Kako družbena omrežja oblikujejo naše psihično zdravje in kje je meja
Vsak dan na družbenih omrežjih preživimo več ur. Kako to oblikuje naš notranji svet – in kako zaščitimo svoje psihično zdravje? Odkrijte učinkovite strategije.
Ko berete ta članek, je velika verjetnost, da imate blizu sebe telefon. Najverjetneje kar v svojih rokah in ste na to stran preskočili po kratkem »skrolanju« po Instagramu, TikToku, Facebooku ali Youtubu. Spletna družbena omrežja uporabljamo skoraj vsi in, če smo čisto iskreni, si brez njih mnogi življenja ne znamo več predstavljati. Postala so del našega vsakdana in načina življenja.
In to velik del našega življenja … Statistika kaže, da jih dnevno v povprečju – tudi odrasli – uporabljamo približno dve uri na dan. To ni malo časa. Pravzaprav je več, kot ga namenimo prehranjevanju, urejanju ali včasih celo pogovoru z ljudmi, ki živijo z nami pod isto streho.
PREBERITE TUDI:
Karkoli delamo dve uri na dan, ni več nedolžna navada. Je dejavnik, ki oblikuje naš notranji svet. Zato vprašanje ni več, ali družbena omrežja vplivajo na naše psihično zdravje, ampak predvsem, kako vplivajo, kaj v nas prebujajo in kje sami postavimo mejo, da smo mi tisti, ki uporabljamo omrežja – in ne obratno.
Kaj družbena omrežja pravzaprav so?
Če jih želimo razumeti, jih moramo najprej poimenovati. Družbena omrežja niso samo aplikacije na telefonu ali način preganjanja dolgčasa. So nov javni prostor, v katerem se prepletajo naši odnosi, identiteta, potrebe po pripadnosti, samopodoba, delo, oglaševanje in zabava.
Na eni strani so kanal za komunikacijo. Tukaj ohranjamo stike z družino in prijatelji, sledimo novicam, odkrivamo ustvarjalce in ideje, za katere sicer morda nikoli ne bi slišali. Na drugi strani pa so tudi ogromna tržnica pozornosti, v kateri nihče ni povsem nevtralen. Tudi mi ne. Vsakič, ko objavimo fotografijo, video ali zapis, v resnici javno nastopimo – in to ne samo v očeh drugih, ampak tudi v očeh samih sebe.
Zato so družbena omrežja vedno hkrati dve stvari: orodje, s katerim komuniciramo z drugimi, in ogledalo, skozi katero začnemo gledati sebe.
Nevidni stresorji: kaj nam družbena omrežja delajo od znotraj
Ko odpremo aplikacijo družbenega omrežja, nas tam ne čaka življenje, kot ga poznamo iz svoje dnevne sobe. Čaka nas skrbno izbrana in filtrirana verzija realnosti. Večina objav predstavlja spolirane vrhunce ustvarjalcev objav, ne pa njihovega zakulisja. Pred našimi očmi se vrtijo sanjski izleti, življenjski uspehi, bleščeči nasmehi, dizajnersko urejeni domovi, idealizirani romantični trenutki, izklesana telesa, nori poslovni dosežki … In vse to od nekoga drugega, ne od nas samih.
V človeški naravi je, da se primerjamo, in čeprav racionalno razumemo, da je svet na drugi strani ekrana pogosto retuširan, nastavljen in premišljeno urejen, naš um to interpretira drugače. Ne ve, da gre samo za izsek in ne celoto. Deluje po svoje: tiho primerja naše razmetano ozadje z njihovim popolnim trenutkom. Med umivanjem posode, vožnjo domov ali čakanjem na sestanek naenkrat v glavo prileti vprašanje: »Kaj pa jaz? Zakaj je moje življenje tako drugačno? Zakaj nimam tega, kar imajo oni?«
To je prvi velik stresor – kronično primerjanje z drugimi. Ne primerjamo več zgolj svojih dosežkov z lastnimi cilji, ampak svojo vrednost s skrbno urejenimi podobami drugih ljudi.
Drugi stresor se skriva v občutku, da smo stalno na tihem ocenjevanju. V družbenih omrežjih objavljamo tudi sami in, hočeš nočeš, podzavestno tekmujemo za pozornost. Vsak všeček, komentar ali delitev postane majhen signal, ki ga nezavedno beremo kot potrditev ali zavrnitev. Številke začnejo pridobivati pomen, ki ga v resnici ne bi smele imeti. Nič ni narobe, če nas kakšna pozitivna reakcija razveseli. Težava se začne, ko začnemo svojo vrednost meriti po tem, kar dobimo nazaj na ekranu.
Marsikdo se ob tem že ujame na misel, da bi bilo bolje, če bi svojo prisotnost na družbenih omrežjih zmanjšal. A potem se oglasi še tretji stresor: FOMO – strah, da bomo s tem kaj zamudili. Če nismo prisotni, če ne reagiramo, če ne objavimo, se zdi, kot da bomo izpadli iz toka. V ozadju se rojeva nemir: »Ali bom še v stiku? Bom še viden? Se bo kaj zgodilo, pa ne bom vedel?«
Ne smemo pozabiti niti na nevarnosti, ki jih omogoča spletna anonimnost: negativni komentarji, posmehljivi odzivi, subtilna ali bolj očitna sramotenja, posnetki in slike, ki krožijo brez dovoljenja. Te izkušnje so lahko presenetljivo pogoste. Ni nujno, da so grobe, da nas prizadenejo. Včasih je dovolj nekaj pripomb, ki se nabirajo dlje časa in v nas ustvarijo občutek, da nismo dovolj dobri, da delamo nekaj narobe ali da smo predmet opazovanja.
Vse to se dogaja v ozadju – in oblikuje našo identiteto ter pogled nase – medtem ko mi mislimo, da »samo malo pogledamo telefon«.
Identiteta pod pritiskom: kdo sem, ko gledam druge?
Identiteta ni nekaj, kar enkrat in za vedno “imamo”. Je nekaj, kar se nenehno gradi: z vsakodnevnim ravnanjem, odnosi, notranjim dialogom in življenjskimi izbirami. Družbena omrežja so pri tem postala zelo glasen soustvarjalec.
Ko se vsak dan srečujemo z življenji drugih, ki delujejo bolj urejena, uspešna, lepa ali vznemirljiva, se v nas tiho oblikuje pripoved o tem, kdo smo mi. Morda navzven delujemo samozavestni, odgovorni in zreli, znotraj pa se nas drži občutek, da nekako zaostajamo. Da ne zmoremo tako kot drugi. Da nismo dovolj zanimivi, lepi, produktivni, ljubljeni.
Družbena omrežja tako pogosto ne ustvarijo težav iz nič, temveč na plano potegnejo tiste naše boleče točke, ki so v nas že prisotne – od starega sramu do nepredelanih občutij manjvrednosti in notranjega prepričanja, da nismo vredni pozornosti. Ko se vsakodnevno srečujejo z zunanjo popolnostjo, dobijo novo gorivo in se samo še krepijo.
Zato ni nepomembno, kaj gledamo. Ni nepomembno, koliko časa gledamo. In ni nepomembno, v kakšnem psihičnem stanju smo, ko se usedemo pred ekran.
Ko telo plača račun: spanje, napetost in težave s koncentracijo
Naše duševno zdravje ni ločeno od telesa. Če smo večere navajeni zaključevati z drsenjem po ekranu tik pred spanjem, se telo težje umiri. Možgani dobijo sporočilo, da se “še vedno nekaj dogaja”. Modra svetloba, hitri prehodi med vsebinami in čustveni odzivi na to, kar vidimo, držijo naš živčni sistem v stanju blage vzburjenosti, namesto da bi se počasi vklopil režim počitka.
Posledice ne pridejo nujno takoj. Opazimo jih v jutrih, ko se zbujamo težje, v razpršeni pozornosti čez dan, v razdražljivosti, v občutku kronične utrujenosti. Morda tudi v tem, da se težje zberemo za delo ali da vse redkeje zmoremo samo sedeti v tišini, brez dodatnega dražljaja.
Družbena omrežja nas utrujajo ne le zato, ker nam kradejo čas, ampak zato, ker preplavljajo naš notranji prostor s preveliko količino informacij in vtisov. Naše telo pa hkrati ostaja skoraj popolnoma pri miru. Utrujeni smo, ne da bi zares živeli.
Kdaj vemo, da smo mejo že prestopili?
Meja ni za vse enaka. Nekdo lahko uporablja družbena omrežja pogosto in ostaja notranje stabilen, drugi pa občuti velik vpliv že pri manjši količini. Vseeno pa se pogosto pojavljajo podobni znaki, da raba ne služi več nam, temveč mi služimo njej.
Če po uporabi telefona redno občutimo slabše razpoloženje, več samokritičnih misli, notranjo napetost ali praznino, je to pomemben signal. Če telefon preverjamo avtomatsko, brez pravega razloga, tudi v trenutkih, ko bi si želeli biti prisotni – pri delu, pri otrocih, pri partnerju – nas to opozarja.
Ko odlašamo z obveznostmi, da bi še malo »odklopili«, pa se na koncu počutimo še slabše. Ko se spanec krajša, ker nas zvečer »še nekaj zanima«. Ko se v odnosih vse pogosteje pojavlja stavek: “A si lahko, prosim, za trenutek brez telefona?”
In nenazadnje: ko se odločimo, da bomo uporabo zmanjšali, pa tega kljub trdni volji ne zmoremo. To niso malenkosti. To so mejniki, ki nam govorijo, da je čas za premislek in spremembo.
Preden iščemo rešitve: iskren pogled vase
Postavljanje mej s tehnologijo se ne začne pri aplikacijah, temveč pri nas. Preden karkoli omejimo, je dobro, da se za trenutek ustavimo in si postavimo nekaj iskrenih vprašanj.
Kje se na družbenih omrežjih počutim dobro? Katere vsebine me umirijo, navdihnejo, nekaj naučijo ali odprejo kakšen pomemben vpogled? In ob kakšnih objavah se v meni nekaj skrči? Kje pride na plan sram, zavist, občutek manjvrednosti ali razdraženost?
Dobro je, da si priznamo, v kakšne vsebine pobegnemo, ko nam je težko. Ali iščemo samo zabavo in kratkotrajno olajšanje? Se izgubljamo v življenjih drugih zato, da nam ni treba začutiti lastne bolečine ali praznine? Kolikšen del svojega razpoloženja prepuščamo svetu, ki ga ne moremo nadzorovati?
To je naša osebna analiza – kot bi pri težavah s prebavo preverjali, katera hrana nam škodi. Šele ko razumemo, kako nas družbena omrežja zares nagovarjajo, lahko začnemo zavestno izbirati, kaj bomo v svoj notranji prostor še spuščali in česa ne.
Izbira vsebin: s čim hranimo svoj um?
Iluzorno bi bilo verjeti, da bomo družbena omrežja popolnoma izbrisali. V današnjem svetu je to praktično nemogoče. Priznati pa si moramo, da v spletnem okolju obstaja tudi veliko dobrega. Ključno pa je, da znamo določiti, kako jih bomo uporabljali in kakšne meje bomo postavljali.
Pomemben del postavljanja meja se zgodi na ravni zelo preproste odločitve: koga bomo spremljali in koga ne. Na večini platform imamo več moči, kot si priznamo. Ni nam treba slediti vsem ljudem, ki jih poznamo. Ni nam treba gledati profilov, ob katerih se vedno znova počutimo manjvredne. Naša pravica in odgovornost do sebe je, da kliknemo »unfollow« ali »mute«, če se ob objavah ne počutimo dobro – tudi če gre za starega sošolca ali sodelavko.
Cilj ni ustvariti popoln, sterilno pozitiven svet brez izzivov. Ni zdravilo, če bežimo pred vsakim neprijetnim občutkom. Dobro pa je prepoznati razliko med vsebino, ki nas zdravo podpira in širi naš svet, ter vsebino, ki nas sistematično slabi in izčrpava.
Korak za korakom lahko preoblikujemo svoj feed v prostor, ki je bolj nežen in realen. Morda bo to več strokovnih profilov s kakovostnimi razlagami duševnega zdravja. Morda več ustvarjalcev, ki pokažejo tudi zakulisje in ne samo popolnih trenutkov. Ali ljudi, ki delijo zgodbe, v katerih prepoznamo tudi svoje sence – ne zgolj njihove zmage.
Časovne meje: kdaj je ekran “izklopljen”
Nemogoče je imeti dober odnos z družbenimi omrežji, če nimamo nobene časovne strukture. Čez dan se nam zlahka zgodi, da telefon postane stalna spremljava, ki zapolni vsak trenutek tišine.
Zato pomagajo preprosta, jasna pravila, ki niso kazen, temveč skrb za nas. Mnogi odrasli opazijo veliko razliko že, če prva ura po prebujanju in zadnja ura pred spanjem postaneta čas brez družbenih omrežij. Takrat je naš um najbolj dovzeten za vtise, zato je dragoceno, če ta prostor namenimo sebi, ljudem, s katerimi živimo, ali mirnejšim ritualom.
Telefon se lahko iz spalnice preseli v drugo sobo. Dopoldne in popoldne si lahko določimo eno ali dve kratki »okni«, ko zavestno pregledamo, kaj se dogaja, namesto da bi to počeli prekinjajoče ves dan. Nekateri si en dan v tednu izberejo kot dan z manj ali brez družbenih omrežij in opazujejo, kaj se v njih spremeni.
Ključ ni v popolnosti, ampak v občutku, da spet držimo krmilo.
Mikro-odmiki, ki hranijo živčni sistem
Ko začnemo omejevati čas na telefonu, se v nas pogosto pojavi nepričakovan občutek praznine. Nenadoma ne vemo več, kaj bi z desetimi prostimi minutami. Včasih se takrat pokažejo tudi čustva, ki smo jih prej utišali z drsenjem po ekranu.
Zato meje z družbenimi omrežji potrebujejo spremljavo: nove, drugačne načine, kako poskrbimo zase. Kratek sprehod brez telefona, dihanje na balkonu, skodelica čaja v tišini, kratko raztezanje, pogovor z otrokom ali partnerjem, nekaj vrstic knjige, ki nas čaka že mesece. Morda celo trenutek meditacije …
To niso banalni detajli. To so trenutki, v katerih živčni sistem počasi spet spoznava, kako je biti brez stalne stimulacije – in kako je, ko se začnemo polniti od znotraj, ne samo od zunaj.
Mladostniki in družbena omrežja: kako jih zaščitimo in hkrati opolnomočimo
Za najstnike družbena omrežja niso le zabava. So glavni oder njihovega socialnega življenja. Tam gradijo identiteto, iščejo pripadnost, prve zaljubljenosti, priznanje, prve “javne” različice sebe. Hkrati pa so prav oni najbolj ranljivi za primerjanje, spletno nasilje, pritiske in motnje spanja.
Kot starši si pogosto želimo preprostih rešitev: izklopiti telefon, omejiti uporabo, prepovedati določene aplikacije. A zgolj nadzor in kaznovanje hitro vodita v upor, skrivanje in občutek, da odrasli “nič ne razumejo”.
Veliko bolj kot popoln nadzor mlade zaščiti odnos. Odrasli, ki se z mladostniki iskreno pogovarjajo, ne le predavajo. Ki jih vprašajo, kaj se na omrežjih dogaja, kako se počutijo, ko dobijo veliko odziva, in kako takrat, ko ga ne. Ki jih znajo poslušati brez zasmehovanja ali dramatiziranja.
Pomaga, če pravila glede uporabe nastajajo skupaj: da se dogovorimo, do kdaj bodo telefoni zvečer v skupnem prostoru, kdaj je čas brez ekranov za vso družino in kako bomo ravnali, če pride do neprijetne izkušnje na spletu. Mlad človek, ki dojame, da meje niso zato, da bi ga »kontrolirali«, ampak zato, da bo lažje dihal v svoji koži, je veliko bolj motiviran, da jih spoštuje.
In nenazadnje: najstnik bo lažje odložil telefon, če vidi odraslega, ki to zmore tudi sam. Osebni zgled ima večjo težo kot katerakoli pridiga.
Ko družbena omrežja postanejo orodje za dobro
Ob vsem tem ne smemo pozabiti, da družbena omrežja niso samo breme. Lahko so tudi prostor podpore in rasti. Mnogi v njih najdejo skupnosti, kjer se prvič počutijo razumljeni. Drugi odkrijejo ustvarjalni izraz, ki ga v »realnem« življenju ne bi upali pokazati. Tretji se prek njih srečajo z idejami, znanjem in zgodbami, ki jim za vedno spremenijo pogled na svet.
Ključno pa je, da ostanemo mi tisti, ki izbiramo. Da se vprašamo, ali nas neka vsebina res hrani ali nas le za trenutek zamoti. Da se spomnimo, da je najpomembnejša še vedno naša resnična vsakdanja izkušnja – ljudje ob nas, naše telo, naša čustva, naše notranje življenje.
Majhen eksperiment za konec
Če imate občutek, da družbena omrežja preveč posegajo v vaše počutje, si lahko v naslednjem tednu zadate majhen, zelo konkreten poskus. Izberete si na primer, da bo prva ura zjutraj brez družbenih omrežij ali da bo ena popoldanska ura vsak dan »brez telefona«. V tem času opazujete, kako se počuti vaše telo, kakšne misli se pojavijo, kaj vam je prijetno, kaj ne.
Ne gre za to, da bi bili popolni ali da bi iz svojega življenja izbrisali tehnologijo. Gre za to, da se spomnimo, da imamo izbiro. Da smo lahko nežni do sebe in hkrati dovolj odgovorni, da opazimo, kdaj nam nekaj škodi.
Družbena omrežja nas lahko razžirajo ali pa nas podprejo. Vmes je tanka, a zelo pomembna razlika: kako dobro poznamo sebe – in ali smo pripravljeni postaviti meje, ki varujejo naš notranji mir.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
