Profimedia

Kar nekaj let je že minilo, odkar sem kupila zadnjo vstopnico za fitnes, da bi si razmigala kosti. Po daljšem razmisleku in manjšem strahu pred ponovnimi intenzivnimi vajami sem se odločila, da je spet čas za ta korak. Nisem si predstavljala, da se je vmes toliko spremenilo.

Profimedia

Res je, da sem prej fitnes obiskovala v glavnem v dopoldanskih urah, občasno pa tudi popoldan. Ljudje so bili oblečeni različno, nevpadljivo, da ni pritegnilo pozornosti. Večkrat si lahko videl, da so si, predvsem ženske, na kolo in podobne naprave, ki jih niti ne znam poimenovati, prinesle knjigo in med vadbo brale. Tudi sama sem bila občasno med njimi, dokler nisem ugotovila, da mi postane v napoto, ko se prestavljam z ene naprave na drugo in jo moram prenašati s sabo, ker se mi do garderobe ne ljubi. Ironija, da je to problem ravno med telovadbo, ampak ni to bistvo. Kar želim povedati, je, da je le redko kdo takrat imel s sabo telefon. Skoraj postrani smo ga gledali, da nas ne bi fotografiral med vadbo in bi se fotografije kje znašle. No, danes je situacija popolnoma obrnjena. Vsi imajo s sabo telefon – mladi, stari, novinci, staroselci, vsi držijo v dlani to napravo, kot da je prirasla nanjo. Mislila sem si, »v redu, najbrž poslušajo glasbo, spremljajo telesne funkcije med treningom, gledajo vaje, skratka potrebujejo ga za kaj koristnega med vadbo«. Morda kdo, morda kdaj, ampak v glavnem je telefon namenjen fotografiranju, dokumentiranju, celo dopisovanju med tem, ko posameznik sedi na napravi. Naredi nekaj ponovitev, sedi in drsa po telefonu ali fotografira sebe ali napravo, ker je verjetno treba takoj, v trenutku, nekomu sporočiti, da je opravil vaje za tricepse in si je tisti na drugi strani oddahnil, ker zdaj to ve. Pa tega še zdaleč ne delajo samo punce, kot verjamem, da je marsikdo pomislil. V fitnesu so pretežno fantje, za oboje pa velja, da so v glavnem zatopljeni vsak v svoj telefon. Pogovarja se le redko kdo, kakšen pogovor, še očesnega stika ne upajo zares vzpostaviti drug z drugim, gledajo drug mimo drugega, ali, kot ste verjetno ugotovili, v telefon.

Jure Kljajić

Me je pa v tej novi dobi presenetilo še nekaj. Ali je prijetno ali neprijetno, se zares ne morem odločiti. Ko sem prvega januarja malo pred deseto uro dopoldan korakala proti fitnesu, sem si v mislih ponavljala, »oh, bog, prosim, naj bo tam vsaj še ena oseba«. Da ne bom edina telovadila na novega leta dan in bo videti, da se edina ponoči nisem neizmerno zabavala v prekomernih količinah alkohola in preplesala noči. Samo ena oseba bi me že potolažila, da bi vedela, da nisem edina, da je še nekdo zjutraj vstal brez mačka in z dovolj želje in energije, da se je odločil telovaditi. Ko sem se približala fitnesu, sem že videla več glav in si oddahnila, da ne bom edina. Ko pa sem vstopila v prostor, sem doživela drugačno presenečenje. Ne da je tam bila vsaj ena oseba, ampak jih je bilo zelo veliko, skoraj preveč glede na datum. In tam so bili ljudje, ki so bili bistveno mlajši od mene, 10, 15, tudi 20 let. Torej ljudje, ki bi »morali« preplesati noč, se zabavati s prijatelji in se okrog 10. ure šele prebujati in ugotavljati, kje so in kaj vse se je sinoči zgodilo. Seveda me je zanimalo, zakaj so vsi tu. Ne, nisem intervjuvala ljudi in jih spraševala, zakaj nimajo mačka, nisem se pa mogla izogniti temu, da ne bi slišala pogovora med dvema mladima, ki sta se pogovarjala o tem, kako sta silvestrovala. Ona je dejala, da si je ob polnoči prižgala kresničko na balkonu in šla spat, on da je bil s še dvema prijateljema v nekem stanovanju, počakali so polnoč in se razšli. Spet nekdo drug ob meni je podobno zgodbo razlagal kolegu, da se mu ni ljubilo bedeti in je šel raje spat.

Profimedia

Kar škandalozno se mi je zdelo, da sem jaz, verjetno najstarejša med njimi, s prijatelji bedela do 3. ure zjutraj če ne dlje.

Od tega, da sem upala, da ne bom sama, sem prišla do spoznanja, da nas je preveč. Da jih je preveč. Samih, osamljenih, ki se očitno ne znajo družiti. Telefon jih je, nas je, zelo povezal in hkrati prekleto oddaljil drug od drugega. Znajo si pošiljati »snape« oziroma v fotografijo ujete trenutke svojega dneva, ne znajo pa teh trenutkov zares doživeti v realnem svetu. Ko človeka pogledaš v oči, ne skozi ekran. Ko začutiš njegovo bližino, ko se ga lahko dotakneš, objameš in čutiš njegovo sapo na svojem vratu. Ko se pogovarjaš tako, da izmenjuješ mnenja, ne fotografije. Ko se sploh pogovarjaš in ne dopisuješ.

Niso za to krivi ti mladi, ki držijo v rokah telefone. Krivi smo vsi mi, ki smo jim ga prvi dali v roke. Vsi mi, ki delamo enako. Vsi, ki so nas ti, ko so bili otroci, posnemali. Verjamem, da se nihče ni zavedal razsežnosti, ki jo takšno obnašanje prinaša. Verjamem tudi, da se je mnogi še vedno ne.

Profimedia