revija Jana

Berem, da se bo po zadnjih volitvah Poljska obrnila še bolj na desno. Kar tudi pomeni, da bo ostala skeptična do članstva v zvezi Nato. Razlog pa – če bi Rusija napadla Nato, bi bila zaradi soseščine prav Poljska prva na vrsti. Se tudi vam zdi, da po vsaki politični spremembi v Evropi takoj pomislimo na konflikt, spopade, vojno? So krivi vsakodnevni posnetki iz Ukrajine, Gaze? Kam to pelje, kam to gre? Je pa res, domala po vsej Evropi se desnica krepi. In spreminja politično ter civilizacijsko podobo kontinenta. Desne stranke so zavezane tradicionalnim vrednotam. Kamor pa LGBT, splav, migranti … ne sodijo. Tudi naši »desničarji« slednjih zelo ne marajo. Ne Filipincev, ne Nepalcev, ne Bosancev. Pa bi se brez tistih, ki delajo v Sloveniji, marsikaj dobesedno ustavilo. Veste, koliko je takih? 150 tisoč!

Morda je naš planet po barvi res moder, po pameti pa gotovo ni. Eno samo preračunavanje. Kaj se splača, kaj naj bleknem, da me bo še kje kdo opazil. Pahor se je odločil kar za zanikanje genocida v Gazi! Preračunljivost do neba. Mu gre res tako slabo? Halo, 15 tisoč mrtvih otrok!?

Vsako jutro izvemo za kakšno novo grozo ali grožnjo. In da moramo biti pripravljeni. Zaklonišča smo menda že prešteli, zdaj je na vrsti vojska. A kaj, ko je v naši vojski dovolj le poveljujočih in uradnikov. Tistih, ki bi jim vsi ti radi komandirali, pa je odločno premalo. Od tod do razmišljanja o ponovni uvedbi naborniške vojske je le korak. Moja generacija ve, kako je bilo videti obvezno služenje vojaškega roka. Za diplomante fakultet je trajalo eno leto, za preostale pa šest mesecev dlje. Na podeželju so starši in sosedje navdušeno mahali vriskajočim fantom, ki so se na železniške postaje vozili kar z okrašenimi lojtrniki. Mestna mladež pa je bila praviloma manj navdušena. Služenju vojaščine so se nekateri poskusili izogniti na vse mogoče načine. Še danes se, zdaj že priletni gospodje, hvalijo, kako so prelisičili naborniško komisijo.

A tako je bilo. Današnji osemnajstinnekajletniki so odraščali v drugačnih časih. Oni so vnuki prej omenjenih, ki so naredili vse, da so se tej »izgubi časa« ognili. In sinovi tistih, ki jim vojaškega roka sploh ni bilo treba več služiti. Oni niti filmov o partizanskih epopejah niso gledali. Tudi Hej brigade, Na juriš  in podobnega niso peli. Oni so nova generacija, ki se je o preteklih vojnah učila v šoli, a do Ukrajine in Gaze se niso zavedali, da vojne še vedno so. Da dokler bodo na planetu vsaj trije ljudje, tudi izumrle ne bodo. Ker človek je hujši od najhujše zveri. Človek, četudi sit, je vedno lačen krvi. Zdaj, ko se dnevne novice praviloma začenjajo s klanji in raketami, je to več kot očitno. In dvomim, da se bodo 18-, 19-letniki drenjali pred vrati za vpis med nabornike, bodoče borce na prvih bojnih linijah! Ste opazili, da ni podatkov o tem, koliko vojakov, enih in drugih, je bilo doslej pobitih v Ukrajini? Obe strani skrivata svoje izgube. Ugiba se, da je bilo ubitih 170 tisoč ruskih in 40 tisoč ukrajinskih vojakov. Kot rečeno, morda je res, morda ne. Po mojem bolj ne kot ja. Ker pa že govorimo o – za zdaj – prostovoljnem naborništvu, velja omeniti, da se je od začetka vojne v tujino umaknilo domala sedem milijonov Ukrajincev. Pač tisti, ki so se le lahko.

Ne morem si kaj, da se ne bi spomnila na pokojnega pevca srbske skupine Riblja čorba, Boro Dđorđeviča, nekoliko mlajšim bolj znanega po ostri kritiki slovenske odcepitve. Precej  pred klanjem na Balkanu je zapisal: »Na zapadu ništa novo … na istoku stare priče … za ideale ginu budale …«

Boleče in zelo res. Prevod, upam, ni potreben. Vojaki umirajo, politiki pa preživijo.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 23, 10. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.