Individualni ali ekipni šport: kaj je boljša izbira za vašega otroka?
Rokomet, odbojka, tenis ali karate? Ko pride čas, da otrok izbere športno dejavnost, se starši pogosto znajdemo pred dilemo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Je bolje, da se pridruži ekipi, kjer se bo učil sodelovanja z drugimi, ali naj raje izbere šport, pri katerem bo njegov uspeh odvisen predvsem od lastnega znanja, vztrajnosti in discipline? Univerzalnega odgovora ni, saj imata tako ekipni kot individualni šport številne prednosti, pomembno pa je predvsem, da izbrana dejavnost ustreza otrokovim potrebam in značaju.
Preden se odločimo za določeno športno panogo, je treba upoštevati otrokovo starost. Pri najmlajših namreč še ni najpomembneje, da se čim prej specializirajo za en šport. Veliko koristneje je, da razvijajo različne gibalne sposobnosti, spoznavajo svoje telo in se skozi igro učijo osnovnih gibov.
Dajmo prednost raznolikim gibalnim izkušnjam
Tek, skakanje, lovljenje žoge, ohranjanje ravnotežja, prevali in stoje na rokah so spretnosti, ki otrokom pomagajo zgraditi dobre gibalne temelje. Prav zato je za najmlajše priporočljiva raznolika telesna dejavnost, preden se začnejo intenzivneje posvečati posameznemu športu.
Športni pedagogi pogosto opozarjajo, da zgodnja specializacija ne sme nadomestiti vsestranskega gibalnega razvoja. Ugotavljajo namreč, da starši že pri štirih ali petih letih otroka vpišejo na trening določenega športa, tam pa učitelji med vadbo ugotovijo, da otrok ne obvlada niti nekaterih osnovnih gibov, kot sta denimo preval naprej ali skakanje s sonožnimi odrivi.
Če bi se tak otrok intenzivno ukvarjal izključno z izbranim športom, teh splošnih spretnosti ne bi imeli priložnosti usvojiti, pozneje pa bi mu lahko manjkale. Zato športni pedagogi večkrat poudarjajo, da mora biti pri otroškem športu najprej na vrsti vsestranski razvoj, šele nato resnejša usmeritev v izbrani šport.
Ko je otrok star pet ali šest let, se lahko začnejo jasneje kazati njegove športne želje in interesi. Takrat je primeren trenutek, da skupaj z njim razmislimo o dejavnosti, ki bi ga zanimala na dolgi rok.
Možnosti je veliko, zato je smiselno, da starši otroku prisluhnemo in mu omogočimo, da sodeluje pri odločitvi, seveda pa ga smiselno usmerimo. Morda ga bo pritegnil šport, s katerim se že ukvarja njegov prijatelj ali prijateljica, lahko pa se zgleduje po bratu ali sestri. Seveda je to dobra možnost predvsem takrat, ko se otroci dobro razumejo in se s takšno izbiro vsi strinjajo.
Če otrok še nima posebnih želja oziroma pri izbiri ne moremo izhajati iz interesov njegovih bližnjih, si lahko pomagamo z osnovnim vprašanjem. Bi se bolje počutil v skupini, kjer si športni uspeh deli z drugimi, ali pri dejavnosti, kjer je v ospredju njegov individualni napredek? Obe možnosti prinašata pomembne izkušnje, vendar se v marsičem razlikujeta.
Pripadnost, sodelovanje in skupni cilji v ekipnem športu
Rokomet, košarka, odbojka in nogomet so le nekatere med številnimi ekipnimi športnimi panogami. Njihova privlačnost ni povezana zgolj z igro, temveč tudi z občutkom pripadnosti skupini. Tako kot odrasli radi spremljamo svoje najljubše ekipe in se poistovetimo z njimi, lahko tudi otroci v športni ekipi najdejo prostor, kjer se počutijo sprejete in povezane z drugimi.
Skupni treningi in tekme prinašajo celo paleto čustev. Veselje ob zmagi, razočaranje po porazu in navdušenje nad dobro odigrano akcijo so izkušnje, ki jih otroci delijo s soigralci. Še posebno nepozaben je lahko trenutek, ko otrok doseže odločilni gol, preostali člani ekipe pa ga navdušeno slavijo.
Toda vključevanje v skupino ni vedno preprosto. Nekateri otroci potrebujejo več časa, da najdejo svoje mesto med soigralci, poleg tega se morajo naučiti sodelovati z vrstniki različnih značajev. Nesoglasjem in napetostim se včasih ni mogoče izogniti.
Pri tem ima pomembno vlogo trener. Njegova naloga ni le razvijanje športnih sposobnosti, temveč tudi ustvarjanje prijetnega in spodbudnega okolja, v katerem se otroci počutijo varne, se učijo sodelovanja in konflikte rešujejo na primeren način.
Vsak član ekipe je pomemben del mozaika
Ena največjih prednosti ekipnega športa je, da otroci spoznajo pomen skupnega cilja. Za uspeh niso dovolj le posamezniki, ki dosegajo gole ali koše, temveč tudi tisti, ki branijo, podpirajo soigralce in opravljajo manj opazne naloge.
Prav sprejemanje lastne vloge je pomemben del športnega odraščanja. Otrok se mora naučiti, da vsi člani ekipe nimajo enakih nalog, da so nekateri v določenih spretnostih uspešnejši od drugih in da to ni razlog za ljubosumje ali nezadovoljstvo. Namesto tega se lahko nauči ceniti sposobnosti soigralcev in jih spodbujati.
Sprejeti svojo vlogo v skupini, ne zavidati tistim, ki so boljši ali opravljajo bolj cenjene naloge, in jih namesto tega podpirati – vse to so pomembne veščine, ki jih otroci pridobivajo z ekipnimi športi. Pri tem je v veliko pomoč, če jih vodijo trenerji, ki so tudi naravni vzorniki. Zaradi tega otroci lažje sprejemajo avtoriteto in se učijo spoštovanja.
Ekipna vadba pogosto pozitivno vpliva na otrokovo odgovornost. Če ve, da ga na treningu pričakujejo soigralci in da bo njegov izostanek vplival na celotno ekipo, je to lahko dodatna spodbuda, da se vadbe udeleži tudi takrat, ko bi raje ostal doma.
Vendar pa lahko občutek odgovornosti prinese tudi nekaj pritiska. Če otrok zgreši odločilni gol ali koš, se lahko poleg lastnega razočaranja sooči še z jezo ali nezadovoljstvom soigralcev. Zato je pomembno, da se v športnem okolju uči tudi sprejemanja napak in razumevanja, da poraz nikoli ni odvisen samo od enega člana ekipe.
Več samostojnosti in osebne odgovornosti v individualnem športu
Pri individualnih športih, kot so smučanje, tenis in karate, je v ospredju predvsem posameznik. Njegov napredek je tesneje povezan z lastnim delom, vztrajnostjo, redom in sposobnostjo, da ostane osredotočen na cilj.
Ker sta uspeh in neuspeh bolj neposredno povezana z lastnim nastopom, lahko zmaga prinese še posebej močan občutek zadovoljstva. Otrok namreč ve, da je rezultat dosegel predvsem s svojim trudom in sposobnostmi.
Takšna oblika športa pa prinaša tudi drugačne izzive. Posameznik je med nastopom pogosto bolj izpostavljen pozornosti, zato se mora naučiti obvladovati tremo, zadrego in strah pred neuspehom. Ko izgubi, se ne more zanesti na soigralce, da bi del odgovornosti prevzeli nase. Tako postopoma razvija samostojnost in se uči sprejemati posledice svojih odločitev.
To pa ne pomeni, da je otrok pri individualnem športu prepuščen sam sebi. Večina individualnih športov vključuje treninge v skupinah, zato imajo otroci veliko priložnosti za druženje, sklepanje prijateljstev in razvoj socialnih veščin. Obenem spoznavajo tekmovalnost, saj so vrstniki na tekmah in tekmovanjih lahko tudi njihovi neposredni tekmeci.
Kako se naučiti premagovati neuspehe
Pomembna značilnost individualnih športov je njihova psihična zahtevnost, ki lahko z odraščanjem še narašča. Medtem ko lahko trener v ekipnem športu igralca prestavi na drugo igralno mesto in mu tako omogoči novo priložnost, se mora posameznik pri samostojnem nastopu s spremembami in težavami pogosto spopasti neposredno.
Ker nima podpore soigralcev med samo tekmo, je lahko še toliko pomembnejša pomoč trenerja in staršev. Ti mu pomagajo predelati poraze, razumeti napake ter preprečiti, da bi posamezen neuspeh preveč omajal njegovo samozavest in zaupanje v lastne sposobnosti.
Pri individualnih športih sta spodbuda in samozavest ključnega pomena. Otrok, ki se postopoma nauči spodbudo poiskati tudi v sebi in ni odvisen zgolj od pohval ali drugih zunanjih dejavnikov, lahko razvije trdnejšo notranjo motivacijo.
Individualni šport otroku hkrati omogoča, da oblikuje lasten slog, razvija svoje posebne sposobnosti in napreduje na način, ki ustreza njegovim značilnostim. Pri tem njegov uspeh ni neposredno odvisen od sposobnosti soigralcev ali njihove medsebojne komunikacije.
Ni se treba odločiti za en sam šport
Meja med ekipnimi in individualnimi športi ni vedno povsem jasna. Obstajajo namreč tudi športne panoge, pri katerih otroci tekmujejo tako posamezno kot v ekipah. Mednje sodijo atletika, gimnastika, ples, plavanje …
Poleg tega ni nujno, da se otrok že zgodaj odloči le za eno dejavnost. Mnogi mladi športniki z veseljem preizkušajo več športov hkrati, pri čemer se lahko njihovi interesi sčasoma spreminjajo. Prav tako si vsi otroci ne želijo tekmovati na visoki ravni – nekaterim je pomembnejše druženje, drugim gibanje, tretjim pa osebni napredek.
Zato je pri izbiri športne dejavnosti smiselno upoštevati otrokovo osebnost, želje, starost in pripravljenost na določene izzive. Ekipni šport lahko ponudi občutek pripadnosti, sodelovanje in skupno odgovornost, individualni šport pa več priložnosti za samostojnost, osebno disciplino in razvoj notranje motivacije. Nobena od možnosti ni sama po sebi boljša za vse otroke.
Najpomembneje je, da otrok v športu najde veselje, da se ob njem razvija in da ga vadba ne obremenjuje bolj, kot mu koristi. Šport naj bo predvsem prijetna izkušnja, ne obveznost, ki jo spremljata odpor in stiska. Če prva izbira ni prava, je vredno poskusiti še kaj drugega. Včasih je treba preizkusiti več različnih dejavnosti, preden otrok odkrije šport, ki mu zares ustreza.
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
