Je normalno, da imamo pri 30+ še vedno sobo pri starših?
Močna vez s starši je lahko dragocena, a kdaj nas začne čustveno udobje doma zadrževati pred partnerstvom, otroki in lastnim življenjem?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ste kdaj razmišljali, koga bi postavili na prvo mesto, če bi morali imenovati človeka, ki vam je najbližje? Človeka, ki vam pomeni največ na svetu, ki bi ga poklicali najprej, mu zaupali največ in bi zanj brez pomisleka naredili skoraj vse? Marsikdo bi najprej pomislil na partnerja, otroka ali najboljšega prijatelja. Nekdo drug pa bi, tudi pri tridesetih, štiridesetih ali petdesetih, še vedno brez večjega razmisleka izbral mamo, očeta, brata ali sestro.
Na prvi pogled je v tem nekaj lepega. Kdor ima v odraslosti še vedno tako močno vez s svojo primarno družino, je v mnogih pogledih srečen človek. Verjetno je imel doma občutek varnosti, topline, pripadnosti in sprejetosti. Morda so se pri njih veliko pogovarjali, skupaj jedli, držali skupaj, si pomagali, se obiskovali in skrbeli drug za drugega. Takšna družinska vez ni nekaj samoumevnega. Veliko ljudi je nikoli ni imelo.
PREBERITE TUDI:
Lepo je tudi, če ljubezen do staršev ohranimo v odrasli dobi. Ni treba, da se od družine oddaljimo, da bi dokazali odraslost. Zreli odnosi s starši so lahko topli in predvsem zelo dragoceni. Lahko se slišimo, obiščemo, si pomagamo, skupaj praznujemo in se naslonimo drug na drugega, ko življenje postane težko.
Vseeno pa obstaja tudi tanka meja, ki jo nekateri spregledajo. Morda niti ni zares meja, le vzorec, ki je tako ukoreninjen, da ga ne prepoznamo. Ko primarni dom ni le kraj, kamor se radi vračamo, ampak je naše redno zatočišče, kjer se čustveno napolnimo, pomirimo, sestavimo, dobimo občutek, da nekam pripadamo, in vsaj za nekaj ur ali dni odložimo težo odraslega življenja. Vikend obiski pri starših postanejo nekakšen priklop na staro čustveno udobje. Tam nas čaka znan vonj kuhinje, postelja, ki je morda še vedno naša, omara z nekaj starimi stvarmi, mesto za mizo in občutek, da nam tam ni treba ničesar šele dokazovati.
Je s tem kaj narobe? Samo po sebi ne. Je pa morda na mestu, da se vprašamo, ali nas prav to udobje morda ne zadržuje pred življenjem, ki bi ga morali ustvariti zase.
Težava ni v tem, da gremo domov, ampak da iz tega nikoli ne zrastemo
Pri tej temi hitro zdrsnemo v napačna vprašanja. Ali je normalno, da odrasel človek prespi pri starših? Ali je normalno, da ima pri njih še vedno svojo sobo? Ali je normalno, da jih kliče vsak dan? Takšna vprašanja so premalo natančna. En sam obisk, ena soba, en klic ali en vikend ne povedo veliko.
Bolj pomembno je, kaj ta navada v našem življenju opravlja. Ali gremo domov zato, ker si želimo stika, ali zato, ker tam dobimo nekaj, česar si drugje nismo zgradili? Ali se k staršem vračamo kot odrasli ljudje, ki imajo svoje življenje, ali kot otroci, ki se v znanem okolju vedno znova čustveno spočijejo? Ali je starševski dom del našega življenja, ali pa je še vedno njegov tihi center?
Psihološko gledano se čustvena samostojnost ne zgodi samo zato, ker dopolnimo trideset let, se zaposlimo ali odselimo. Lahko imamo svoj naslov, svojo plačo, svoj avto in še vedno živimo po starem čustvenem zemljevidu. Še vedno vemo, da se lahko za vikend vrnemo v hišo, kjer nas pričakujejo. Še vedno vemo, da nas bo mama pomirila, oče nas bo nekako prizemljil, sestra ali brat bosta zapolnila prosti čas, družinsko kosilo pa bo naredilo občutek, da je vse na svojem mestu.
To je udobno in zagotovo največkrat tudi prijetno. A prav zato je tako zahrbtno.
Bolečih odnosov se običajno želimo rešiti. Udobnih ne. In ravno v tem je izziv. Starševski dom nas ne rani, ne omejuje odkrito, ne pritiska na nas in ne zahteva nič dramatičnega. Samo vedno je tam. Vedno odprt. Vedno znan. Vedno dovolj topel, da se nam ni treba zares soočiti s praznino, iz katere bi lahko zraslo nekaj našega.
Ko čustvena potreba ostane zadovoljena na starem mestu
V odraslosti naj bi se naše čustveno središče postopoma premaknilo. Ne v smislu, da starši postanejo nepomembni, ampak v smislu, da glavni občutek doma začnemo graditi drugje. V partnerskem odnosu, v lastnem stanovanju, v svoji družini, v prijateljstvih, v ritmu, ki ga ne določa več primarna družina.
Če se ta premik ne zgodi, partnerskega odnosa pogosto niti ne pogrešamo tako močno, kot bi pričakovali. Morda si ga celo želimo, a mu podzavestno v resnici ne damo priložnosti. Ne zato, ker bi bili resnično notranje samostojni, ampak ker je osnovna potreba po bližini že potešena. Doma nas nekdo pozna. Doma nas nekdo pričakuje. Doma imamo vlogo. Doma smo še vedno sin, hči, brat, sestra, nekdo, ki pripada.
Partnerstvo pa zahteva nekaj drugega. Tam ni dovolj, da pridemo v že pripravljen občutek doma. Tam ga je treba ustvariti. Treba je tvegati bližino, zavrnitev, razočaranje, pogajanje, konflikte, odgovornost, ranljivost. Treba je z drugim odraslim človekom graditi novo “midva”, ki ni več podaljšek starega “mi doma”.
Če je staro “mi doma” preveč udobno, se novo “midva” lahko nikoli ne razvije do polne moči. Tudi če partner morda vseeno pride, ostaja nekje ob strani. Lahko je ljubljen, a ne postane prvi. Lahko živi z nami, a ne postane glavni dom. Lahko si želi družine, otroka, drugačnega ritma, več zasebnosti in več odrasle ločenosti, a se ves čas zaletava v nevidno steno. Starši, sorojenci, družinske navade, nedeljski obiski, vsakodnevni klici in stara postelja imajo večjo težo, kot bi jo v odraslem življenju smeli imeti.
Takrat se v partnerskem odnosu pogosto začnejo prepiri, ki se na površini vrtijo okoli tašče, tasta, kosil, obiskov in praznikov. V resnici pa gre za to, da partner čuti, da ne more postati čustveno prvo mesto. Ne tekmuje z eno osebo, ampak z občutkom doma, ki je obstajal že dolgo pred njim.
Udobje lahko ustavi življenje bolj tiho kot bolečina
Pri ljudeh, ki ostanejo močno vezani na primarno družino, ni nujno, da starši skušajo otroka privezati nase. Pogosto jih sploh ne zadržujejo, izsiljujejo, potrebujejo ali nadzorujejo. Seveda se dogaja tudi to, a zelo pogosto je vzorec manj dramatičen. Gre za navado, za mehko cono udobja. Za občutek, da je doma lepo, znano, varno in preprosto.
Če imamo tam še vedno čustveno hrano, nam ni treba razviti lakote po svojem življenju. Če imamo tam vedno nekoga, ki nas sprejme, nam ni treba iskati odnosa, v katerem bi morali tvegati. Če imamo tam vedno občutek pripadnosti, nam ni treba zgraditi novega doma. Če nas družina vedno znova čustveno napolni, ne začutimo dovolj močne praznine, da bi se premaknili.
Toda potreba po lastnem življenju običajno ne izgine. Samo utiša se. Lahko se prebudi pozno, ob rojstnih dnevih, ob praznikih, ob smrti starša, ob pogledu na vrstnike, ki imajo svoje odrasle otroke, ali ob partnerju, ki nekega dne ne zmore več biti druga violina. Takrat lahko človek prvič jasno začuti, da ni bil nujno srečen, ampak udobno ustavljen.
To je ena najbolj bolečih oblik spoznanja. Ker ni mogoče pokazati na en sam dogodek in reči in se potolažiti, da nismo imeli druge možnosti. Ni bilo velike prepovedi, velike žrtve, velike krivice. Samo veliko majhnih vračanj v staro udobje. Veliko vikendov, ki so minili doma. Veliko večerov, ko bi se lahko razvilo nekaj novega, pa je bilo lažje poklicati mamo. Veliko let, v katerih je bilo življenje dovolj polno, da nismo čutili osamljenosti, in dovolj prazno, da nismo zares rasli.
Kako prepoznamo, da vzorec ni več zdrav
Nezdrav vzorec prepoznamo po tem, da primarna družina ni več samo odnos, ampak čustvena oskrba, brez katere se težko premaknemo. Dom ni več samo kraj obiska, ampak kraj regulacije. Tam se pomirimo, potrdimo, nahranimo, spočijemo, dobimo občutek, da smo pomembni. To samo po sebi ni narobe, dokler imamo enako močno življenje tudi zunaj tega prostora.
Vzorec najlažje prepoznamo, če brez starševskega doma ne vemo več dobro, kaj bi počeli s prostim časom. Ko so vikendi skoraj samoumevno rezervirani za starše. Ko dopust težko mine brez mame, očeta, brata ali sestre. Ko partner čuti, da mora za vsak košček prostora v našem življenju tekmovati z domačimi. Ko otrok, če si ga želimo, vedno znova ostaja “ne še zdaj”, ker se nikoli ni zares oblikovala nova družinska os. Ko imamo pri štiridesetih ali petdesetih še vedno občutek, da smo predvsem otrok svojih staršev, ne pa ustvarjalec svojega doma.
Seveda je lepo in prav, da imamo svoje starše radi, a pomembno vprašanje je, ali smo zaradi te udobne topline ostali brez svojega življenja.
Če vas ta misel zaboli, je vredno ostati pri njej. Ne zato, da bi se krivili. Krivda je največkrat neuporabna. Veliko bolj pomembno je pošteno priznanje, da vas starševski dom ni poškodoval, morda pa vas je predolgo varoval pred življenjem, ki bi ga morali začeti graditi sami.
Zakaj samo razumevanje ni dovolj
Veliko ljudi tak vzorec prepozna, pa se kljub temu nič ne spremeni. Ker razumevanje samo po sebi še ne prereže čustvene navade. Lahko zelo dobro vemo, da bi morali manj hoditi domov, pa bomo v petek vseeno sedli v avto. Lahko vemo, da bi moral partner dobiti več prostora, pa bomo praznike spet organizirali po družinskem urniku. Lahko vemo, da potrebujemo svoje življenje, pa se bomo ob prvem nelagodju vrnili tja, kjer je vse znano.
Zato osamosvojitev pri tem vzorcu ne more biti samo notranja odločitev. Potrebuje konkretna dejanja. Namenoma ne prespimo več pri starših vsak konec tedna. Namenoma pustimo sobo, ki nas vrača v staro vlogo. Namenoma ustvarimo vikend, ki je samo naš, četudi se najprej zdi prazen. Namenoma zmanjšamo klice, ki niso več odnos, ampak čustvena navada. Namenoma postavimo partnerja pred družinski ritual. Namenoma se odselimo dlje, če bližina ves čas omogoča vračanje.
To ni zavrnitev staršev, ampak je odvzem starega udobja, ki nas je predolgo držalo v istem položaju.
Prvi tedni ali meseci so lahko neprijetni. Pravzaprav morajo biti. Če smo se leta pomirjali skozi starševski dom, bo brez tega nastala praznina. Če smo vsak vikend zapolnili z družino, se bo prosti čas na začetku zdel čuden. Če smo se vedno vračali v znano, bo odrasla samostojnost najprej delovala hladno, tiho ali celo osamljeno.
Toda prav v tej praznini se začne razvijati nekaj novega. Potreba po partnerju. Potreba po lastnem domu. Potreba po prijateljstvih, ki niso samo podaljšek družine. Potreba po otroku, če je to res naša želja. Potreba po življenju, v katerem nismo več ves čas nekdo, ki se vrača, ampak nekdo, ki gradi.
Kaj lahko naredijo starši
Tudi starši, ki to opazijo, so pogosto razpeti. Po eni strani jim je lepo, da odrasel otrok še vedno prihaja, prespi, kliče, pomaga, sedi za isto mizo in ostaja blizu. Po drugi strani pa marsikateri starš v sebi dobro ve, da nekaj ni prav. Vidi sina ali hčer pri štiridesetih ali petdesetih, vidi življenje brez partnerja, brez otrok, brez prave samostojnosti, in čuti žalost, ki je morda ne zna izreči.
Največja pomoč v takem primeru ni še več odprtih vrat. Ni še več kosil, še več skrbi, še več vprašanj, kdaj prideš. Največja pomoč je postopno zapiranje stare otroške vloge. Ne hladno, ne kaznovalno, ne z zavrnitvijo, ampak jasno. Starševski dom lahko ostane dom v človeškem smislu, ne sme pa ostati nadomestek za življenje odraslega otroka.
Starši lahko nehajo vzdrževati sobo kot stalno rezervo. Lahko prenehajo pričakovati obiske vsak vikend. Lahko otroku rečejo, naj praznike preživi s partnerjem. Lahko ga spodbudijo, naj si uredi svoje stanovanje, svoj ritem, svoje odnose. Lahko prenesejo, da bo zaradi tega doma nekaj časa bolj prazno.
Tudi to je ljubezen. Včasih celo težja oblika ljubezni kot skrb.
Ko enkrat vidimo vzorec, se težko še naprej pretvarjamo
Največji strah je pogosto ta, da bomo z osamosvojitvijo izgubili družino. A v resnici pogosto izgubimo le možnost, da se še naprej prepričujemo, da je vse v redu. Ko enkrat vidimo, da starševski dom ni več samo prostor ljubezni, ampak tudi prostor, kamor se vračamo zato, da nam ni treba zares stopiti v svoje življenje, se nekaj spremeni. Izgovorov je manj. Udobje ni več povsem nedolžno.
Seveda lahko še vedno rečemo, da imamo starše radi, da smo povezani, da je lepo, ker se razumemo, da ni nič narobe, če pridemo na kosilo ali prespimo doma. Vse to je lahko res. A če se za temi stavki že leta skriva isto življenje, isti vikendi, ista postelja, isti občutek, da se odraslost začne šele v ponedeljek, potem si moramo priznati, da ne govorimo več samo o ljubezni. Govorimo o vzorcu, ki nam nekaj daje, hkrati pa nam nekaj jemlje.
Prava osamosvojitev se zato ne začne z velikim prepirom, ampak z odločitvijo, da starega udobja ne bomo več uporabljali kot nadomestilo za svoje življenje. S tem ne zanikamo hvaležnosti za vse, kar nam je dano, le resno vzamemo zavedanje, da življenje, ki ga ves čas odlagamo, ne bo prišlo samo od sebe.
Zato je vprašanje na koncu precej preprosto in hkrati neprijetno: ali nam starševski dom še vedno pomaga živeti, ali nam pomaga ne začeti živeti po svoje?
Če je odgovor drugi, potem ni dovolj, da to razumemo. Treba je nekaj spremeniti. Najbolj zrela poteza je, da končno prenesemo nelagodje, ki pride, ko se ne vrnemo tja, kjer nam je najlažje. Ker šele takrat se lahko začne nekaj, kar je res naše.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
