Zakaj počnemo stvari, za katere vemo, da nam škodujejo?
Zakaj vztrajamo pri škodljivih navadah, slabih odnosih in odločitvah, ki jih pozneje obžalujemo? Psihologija razkriva, kaj se skriva za samodestruktivnim vedenjem.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Samodestruktivno vedenje je eden od zanimivejših paradoksov človeške psihologije. Čeprav si praviloma želimo dobrega počutja, varnosti, uspeha in izpolnjujočih odnosov, včasih sami sprejemamo odločitve, ki nas od vsega tega oddaljujejo. Vztrajamo v odnosih, v katerih smo nesrečni, odlašamo z odločitvami, ki bi nam lahko izboljšale življenje, zanemarjamo svoje zdravje ali se vedno znova vračamo k navadam, za katere vemo, da nam škodujejo. Zakaj se to dogaja, če pa se posledic pogosto povsem dobro zavedamo?
Psihologija ponuja več razlag, ki kažejo, da za takšnim vedenjem ni nujno pomanjkanje volje ali želja po trpljenju. Pogosto gre za naučene načine spoprijemanja s čustvi, prepričanja o sebi in vedenjske vzorce, ki so se oblikovali skozi leta. Nekateri nam prinašajo tudi kratkotrajno olajšanje, čeprav je njihova dolgoročna cena precej visoka.
PREBERITE TUDI:
Ko nam škodljivo vedenje prinaša olajšanje
Eden najpomembnejših razlogov za ponavljanje škodljivega vedenja je zelo preprost: v določenem trenutku se zaradi njega počutimo bolje. Kadar nas preplavijo tesnoba, žalost, jeza ali občutek nemoči, pogosto iščemo najhitrejši način, kako ublažiti neprijetne občutke. Nekateri posežejo po alkoholu, drugi se zatečejo k pretiranemu prehranjevanju, neskončnemu pregledovanju telefona ali impulzivnemu nakupovanju. Spet tretji se umaknejo iz odnosov ali odlašajo z obveznostmi, ki jim povzročajo stisko.
Takšno vedenje lahko razumemo s pomočjo psihološkega mehanizma, ki ga stroka imenuje negativno ojačevanje. Če določeno dejanje zmanjša neprijeten občutek, se poveča verjetnost, da ga bomo ob podobnih okoliščinah ponovili. Možgani se namreč učijo tudi iz neposrednih čustvenih posledic našega ravnanja, ne zgolj iz dolgoročnih koristi.
Psihologa Timothy Pychyl in Fuschia Sirois sta denimo v strokovnem delu iz leta 2016 pojasnila, da je odlašanje pogosto povezano prav z uravnavanjem razpoloženja. Ko odložimo zahtevno nalogo, se začasno izognemo tesnobi, dolgočasju ali strahu pred neuspehom. Toda naloga zaradi tega ne izgine. Nasprotno, ko se približuje rok, lahko postane še bolj obremenjujoča, zato se znajdemo v začaranem krogu odlašanja in občutkov krivde.
Pri tem ni odločilno, ali nam določeno vedenje dolgoročno koristi, temveč kako hitro nam prinese olajšanje. Prav zato se lahko škodljive navade utrdijo tudi takrat, ko se njihovih negativnih posledic dobro zavedamo. Če želimo takšen vzorec spremeniti, moramo poleg samega vedenja prepoznati tudi neprijetne občutke, pred katerimi se z njim poskušamo umakniti.
Zakaj se včasih vračamo k tistemu, kar nas prizadene?
Na naše odločitve močno vplivajo tudi pretekle izkušnje. Če smo odraščali v okolju, kjer so bili odnosi nepredvidljivi, kjer smo morali nenehno ugibati, kakšnega razpoloženja bodo naši bližnji, ali kjer smo bili deležni pogostih kritik, lahko razvijemo določene načine odzivanja, ki jih pozneje prenašamo v odraslo življenje.
Nekateri se zato v odnosih pretirano prilagajajo, težko postavljajo meje ali nenehno iščejo potrditev, da so ljubljeni. Drugi se ob prvih znakih čustvene bližine umaknejo, ker se ob ranljivosti počutijo ogrožene. Takšni odzivi niso nujno zavestne odločitve. Lahko so povezani z naučenimi pričakovanji o tem, kako odnosi delujejo in kaj lahko pričakujemo od drugih.
Pri tem je pomembno razumeti, da poznano ni vedno tudi prijetno. Nekdo, ki je bil dolga leta vajen napetosti, lahko v mirnejšem odnosu sprva občuti negotovost. Morda težko zaupa, da bo partner ostal naklonjen tudi ob nesoglasjih, zato pogosteje preverja njegova čustva ali pričakuje zavrnitev. S tem lahko nehote prispeva prav k napetostim, ki se jih boji.
Vendar iz tega ne moremo sklepati, da si prizadeti želijo slabih odnosov ali da nezavedno iščejo trpljenje. Na izbiro partnerjev in vztrajanje v odnosih vplivajo številne okoliščine, od navezanosti in samopodobe do finančne odvisnosti, socialne podpore in življenjskih možnosti. Pretekle izkušnje so lahko pomemben del razlage, nikakor pa ne določajo naše prihodnosti.
Ko se občutek krivde spremeni v prepričanje, da si ne zaslužimo boljšega
Samodestruktivno vedenje je lahko povezano tudi s sramom in pretirano samokritičnostjo. Razlika med krivdo in sramom je pri tem pomembna. Kadar občutimo krivdo, ker smo storili nekaj napačnega, nas lahko ta spodbudi, da prevzamemo odgovornost, se opravičimo ali poskušamo popraviti posledice. Sram pa je pogosto usmerjen širše, v našo predstavo o sebi. Namesto da bi razmišljali, kaj smo storili narobe, začnemo verjeti, da je nekaj narobe z nami.
Če se takšna prepričanja utrdijo, lahko pomembno vplivajo na naše vedenje. Ob neuspehu se ne vprašamo več, kaj bi lahko naslednjič naredili drugače, temveč ga razumemo kot potrditev lastne nesposobnosti. Težje sprejmemo pohvalo, podcenjujemo svoje dosežke ali vztrajamo v okoliščinah, v katerih se počutimo manjvredne.
Takšna prepričanja lahko vplivajo tudi na to, kaj smo pripravljeni sprejeti v odnosih in koliko zaupanja imamo v svoje sposobnosti. Če smo prepričani, da si ne zaslužimo boljšega, bomo morda dlje vztrajali v nezadovoljivem odnosu ali se težje postavili zase. Ob neuspehu se lahko odzovemo z dodatno samokritičnostjo, namesto da bi razmislili, kaj bi lahko spremenili. Tako se negativna predstava o sebi vedno znova utrjuje, čeprav nam prav ta otežuje napredek.
Nenehno samokaznovanje namreč ni isto kot prevzemanje odgovornosti. Kadar se zaradi napake vedno znova ponižujemo, si lahko otežimo prav tisto spremembo, ki si jo želimo doseči. Priznanje, da smo ravnali napačno, nam lahko pomaga popraviti posledice, prepričanje, da smo sami po sebi nevredni, pa nas pogosto zadržuje v občutkih nemoči.
Kadar težave postanejo del naše identitete
Način, kako razmišljamo o sebi, vpliva tudi na to, katere možnosti se nam zdijo dosegljive. Če smo dolga leta prepričani, da smo neuspešni, nevredni ljubezni ali nesposobni sprejemati dobre odločitve, lahko nova izkušnja, ki nasprotuje tej predstavi, v nas vzbudi precej negotovosti.
Predstavljajmo si nekoga, ki je večkrat poskušal spremeniti svoje življenje, vendar mu ni uspelo. Po številnih razočaranjih začne verjeti, da spremembe zanj preprosto niso mogoče. Ko se pojavi nova priložnost, se ji morda ne posveti z enako zavzetostjo, ker že vnaprej pričakuje neuspeh. Ob prvih ovirah odneha, s čimer se njegovo prepričanje še dodatno utrdi.
Podobno se lahko zgodi, kadar svojo identiteto močno povežemo z vlogo, ki smo jo prevzeli v življenju. Če smo bili dolga leta tisti, ki vedno poskrbijo za vse druge, se nam lahko sprejemanje pomoči zdi nenavadno ali celo neprijetno. Če smo se vedno doživljali kot nekoga, ki se mora za vsako stvar boriti, bomo morda težko zaupali, da nam lahko gre kdaj tudi brez nenehnega napora. Opuščanje starih vzorcev tako ne pomeni le spreminjanja navad, temveč včasih zahteva tudi drugačen pogled na to, kdo smo in kakšno življenje si lahko dovolimo.
To ne pomeni, da se zavestno odločamo ostati nesrečni. Sprememba lahko zahteva, da opustimo tudi nekatere predstave o sebi, ki so nam bile dolgo domače. Pri tem se lahko pojavi vprašanje, kdo sploh smo, če ne živimo več po starih pravilih.
Ali se lahko bojimo tudi uspeha?
Strah pred neuspehom je dobro poznan, precej manj pa govorimo o tem, da lahko nelagodje vzbujajo tudi pozitivne spremembe. Napredovanje v službi, nova partnerska zveza ali pomemben osebni dosežek lahko poleg zadovoljstva prinesejo več odgovornosti, drugačna pričakovanja in občutek, da imamo zdaj več izgubiti.
Nekdo, ki si želi poklicnega napredovanja, lahko na primer dolgo odlaša s prijavo na zahtevnejše delovno mesto. Morda se boji, da ne bo kos odgovornosti, da bo razočaral sodelavce ali da bo zaradi nove službe izgubil ravnovesje med delom in zasebnim življenjem. Navzven je njegovo vedenje lahko videti kot pomanjkanje ambicij, čeprav si spremembe v resnici želi.
V popularni psihologiji takšne odzive pogosto opisujejo kot strah pred uspehom ali samosabotiranje. Vsako odlašanje pred pomembno odločitvijo kljub temu ni nujno posledica nezavednega strahu pred uspehom. Lahko je povezano s povsem realnimi pomisleki, pomanjkanjem samozaupanja, perfekcionizmom ali preobremenjenostjo.
Koristneje je zato raziskati, kaj nam določena sprememba pomeni in katere njene posledice nas skrbijo, kot pa vsako zamujeno priložnost pripisati samosabotiranju.
Ko ne znamo več živeti brez nenehne napetosti
Dolgotrajna izpostavljenost stresu lahko vpliva na to, kako se odzivamo na vsakdanje okoliščine. Če smo dolgo živeli v razmerah, ki so zahtevale stalno pripravljenost, previdnost ali hitro odzivanje, lahko potrebujemo čas, da se privadimo drugačnemu ritmu.
Nekateri zato težko počivajo, čeprav so izčrpani. Ko nimajo obveznosti, postanejo nemirni, iščejo novo delo ali si naložijo dodatne naloge. Drugi se težko umirijo v odnosih, kjer ni večjih čustvenih pretresov, saj so intenzivnost dolgo povezovali z bližino ali pomembnostjo odnosa.
Takšnih odzivov ne smemo poenostavljeno razlagati kot odvisnosti od drame. Za njimi so lahko tesnoba, naučene navade, potreba po nadzoru ali težave pri prepoznavanju in uravnavanju čustev. Pomembno pa je, da lahko vedenje, ki nam je nekoč pomagalo obvladovati zahtevne okoliščine, pozneje postane ovira.
Kadar smo dolgo živeli v nenehni napetosti, se lahko zgodi, da miru sprva sploh ne znamo doživljati kot nekaj prijetnega. Ob odsotnosti običajnih skrbi in obveznosti se pojavi nemir, ki ga poskušamo odpraviti z novo dejavnostjo ali dodatno odgovornostjo. Privajanje na mirnejši življenjski ritem zato ni vedno samoumevno. Včasih se moramo šele naučiti, da počitek ne pomeni zanemarjanja dolžnosti in da nam ni treba biti ves čas dejavni, da bi se počutili koristne.
Kako prekinemo vedenje, ki nam škoduje?
Prvi korak je prepoznavanje okoliščin, v katerih se škodljivo vedenje najpogosteje pojavlja. Pri tem si lahko pomagamo z vprašanji, kaj se je zgodilo tik pred našim odzivom, kaj smo takrat občutili in kaj smo s takšnim ravnanjem v tistem trenutku pridobili. Morda smo se izognili neprijetnemu pogovoru, zmanjšali tesnobo ali za nekaj časa pozabili na občutek osamljenosti.
Ko razumemo, kakšno funkcijo ima določeno vedenje, lažje poiščemo ustreznejši odziv. Če zaradi strahu pred neuspehom odlašamo z nalogami, nam lahko pomaga, da jih razdelimo na manjše korake in se naučimo prenesti začetno nelagodje. Če se v odnosih pretirano prilagajamo, je lahko pomemben del spremembe učenje postavljanja meja. Kadar pa škodljive navade uporabljamo predvsem za blaženje čustvene stiske, potrebujemo drugačne načine njenega uravnavanja.
Pri tem ima pomembno vlogo tudi odnos do sebe. Pretirana samokritičnost nas lahko po neuspehu še dodatno obremeni, medtem ko nam bolj razumevajoč odnos omogoča, da napako obravnavamo kot nekaj, iz česar se lahko učimo. To ne pomeni, da si opravičujemo škodljive odločitve, temveč da prevzamemo odgovornost brez nepotrebnega poniževanja samega sebe.
Kadar se škodljivo vedenje vztrajno ponavlja, pomembno vpliva na naše zdravje ali odnose oziroma vključuje odvisnosti ali samopoškodovanje, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Nekatere vzorce je namreč zelo težko spremeniti brez ustrezne podpore, še posebej kadar so povezani z dolgotrajno čustveno stisko ali duševnimi motnjami.
Pri razumevanju samodestruktivnega vedenja je najpomembnejše spoznanje, da se ne odločamo vedno za tisto, kar je dolgoročno najboljše za nas. Pogosto izberemo tisto, kar nam je v danem trenutku najlažje, najbolj poznano ali nam najhitreje zmanjša stisko. Zato za spremembo ni vedno dovolj, da se še bolj trudimo ali si ponovno obljubimo, da bomo naslednjič ravnali drugače. Pomembneje je razumeti, zakaj se vedno znova vračamo k istemu vedenju in kaj potrebujemo, da bi ga lahko opustili.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
