Največja zmota o himalajski soli, ki ji verjame veliko ljudi
Himalajska sol je v zadnjih letih postala simbol bolj zdrave kuhinje. Vendar strokovnjaki opozarjajo, da so številne domnevne prednosti le marketinški trik.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Rožnata himalajska sol je v zadnjih letih postala zelo priljubljena. Na družbenih omrežjih in v trgovinah jo pogosto predstavljajo kot naravno, mineralno bogato alternativo navadni kuhinjski soli. Vendar strokovnjaki opozarjajo, da številne takšne trditve temeljijo predvsem na spretno zasnovanem marketingu, ne na prehranskih dejstvih.
Na policah trgovin se himalajska sol pogosto pojavlja kot skoraj prestižna sestavina kuhinje. Oglašujejo jo kot »čisto« sol iz himalajskih gorovij, ki vsebuje več kot 80 mineralov v sledovih. Zaradi tega jo mnogi dojemajo kot bolj zdravo izbiro od običajne soli.
Prehranski strokovnjaki opozarjajo, da so razlike med različnimi vrstami soli precej manjše, kot se pogosto predstavlja.
V resnici gre predvsem za natrijev klorid
Ne glede na to, ali gre za morsko, kameno ali himalajsko sol, je njihova glavna sestavina vedno natrijev klorid. Prav ta spojina daje soli značilen slan okus in ima tudi pomembno vlogo v telesu. Natrij skupaj s kloridom pomaga uravnavati ravnovesje tekočin, sodeluje pri prenosu živčnih impulzov ter omogoča normalno delovanje mišic. Težava nastane predvsem pri prekomernem vnosu.
Presežek natrija povzroča zadrževanje tekočine v telesu, poveča volumen krvi in lahko vodi v povišan krvni tlak. Hipertenzija velja za enega ključnih dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja. Zato zdravstvene smernice priporočajo, da odrasli ne zaužijejo več kot približno 6 gramov soli na dan, kar ustreza približno eni čajni žlički.
Minerali so v zanemarljivih količinah
Eden najpogosteje omenjenih argumentov v prid himalajski soli je njena vsebnost mineralov, kot so magnezij, kalij in železo. Res je, da jih vsebuje, vendar le v zelo majhnih količinah.
Raziskave kažejo, da so ti minerali prisotni zgolj v sledovih, zato z vidika prehrane nimajo pomembnega vpliva na zdravje. Da bi dobili opaznejšo količino teh mineralov, bi morali zaužiti bistveno več soli, kot je priporočljivo.
Prednost navadne soli: jod
Običajna kuhinjska sol je v številnih državah jodirana, kar pomeni, da ji je dodan jod – element, nujen za normalno delovanje ščitnice.
Če jodirano sol zamenjamo z nejodiranimi vrstami soli, med katere pogosto spada tudi himalajska sol, lahko nenamerno povečamo tveganje za pomanjkanje joda. To je še posebej pomembno za ljudi, ki ne uživajo veliko morskih sadežev, mlečnih izdelkov ali jajc.
Okus lahko dosežemo tudi z manj soli
Če želimo zmanjšati vnos soli, lahko pomaga drugačen način začinjanja hrane. Zelišča, česen, limonin sok, kis in različne začimbe lahko poudarijo okus jedi brez večjih količin natrija. Zanimivo je tudi, da se naše brbončice na manj slano hrano prilagodijo razmeroma hitro. Strokovnjaki ocenjujejo, da za to potrebujejo približno dva tedna.
Največ soli sploh ne dodamo sami
Pomembno je tudi vedeti, da večina soli v prehrani ne prihaja iz solnice na mizi. Približno tri četrtine dnevnega vnosa soli namreč zaužijemo s predelano hrano, kot so kruh, sir, omake in mesni izdelki. Zato strokovnjaki poudarjajo, da je za zdravje precej pomembnejše zmanjšanje predelanih živil kot pa izbira določene vrste soli.
