revija Jana

Kot da ne živimo v istem času, kot da ne gledamo istih fotografij, kot da ne slišimo istih besed. Nemogoče je, da bi ljudje tako različno zaznavali stvarnost. Torej mora biti vzrok nekje drugje. Preprosto v tem, kaj človek sploh hoče videti in slišati. Ali pa tako: kar mu je nekdo naročil, da mora videti in slišati.

Ampak najprej poglejmo, kaj sploh pomeni beseda genocid. To je sistematično uničevanje katerekoli narodnostne, etične, rasne ali verske skupine z namenom v celoti ali delno uničiti to skupino. Tako jo razloži slovar. Beseda ima negativen in grozeč prizvok, ker so jo doživljali naši predniki, naši rojaki, naši ljudje med zadnjo svetovno vojno. Genocid so izvajali tudi nad skupino ljudi s posebnimi potrebami. Nad otroki, ki niso bili arijske krvi, nad ženskami, ki niso rojevale arijcev, nad starci, ki se niso mogli vojskovati …

Zdi se, da pa se v Gazi izvaja genocid samo iz enega vzroka: pobiti, izseliti, izstradati vse ljudi, ki tam živijo. Če ne bodo mrtvi, bodo pač morali nekam oditi. Če ne bodo padli pod kroglami in bombami, bodo pač izstradani, bolni, ranjeni … spustili svojo dušo.

 In potem jaz, daleč od tistega pekla, s streho nad glavo, hrano v omaricah, pritisnem gumb in je hiša topla, postavim kozarec pod pipo in priteče čista voda, v mehki postelji ponoči poslušam čričke, dokler ne zaspim, gledam fotografije bosih otrok z velikimi očmi, ki tečejo s praznimi lonci in lončki po Gazi, jih nastavljajo pod zajemalke, v katerih je vodena juha, pa še to strašno redko. Da ne govorim o tistih otrocih, ki umirajo kar na cesti, pod ruševinami, takoj po rojstvu ali pa so še vedno tukaj, brez  roke ali noge, brez staršev, brez zdravniške pomoči … Česa so krivi, česa? Niti tega ne, da so prišli na ta svet, svet, ki je zanje več kot pekel.

Ampak zdaj se bom vrnila na začetek. Predsednica je rekla, naj si nalijemo čistega vina, torej povedati je treba resnico brez olepšav, četudi je boleča. Ker pa mi vino niti v pregovoru ni všeč, bi rekla, da moramo reči bobu bob. Kar pomeni enako. Bob je bil za naše prednike pomembna hrana, tako pomembna, da so z njim izpovedovali svoje misli. In danes je bob zelo redka zelenjava na naših njivah in krožnikih in očitno je tudi resnica čedalje redkejša v naših življenjih.

Torej: adijo, bob, in adijo, resnica? Oh, ko bi bilo tako preprosto, ali ne? Mislim, da bi vsi vi, dragi bralci in bralke, takoj nekje posadili bob, pa četudi v pest zemlje, če bi zato bilo na svetu kaj  več resnice. A kaj ko pa resnica tudi boli, čeprav nikoli tako zelo kot laž. In zakaj se je tako radi otepamo? Morda kaj pove o tem kitajski pregovor: če srce ni na mestu, gledaš, pa ne vidiš, poslušaš, pa ne slišiš, ješ in ne okusiš.

In potem sem slučajno slišala nekega politika, njegova stranka ima ime Demokrati. Kar na splošno pove, da se zavzema za osebne in politične pravice vseh državljanov. A je predsednici očital uporabo besede genocid. In da bo Slovenija izobčenka vsega sveta, če neko sodišče ne bo nekoč potrdilo, da danes res gledamo genocid.  Pa saj državljani vendar nismo tako neumni, da ne bi videli in vedeli, kaj se v svetu dogaja. Ni nam treba čakati na to, da bo besedo za to dogajanje potrjevalo neko sodišče. V prsih imamo srce. In to sodi po resnici. Za demokracijo pa velja, da lahko sodbo svojega srca povemo naglas. Ni nam je treba tajiti, je prilagajati, preoblikovati, ni se nam treba sramovati sodb lastnega srca. In v primeru sestradanih otrok, ne glede na to, čigavi so, verjamem, da večina src presodi enako. In to je resnica. 

In ne, ne govorim tukaj o politiki, ker se z njo sploh ne ukvarjam in jo težko razumem. No, to prinesejo tudi leta: spoznanje, kaj je pomembno v življenju in kaj ne. Pa vendar ostane občutek, da je človeštvo nekje zavozilo – kmalu po tistem, ko so je nehalo saditi bob …

Zato tukaj rečem  bobu bob še nečemu drugemu. Včasih pride kdo k nama na obisk ali pa naju kje sreča. Prav vsi so prijazni in pozdravijo Janeka. A Janek je tudi včasih slabe volje. In gleda grdo okrog sebe. In včasih je žalosten in njegov nesrečni obraz res zareže človeku v srce. Včasih je jezen in hud in celo škrta z zobmi. Včasih je vznemirjen in maha z rokami in piha kot kakšen naščeperjen maček. Vam je to vse malo znano? Vsa takšna stanja so lastna tudi nam. Ampak ob takšnih srečanjih se potem ljudje obrnejo k meni in me začnejo spraševati: kaj mu je, zakaj je takšen, kaj se je zgodilo? Potem razmišljam: prijazni ljudje sklepajo, da Janek nima takšnih skrbi, kot jih imamo mi. Njegovo življenje je torej eno samo veselje in sreča. Ima vendar mamo, ki prevzema nase tudi kakšne njegove skrbi, nerazpoloženja, poskrbi za njegovo dobro počutje.

Slednje pogosto spravi mene v negotovost: kaj moram še narediti, sem naredila premalo, sem kaj pozabila, sem bila danes lenoba in mu nisem prebrala vseh misli, sem slaba mama …?

A recimo bobu bob: Janek ima vso pravico do svojih čustev, takšnih in drugačnih, da jih izživi. Noben človek na tem svetu ni sposoben biti vedno dobre volje. In nobena mama na tem svetu ni sposobna uresničiti vseh pričakovanj drugi ljudi.

Vsi pa smo se dolžni vsak dan truditi, da naredimo najboljše, kot znamo in zmoremo. In kot nam narekuje srce.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,št. 24, 17. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana