Jaka Koren

Jutro je bilo sveže, po nočnem dežju so še vedno krožile po dolini meglice. Te dni so se sončni vzhodi že premaknili na levo stran Svinjaka. In tukaj bo sonce vztrajalo v poletnih mesecih. Razmišljam, ali so v davnih, davnih časih imeli naši predniki takšen koledar, kot ga imam danes jaz, ko pogledam skozi kuhinjsko okno, hehe. A glede na to, kako hitro se spreminjajo ta svet, narava, letni časi, vreme, gozdna meja, ki bo vsak čas ozelenila vse nekoč bele vrhove …, bi bila mnogo bolj zmedena kot naši predniki, če si ne bi pomagala tudi s stenskim koledarjem.

A v tem jutru in tem času so levo stran Svinjaka osvetlili samo dolgi belkasti prameni. Poševno naloženi so bili z nevidnimi nitkami pripeti … na nič. Samo lebdeli so in čakali, da se sonce premakne, jih osvetli in posuši. A preden se je vse to moglo zgoditi, sva bila z Janekom že pri slapu Boka.

Nisem vam še povedala, da se je pred nekaj meseci pri čiščenju najinega avta izgubil ključek z Janekovo glasbo. Saj sva ga iskala, tudi slabe volje sva bila, no, eden bolj kot drugi, eden je ves teden vse vožnje do Tolmina mižal, drugi pač ni mogel, ker je vozil. In česar ni, še vojska ne more vzeti, smo včasih rekli. Prisežem, da nimam z izginulim ključkom nobene povezave. Morda se je pa on naju naveličal, se postaral, našel nove poslušalce? Jaz mu pač z največjim veseljem maham v slovo!

Zato pa zdaj zjutraj v avtu poslušava radio. Kadar je Janeku kakšna pesem všeč, prebere naslov pesmi in pevca, izpisana na zaslonu. Tudi v angleščini, če je treba, hehe.

In v tistem lepem jutru, ko so se meglice dvigale iznad Soče, je bil Krn pokrit s kapo iz oblakov, na Kolovratu pa je ležala rumena svetloba jutranjega sonca, sva zaslišala pesem o štajerskem nebu. O nebu, ki ga umiva zora, o življenju, ki ga s sabo nosi reka, in o velikih zgodbah malega človeka … Pesem me je v trenutku prestavila v kraje, kjer sem bila nekoč doma. Prav nič si nisem tega želela, a sem sprejela spomine in občutke, ki so me preplavili. Morda je bilo celo več občutkov kot spominov!

Janek je užival v glasbi in ni niti slutil o mojih mislih. Pogledala sem ga, nasmehnil se mi je. Velike zgodbe malega človeka? Pa saj to je vendar Janekova zgodba! In moja tudi! In morda tudi vaša, ali ne? Zgodbe našega življenja so velike zato, ker so nam lastne in samo mi vemo, kaj so nam prinesle v življenju in kaj odnesle … In  midva deliva del svojih zgodb z vami. Morda vas včasih navedejo h kakšnemu razmisleku, morda vas kdaj vsaj malo potolažijo, morda je vaša velika zgodba vsaj malo lažja …

Velike zgodbe malega človeka? Moja velika zgodba bo ravno te dni stara štiriintrideset let. Doslej se je trdno oklepal številke šestnajst, kadar ga je kdo vprašal, koliko let je star. Pa nekaj časa mu je bila všeč tudi dvajsetica. Zdaj sva nekaj dni vadila pravo številko in se ne zmoti več. Ne leta ne številke Janeku ne povedo nič in mu tudi ne pomenijo tega, kar pomenijo nam.

Jaz pa razmišljam o tem, kam in kdaj in kako je minil ta čas! Kaj vse se je zgodilo vmes, kaj vse sva doživela in preživela, kako je rasla ta zgodba in zakaj je postala velika zgodba malega človeka.

Predvsem zato, da bi bil (moj) mali človek viden in prepoznan kot eden izmed vseh (malih) ljudi.

Danes zjutraj sva kupila dve tortici, balone, sok in drugo za praznovanje rojstnega dne. Vse sva odnesla v Janekovo delavnico. Potem mi je Mojca poslala fotografije praznovanja. Ponosnega Janeka s torto v rokah in njegove prijatelje z baloni … Pomislila sem, da doma torta sploh ne bi bila tako dobra in se je ne bi veselil. Med prijatelji ima drugačen, boljši okus, ali ne?

Gledala sem Janeka na fotografiji. In videla svojega otroka. A čez čas sem ga uzrla tudi kot odraslega človeka, ki se znajde med svojimi vrstniki, vsak dan se jih razveseli, rad dela, kar zmore. Včeraj je dobil tudi priznanje knjižnice za prebrane knjige (tudi knjigo o gasilcih je prebral, jo povedal) … V delovnem centru zdaj preživi zanj najpomembnejši del dneva.

Saj ne vem, koga prepričujem zdaj o tem! Vem, štiriintrideset let je odrasla doba. Janek je odrasel fant. Tako mi dopoveduje razum. A srce tega ne razume, ko gledam s srcem, vidim svojega otroka. Mame pač nikoli ne izgubimo občutka, da moramo vse življenje biti in ostati … mame.

In današnji del  velike zgodbe malega človeka končam spet na Štajerskem. Na tržnici v Tolminu sem zagledala velike rdeče češnje, hrustavke iz Goriških brd. Prav takšne sem nekoč, pred mnogimi leti opazovala na visokem drevesu pred hišo, ki je bila moj dom. Drevesa danes zagotovo ni več tam in mene tudi ne, že dolgo ne! In zagotovo ni bilo tako visoko, kot ga imam danes v spominu. Saj sem bila le majhen otrok. Češnje pa so bile visoko, previsoko, nedosegljivo … 

A glejte, iz vsega tega je vseeno danes nastala moja velika zgodba.

In češnje, ki sva se jih doma lotila z Janekom, so bile res podobne tistim iz moje mladosti, tudi po okusu in vonju. Janek je rekel, da so sladke, a meni so se zdele grenke …

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

*Skupina Mi2: Štajersko nebo

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 23, 10. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Croatian Records