Arhiv Štajerskega Tednika

»Večina otrok v vrtcu ali šoli nima nikoli stika z otroki s posebnimi potrebami. Slednji so namreč slej kot prej poslani v izobraževalne institucije s prilagojenimi programi. Zato se zgodi, da otroci do njih razvijejo strah, usmiljenje, kar pa je seveda popolnoma zgrešeno. Če bi ostali skupaj, bi drug drugega spoznali in razumeli. Vse te razlike, ki jih otroci sploh ne opazijo, pa bi izzvenele same od sebe,« je dejal Hazimali. Rešitev vidi predvsem v tem, da bi se tako v vrtcih kot šolah pogosteje posluževali spremljevalcev, ki zagotavljajo otrokom s posebnimi potrebami enakovredno vključitev. S tem bi se njihove možnosti za čim bolj samostojno življenje bistveno povečale. »Takoj ko otroka pošljemo v šolo s prilagojenim programom, ga izločimo, pri komaj šestih letih ali še manj smo mu določili, kakšno bo njegovo življenje. Po možnosti pa jih pošljemo še kam daleč stran, da jih nihče ne bi videl.«

Sogovornik ob tem poudari, do so v Sloveniji še vedno veliki institucionalizirani zavodi, ki sicer lahko delajo dobro, vendar so na neprimernih lokacijah, nekje na samem, izven mest in naselij. Za ljudi, ki v takih enotah živijo vse življenje, to pomeni izjemno socialno izključenost.

Preberite več v Štajerskem Tedniku