Pexels

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V nekaterih družinah se skrb prenaša skoraj tako samoumevno kot družinski recepti, značilne geste ali stavki, ki jih otroci pozneje ponavljajo svojim otrokom. Babica je vedno pričakovala najhujše. Mama ni mogla zaspati, dokler niso bili vsi doma. Oče je vsako napako razumel kot začetek večje težave. Otrok pa se že zelo zgodaj nauči, da je treba biti previden, pripravljen, vnaprej zaskrbljen in pozoren na vse, kar bi lahko šlo narobe.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Ko pomoč staršev postane potuha: zakaj nekateri nikoli ne odrastejo?

Osebna rast

Kaj je zmagovalna miselnost in kako jo razviti v praksi

Na prvi pogled se zdi, da gre za značaj. “V naši družini smo pač bolj občutljivi.” “Mi se vedno preveč sekiramo.” “Pri nas nihče ne zna zares odklopiti.” Toda ko se isti način odzivanja ponavlja iz generacije v generacijo, vprašanje ni več samo, kdo je po kom podedoval temperament, ampak kaj se v družini prenaša skozi telo, vzgojo, čustveno klimo in zgodnje izkušnje varnosti.

Tu vstopi tudi epigenetika, področje, ki raziskuje, kako lahko življenjske izkušnje vplivajo na delovanje genov. Ne tako, da bi nam travma ali tesnoba preprosto spremenila DNK, temveč tako, da lahko dolgotrajen stres vpliva na to, kako se določeni geni izražajo. Še posebej tisti, ki so povezani z odzivom na stres. Zato vprašanje medgeneracijske tesnobe ni več samo psihološko, temveč tudi biološko. Je mogoče, da telo potomcem preda večjo občutljivost na potencialno nevarnost, večjo previdnost in krhek občutek varnosti?

Raziskave kažejo, da je temu in dejansko se tesnoba lahko prenaša iz generacije v generacijo. Dobra novica pa je, da nas to vseeno ne opredeljuje nujno. Če se je tesnoba v družini učila, utrjevala in prenašala, se lahko začne tudi razgrajevati. Ne čez noč in ne zgolj z odločitvijo, da bomo “manj komplicirali”, temveč z razumevanjem, kaj smo prejeli, kaj še vedno ponavljamo in kje lahko prvič izberemo drugačen odziv.

Podedujemo predvsem občutljivost na nevarnost

Ko govorimo o epigenetiki, je pomembno, da ne zdrsnemo v preveč enostavne razlage. Ni dokazano, da bi otrok od staršev preprosto podedoval njihovo tesnobo tako, kot podeduje barvo oči. Bolj natančno bi bilo reči, da lahko otrok v življenje vstopi z nekoliko drugače nastavljenim stresnim sistemom, še posebej, če so bili starši ali prejšnje generacije izpostavljeni dolgotrajnemu stresu, travmi, revščini, nasilju, izgubi, vojni, čustveni negotovosti ali stalnemu občutku ogroženosti.

Telo se na takšne razmere ne odziva filozofsko, temveč biološko. Če je okolje nevarno, se nauči biti hitrejše, bolj previdno, bolj odzivno. To je lahko v nekem trenutku celo zaščitno. Človek, ki je moral živeti v nepredvidljivih razmerah, je preživel tudi zato, ker je prej opazil nevarnost, hitreje prebral ton glasu, začutil spremembo razpoloženja in se naučil, da mir ne traja nujno dolgo. Težava nastane, ko se telo tudi kasneje, v varnejših okoliščinah, vede, kot da nevarnost še vedno prihaja.

Zato se lahko v naslednjih generacijah pojavi nekaj, kar na prvi pogled deluje kot značajska poteza. Otrok je “preveč občutljiv”, “preveč skrben”, “preveč zaskrbljen”, “preveč resen”. V resnici pa je lahko njegov živčni sistem zelo zgodaj navajen brati svet skozi vprašanje, kaj gre lahko narobe.

Pexels

Družina otroka uči predvsem z vzdušjem

Epigenetika je le del zgodbe. Drugi, pogosto še bolj viden del, je vsakdanje družinsko okolje. Otrok ne posluša samo tega, kar mu starši povedo. Opazuje, kako se odrasli odzovejo, ko zazvoni telefon. Kako govorijo o denarju. Kaj se zgodi, če nekdo zamuja. Ali je napaka popravljiva ali se okoli nje naredi drama. Ali je počitek dovoljen ali ga spremlja občutek krivde. Ali se o težkih čustvih govori ali se jih potisne pod preprogo.

V družini, kjer je tesnoba že dolgo doma, se lahko razvije poseben jezik preživetja. Vnaprej je treba predvideti vse možne zaplete. Ne sme se preveč veseliti, da se kaj ne pokvari. Bolje je pričakovati manj, da ne bo razočaranja. Ljudem ne gre preveč zaupati. Če je nekaj dobro, je treba takoj pomisliti, koliko časa bo trajalo. Otrok takšnih pravil pogosto ne sliši kot navodil, ampak jih vpije kot naravno logiko sveta.

Kasneje, ko odraste, lahko živi v precej drugačnih razmerah, pa se njegovo telo še vedno odziva po starem zemljevidu. Težko uživa, ker čaka, kdaj bo prišel preobrat. Težko zaupa, ker je doma varnost pomenila predvsem nadzor. Težko se sprosti, ker je sproščenost v družinskem sistemu veljala za nevarno nepazljivost.

Tesnoba se pogosto prenaša tudi skozi neizgovorjeno

V mnogih družinah se najtežje stvari niso nikoli zares povedale. Nekdo je izgubil dom, otroštvo, varnost, bližnjega človeka, dostojanstvo ali občutek nadzora nad življenjem. Potem je moral naprej. Delati, skrbeti za otroke, preživeti, ne razpadati. Naslednja generacija morda ni slišala celotne zgodbe, je pa čutila njene posledice.

Neizgovorjena bolečina ima v družinah pogosto čudno moč. Ker nima besed, se izraža skozi napetost, prepovedi, pretirano skrb, nenadne izbruhe, čustveno odsotnost ali potrebo po popolnem nadzoru. Otrok ne ve, kaj se je zgodilo, čuti pa, da je nekaj nevarno. In kadar otrok ne dobi razlage, si jo pogosto ustvari sam. Morda začne verjeti, da mora biti še bolj priden, manj zahteven, bolj pozoren, bolj pripravljen, bolj uporaben. Tako se družinski strah počasi spremeni v osebnostni vzorec.

Pexels

Tu se skriva pomembno spoznanje, da je bilo marsikaj, kar danes doživljamo kot svojo “pretirano občutljivost”, nekoč morda prilagoditev na okolje, v katerem je bilo treba zelo zgodaj zaznati razpoloženje drugih. Tesnoba ni vedno znak šibkosti ali pokvarjenega značaja. Pogosto je preveč razvit sistem za varovanje pred nevarnostjo, ki ni bil nikoli obveščen, da je nevarnost minila.

Presekati vzorec ne pomeni obtožiti staršev

Ko začnemo razumeti medgeneracijske vzorce, se hitro odpre občutljivo vprašanje krivde. Marsikdo se ustraši, da bo moral za svoje težave okriviti starše ali stare starše. A zrel pogled na družinske vzorce ni iskanje krivca, ampak je predvsem razumevanje verige.

Večina staršev je predala naprej tisto, kar je znala, zmogla in razumela. Če so odraščali v strahu, pogosto niso mogli učiti miru. Če niso imeli izkušnje čustvene varnosti, je tudi sami niso znali vedno ustvariti. Če so morali preživeti z nadzorom, so ga lahko nehote zamenjali za ljubezen. To ne pomeni, da posledic ni bilo. Pomeni pa, da lahko hkrati vidimo tako njihovo zgodbo kot svojo pravico, da živimo drugače.

Prekinjanje vzorca se začne prav tukaj. Ne pri jezi, čeprav je tudi ta včasih del procesa. Ne pri zanikanju, ker telo zanikanju običajno ne verjame. Začne se pri jasni odločitvi, da tega ne želimo več avtomatično prenašati naprej.

Telo se mora varnosti naučiti, ne samo razumeti

Pri tesnobi samo razumevanje pogosto ni dovolj. Lahko zelo dobro vemo, da pretiravamo, da se najhujši scenarij verjetno ne bo zgodil, da partnerjev nekoliko drugačen ton glasu še ne pomeni zavrnitve, da napaka v službi ni katastrofa. Toda telo se vseeno odzove. Srce pospeši, misli podivjajo, trebuh se stisne, ramena otrdijo, glava začne iskati rešitev še preden sploh vemo, kaj je problem.

Pexels

To je razlog, da se medgeneracijski vzorci ne prekinejo samo z odločitvijo, da bomo “bolj pozitivni”. Če je živčni sistem dolgo deloval v pripravljenosti na nevarnost, potrebuje nove izkušnje, ne le novih stavkov. Potrebuje ponavljajoče se dokaze, da je konflikt mogoče umiriti. Da napaka ne pomeni izgube ljubezni. Da počitek ni nevaren. Da se čustva lahko izrazijo, ne da bi se odnos porušil. Da bližina ne pomeni izgube sebe.

V praksi to pomeni, da moramo ob tesnobi pogosto delati na dveh ravneh hkrati. Na miselni ravni preverjamo, katera prepričanja smo prevzeli od doma. Na telesni ravni pa živčni sistem učimo, da ni treba ob vsakem dražljaju sprožiti alarma.

Kako začnemo prekinjati družinski vzorec tesnobe

Prvi korak je prepoznavanje ponovitve. Vprašanje ni samo, kdaj sem tesnoben, temveč kdaj sem se tega načina odzivanja naučil. Kaj se je v naši družini dogajalo, ko je šlo kaj narobe? Kdo je vedno skrbel? Kdo je moral biti močan? Kdo ni smel pokazati strahu? Kdo je vse nadzoroval, ker drugače ni znal čutiti varnosti? Takšna vprašanja niso namenjena kopanju po preteklosti zaradi preteklosti, ampak temu, da sedanje odzive postavimo v širši kontekst.

Drugi korak je ločevanje med starim alarmom in današnjo resničnostjo. To je pogosto najtežji del. Ko se tesnoba prebudi, se zdi zelo prepričljiva. Govori z glasom nujnosti. A ni vsaka notranja panika dokaz, da je nekaj res narobe. Včasih je dokaz, da se je dotaknilo starega vzorca. Zato pomaga, da se vprašamo, ali se odzivamo na to, kar se dogaja zdaj, ali na nekaj, kar naše telo pozna od prej.

Tretji korak je uvajanje novih odzivov v odnosih. Če smo v družini podedovali molk, se učimo govoriti prej, preden se nabere preveč. Če smo podedovali nadzor, vadimo dogovarjanje. Če smo podedovali katastrofično razmišljanje, vadimo bolj trezno preverjanje dejstev. Če smo podedovali občutek, da moramo vse zdržati sami, vadimo prositi za pomoč, še preden nas telo prisili v zlom.

Četrti korak je potrpežljivost. Vzorci, ki so se gradili desetletja, se ne razgradijo v nekaj tednih. A to ni slaba novica. Dobra novica je, da se možgani in telo učijo vse življenje. Epigenetika nas ne uči samo tega, da okolje pušča sledi, ampak tudi to, da sprememba okolja, odnosov, navad in občutka varnosti lahko vpliva na to, kako telo deluje naprej.

Največja sprememba se zgodi, ko tesnobe ne predamo naprej kot resnice

Vsaka generacija nekaj prejme. Včasih prejme ljubezen, vrednote, moč, delovne navade, trdoživost in občutek pripadnosti. Včasih pa zraven prejme še strah, nezaupanje, pretirano odgovornost, molk ali napetost, ki je nihče ni znal odložiti. Naša naloga ni, da zavrnemo celotno družinsko zgodbo, ampak da jo razločimo.

Pexels

Nekaj lahko spoštujemo, ne da bi to ponavljali. Lahko razumemo, zakaj so bili naši starši zaskrbljeni, ne da bi svoje otroke učili, da je svet predvsem nevaren. Lahko cenimo njihovo previdnost, ne da bi živeli v stalnem pričakovanju nesreče. Lahko sprejmemo, da je bil nadzor nekoč način preživetja, in hkrati priznamo, da danes potrebujemo več zaupanja, več pogovora in več notranje prožnosti.

Tesnobe ne presekamo tako, da se prepričamo, da je nikoli več ne bomo čutili. Presekamo jo tako, da je ne obravnavamo več kot edino resnico. Ko se v nas prebudi stari družinski alarm, ga lahko slišimo, vendar mu ni treba več slepo slediti. Lahko se ustavimo, preverimo, kaj se res dogaja, umirimo telo in izberemo odziv, ki ga prejšnje generacije morda niso mogle.

To je izredno močna oblika osebne rasti: da v sebi ne prekinemo ljubezni do svojih korenin, ampak prekinemo tisti del zgodbe, ki je bil zgrajen na strahu. In ko to naredimo, ne spreminjamo samo sebe, ampak tudi čustveno dediščino, ki jo bodo za nami prejeli drugi.