. Zakaj bi? Kadar se želiš nekomu zares posvetiti, se zanj razdajati, mu biti zvest, je to samo tvoja odločitev. Načelo, ki se mi je utrnilo pred kratkim in drži zame kot pribito, je, da ko nekoga ljubiš tako močno, da rečeš, več od tega se pa res ne da, lahko to temu partnerju ali partnerici pokažeš samo na en način: kadar si nekaj želi, mu pusti, dopusti, da to naredi! Dopustiš in izpustiš! To je najvišja oblika ljubezni. Svoboda.

Posledično se nikoli nihče ne počuti, kot da je v zvezi ujet, omejen?

Natančno tako. Tudi sam sem se nekoč počutil ujetega, kot da bi bil v nevidni kletki.

S svobodo verjetno nimate v mislih tega, da ima partner ali partnerica tudi druga intimna razmerja?

Seveda ne. Svoboda pomeni, da ko si tvoj partner ali partnerica nekam res želi iti, tega ne ustavljaš s slabo voljo ali zamero, temveč se veseliš zanj ali zanjo. Le tako bo šel ali šla tja brez občutka slabe vesti. Ljudje nismo odgovorni za srečo drugega, ampak izključno za svojo srečo.

Težava je v tem, da ko imaš nekoga zelo rad, se lahko ta čustva včasih prevesijo v posesivnost.

Seveda, zato je pa uresničevanje opisane svobode takšna umetnost. Tega v praksi ni lahko udejanjati, je pa mogoče. Šele ko ljubljeni osebi daš popolno svobodo, to je zame ljubezen. Resnično – namreč ko pravi partner, ljubimec to začuti, te ne bo nikoli razočaral, prizadel, vsaj ne načrtno.

Kako sta vidva doživljala začetni napad, ko so o vama izrekli in zapisali veliko grdih komentarjev? Sta tako močna, da se ob takšnih stvareh zgolj nasmehneta in gresta dalje? Veliko ljudi sicer verjame zapisanemu, vsaj na začetku.

Sam sem prebral le prvo objavo in takoj mi je bilo jasno, da mi ni treba prebrati ničesar podobnega več, ker so bile v članku naštete izključno laži, ni bilo niti ene same resnice.

Pregovor »resnica boli« ne drži vedno. Vseeno boli, ko o sebi ali o ljubljeni osebi prebereš popolno laž, zaboli te krivica?

Da, v tistem trenutku. Zdaj pa bi znanemu slovenskemu pisunu prinesel čokolatine in bi mu rekel hvala.

Zakaj?

Ker je s svojimi nadaljnjimi zapisi, ko je še naprej nizal laži, odprl oči številnim ljudem. Največja napaka je bila, da je nadaljeval s tem. Ljudje niso neumni. Morda nekaj verjamejo na prvo žogo, ko te srečajo in spoznajo v živo ter začutijo tvojo energijo, je pa lahko povsem druga zgodba. Zdaj ko hodiva z Urško po terenu, vidim, kako zelo jo imajo ljudje radi, v kompletu z njo pa še mene.

Kako se življenje rockerja sicer sklada s protokolarnimi obveznostmi, ki jih do zdaj niste bili vajeni, denimo s spremstvom varnostnikov na vsakem koraku?

Po pravici povedano blazno uživam. Tudi ko pride Urška občasno na moje koncerte in jo seveda čuvajo varnostniki. Sploh ko vidim, kako navdušeni so nad njo ljudje v občinstvu, še posebej mlada generacija. Nekatera dekleta prav jočejo od veselja, ko jo srečajo v živo, ter ji povedo, kako je to lepo, da me podpira in pride poslušat na koncert, pa kako jim je všeč. Ne glede na to, kaj pišejo o tebi, ne moreš dolgo igrati tega, da si prijeten in pozitiven, če si v resnici zelo pokvarjen. Urška ne igra, ona je zares zelo fajn oseba.

Pa če pogledava na stvari zelo razumsko: kaj če je za vsem pogromom nad njo in vama zgolj določena politična usmerjenost, agenda?

Saj je tako.

Pa vendar, ali ne bi moralo biti ohranjanje posameznikovega dostojanstva vedno nad vsem tem?

Seveda, zato pa ljudem, ki se tako zelo lažejo in delajo škodo, sčasoma skoraj nihče več ne verjame. Midva z Urško greva skozi vse te škodoželjne zapise z največjo lahkoto, kar vrževa jih čez ramo, sploh ko vidiva, da jim ljudje ne nasedajo.

Robert Balen

Med vama z Urško je osem let razlike in osmica simbolizira povezanost, stabilnost, pretočnost, tudi večnost. Poroke si menda ne želita?

Tako je. V življenju potrebujeva samo najino ljubezen.

Ali že živita skupaj?

Že diši po tem, da bova živela pod isto streho, ja, ampak jaz se moram za zdaj še veliko prevažati, ker svoje glavno ustvarjalno delo opravljam v studiu v moji novogoriški hiši. Res pa je, da večino časa preživim pri Urški v Ljubljani.

V kolikšni meri vam v trenutkih, ko vama zaradi različnih pritiskov ni najlažje, pomaga humor?

Kadar mi je zares hudo pri srcu, mi humor ne prija prav zelo. Veliko več mi pomeni, da imam ob sebi človeka, ki razmišlja pozitivno. Kot neko čustveno bitje namreč ne moreš kar preskočiti iz totalne žalosti ali pa nekega globokega razočaranja, jeze, v drugo, totalno zabavno skrajnost. To je zgolj preusmerjanje pozornosti in bežanje iz situacije. V težkih trenutkih potrebuješ predvsem topel objem in prijazno besedo.

Zdaj sta na krilih sveže, močne ljubezni. Ali že imata kakšen vnaprej pripravljen ohranitveni recept za obdobje, ko bo razmerje postalo malo bolj rutinsko?

Trenutno verjameva, da najina ljubezen nikoli ne bo rutina. Ta se nama ne bo zgodila, ker imava tako zelo drugačno, nestandardno in nekonvencionalno zvezo, spleteno na visoki ravni. Enostavno ne zdrživa dolgo drug brez drugega. Neznansko se pogrešava že po treh urah, ko nisva skupaj. Urška pravi, da jo kar boli, ko me ni ob njej.

Kako v vsej tej drami, ko sta pogosto v množici pod žarometi, pred kamerami, sploh najdeta zadosti miru za dvojino?

Mir nama prinese vsak trenutek, ko sva skupaj.

Tudi v množici vama uspe ustvariti mehurček le za vaju?

Tako je, zgradiva si svojo nevidno zaščito. Znava se vsaj za kratek čas odklopiti od okolice, ko niti ne vidiva niti ne slišiva nikogar drugega. Ves čas se morava dotikati, pa če to pomeni zgolj dotik roke. Na proslavah in različnih prireditvah mi Urška vedno položi roko na nogo ali pa me poboža po roki, jaz prav tako njo. Posledično občutim, kako se v meni vedno znova nekaj vžiga. Med nama je zares neverjetna energija.