Virusi, ki lahko povzročijo raka: te povezave mnogi ne poznajo
Okužba lahko mine brez večjih težav, posledice pa se pri nekaterih virusih pokažejo šele leta pozneje. Nekateri so namreč dokazano povezani z nastankom raka.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko govorimo o vzrokih raka, običajno najprej pomislimo na kajenje, alkohol, genetiko ali UV-sevanje. Precej manj očitna je povezava z okužbami. Nekateri virusi lahko namreč povzročijo spremembe v celicah ali vzdržujejo kronično vnetje, ki skozi leta poveča možnost nastanka malignih sprememb.
Kako pomembna je ta povezava, kažejo pravkar objavljeni podatki Mednarodne agencije za raziskovanje raka (IARC). Po novi analizi je bilo leta 2024 približno 2,3 milijona novih primerov raka oziroma okoli 12 odstotkov vseh primerov po svetu posledica okužb. V to skupino poleg virusov sodijo tudi drugi povzročitelji, predvsem bakterija Helicobacter pylori. Med virusi, ki so povezani z malignimi boleznimi, so določeni tipi HPV, virusa hepatitisa B in C, Epstein-Barrov virus, HTLV-1 in herpesvirus HHV-8.
HPV je povezan z več vrstami raka
Najbolj znana je povezava med humanimi papilomavirusi oziroma HPV in rakom materničnega vratu. HPV je zelo pogost in večina ljudi se z njim v življenju vsaj enkrat sreča. Pri približno 90 odstotkih okuženih imunski sistem okužbo obvlada sam. Težava nastane, kadar okužba z visokorizičnim tipom HPV vztraja dalj časa.
Dolgotrajna okužba lahko privede do predrakavih sprememb in raka materničnega vratu, povezana pa je tudi z rakom zadnjika, penisa, nožnice, zunanjega spolovila ter ustnega dela žrela. NIJZ poudarja, da lahko HPV povzročajo rake tako pri ženskah kot pri moških. Dobra novica je, da je proti najpomembnejšim visokorizičnim tipom HPV na voljo cepljenje, s katerim lahko velik del teh rakov preprečimo.
Hepatitis B in C lahko vodita do raka jeter
Virusa hepatitisa B in C napadata jetra. Večja nevarnost nastane, kadar okužba postane kronična. Dolgotrajno vnetje lahko skozi leta povzroči brazgotinjenje jeter oziroma cirozo ter poveča tveganje za hepatocelularni karcinom, najpogostejšo obliko primarnega raka jeter. NCI oba virusa uvršča med okužbe, ki lahko povzročijo raka jeter.
Proti hepatitisu B obstaja učinkovito cepivo. Proti hepatitisu C cepiva za zdaj ni, je pa danes okužbo s sodobnimi protivirusnimi zdravili mogoče pozdraviti pri več kot 95 odstotkih zdravljenih.
Epstein-Barrov virus ima skoraj vsak, rak pa razvije le majhen delež
Epstein-Barrov virus oziroma EBV je še posebej zanimiv, ker se z njim v življenju okuži več kot 90 odstotkov ljudi. Povzroča lahko infekcijsko mononukleozo, po okužbi pa v telesu ostane vse življenje. Kljub temu velika večina okuženih nikoli ne zboli za rakom.
EBV pa je dokazano povezan z nekaterimi oblikami limfomov, rakom nosnega dela žrela in nekaterimi raki želodca. NCI ga med drugim povezuje z Burkittovim in Hodgkinovim limfomom. To lepo pokaže pomembno razliko: okužba z rakotvornim virusom še ne pomeni, da bo človek zbolel za rakom. Za razvoj bolezni morajo praviloma sodelovati dodatni dejavniki.
Virus, ki lahko povzroči redko levkemijo
Manj znan je HTLV-1 oziroma humani T-limfotropni virus tipa 1. Prenaša se s krvjo, spolnimi odnosi ter z matere na otroka, tudi z dojenjem. Večina okuženih nima simptomov, pri majhnem deležu pa lahko virus po dolgih letih povzroči agresivno obliko bolezni, imenovano T-celična levkemija oziroma limfom odraslih. Virus je pogostejši na nekaterih območjih Japonske, Karibov, Afrike in Južne Amerike.
HHV-8 in Kaposijev sarkom
Še en član družine herpesvirusov, HHV-8 oziroma KSHV, je povezan predvsem s Kaposijevim sarkomom, redkim rakom, ki lahko prizadene kožo, bezgavke in notranje organe. Povezan je tudi z nekaterimi redkimi limfomi. Bolezen je pogostejša pri ljudeh z močno oslabljenim imunskim sistemom, denimo pri nezdravljeni okužbi s HIV.
HIV je nekoliko drugačen primer
Tudi HIV je povezan z večjim tveganjem nekaterih rakov, vendar je pomembna razlika: HIV večinoma ne povzroči raka tako, da bi neposredno spremenil celico v rakavo. Z oslabljenjem imunskega sistema telesu oteži nadzor nad drugimi rakotvornimi virusi, kot so HPV, HHV-8 in EBV. Ljudje s HIV imajo zato brez učinkovitega zdravljenja večje tveganje za Kaposijev sarkom, določene limfome in rak materničnega vratu.
Okužba še ni diagnoza raka
Povezave med virusi in rakom lahko zvenijo zastrašujoče, vendar je pomembno razmerje postaviti v kontekst. Večina ljudi, okuženih z EBV ali HPV, nikoli ne razvije raka. Tudi pri hepatitisu je tveganje povezano predvsem z dolgotrajno oziroma kronično okužbo. Na končni razvoj bolezni vplivajo imunski sistem, genetika, trajanje okužbe in številni drugi dejavniki.
Prav pri virusno povezanih rakih pa imamo tudi eno pomembno prednost: del jih je mogoče preprečevati. Cepiva proti HPV in hepatitisu B lahko preprečijo okužbe, ki so povezane z nastankom raka, zdravljenje hepatitisa C pa lahko odstrani virus in s tem zmanjša dolgoročno nevarnost zapletov.
