Arhiv NTRC

Pravi, da se je za zdravljenje na onkologiji v Mariboru odločila zaradi na videz banalnega razloga – dreves in gozda. »Na naši hiši se je namreč začela obnova fasade ravno v dneh, ko sem izvedela, da imam raka, in sem odšla na operacijo v UKC Ljubljana. Nisem si mogla predstavljati, da bi mesece onkološkega zdravljenja preživela tako, da skozi okno ne bi videla dreves, ampak gradbene odre. V ›žepu‹ pod Pohorjem, nekaj korakov od Drave, sem lahko gledala oboje. Trdno sem verjela, da bom ozdravela, če bom vsak dan hodila uro po gozdu, kar sem tudi počela večino dni, le na dan kemoterapije in dan po njej nisem mogla.«

Ves čas v strahu

Čustveno opisuje, kako je hodila na kemoterapijo v Maribor, ko se gradnja prizidka tam še ni začela, a je bilo mogoče čutiti naraščajočo prostorsko stisko zaradi vedno več bolnikov: »To pomeni čakanje, ki hrani zaskrbljenost. Pred vsako kemoterapijo sem se bala, ali bo kri dovolj dobra, ali bodo žile prenesle šesturni dotok strupa, kako se bo vedlo srce, ali jo bom odnesla brez alergijskega odziva …« Ob tem razlaga, da preden je dočakala prost ležalnik, za katerega ji je bilo čisto vseeno, ali je polomljen, da je le bil na voljo, ji je bilo slabo od groze in negotovosti. »Ko so mi v vedno pogostejših poskusih sestre iskale žilo, sem se bala, da se bo ›zaprla‹ ali počila, skrbelo me je, kako bodo delovale ledvice. Toliko strahu … Med prebijanjem s stojalom za infuzijo do stranišča, med pogledovanjem na zlovešče oznake na steklenici s kemoterapevtikom, med iskanjem nočne posode s svojim imenom. In seveda strah pred še hujšo slabostjo. Ob vsaki ponovitvi je bilo huje, dokler nisem več zmogla in sem po petem odmerku končala kemoterapijo. Popolnoma izčrpana, brez obraza (las, obrvi, trepalnic) in občutkov v stopalih ter dlaneh, z napetim trebuhom in s siljenjem na bruhanje sem prišla na obsevanje v zaudarjajočo drugo klet mariborske onkologije in ponovno čakala, ali bo mogoče izpeljati radioterapijo iz prve, ali se bo obsevalnik pokvaril oziroma ali bo vsaj eden delal. Vendar tam je sijajno osebje: inženirji, zdravnici, sestre. Mariborska onkologija so predvsem ljudje: topli, dostopni, sočutni, iskreni in predani.«

Sogovornica je dobila pet odmerkov kemoterapije, šestega ni več zmogla, radioterapijo pa je prejela kar petintridesetkrat, kar pomeni sedem tednov. Vožnja je bila zanjo posebna preizkušnja, saj je že prvi teden radioterapije dobila hudo slabost, ki se je nato stopnjevala: »V osebnem vozilu se je mogoče zaustaviti, bruhati, poiskati najbližji grm ali preprosto počepniti za cesto. Partner me je spremljal na vseh onkoloških ›romanjih‹ in prilagajal vožnjo mojim težavam. Če bi se kot večina onkoloških bolnikov vozila z reševalnim vozilom, si ne predstavljam, kako bi to zmogla. Najverjetneje ne bi, saj sem že tako po petnajstih obsevanjih rekla zdravnici, da ne morem več. In vsak konec tedna, ko ni bilo obsevanj, sva se s partnerjem veselila kot otroci na začetku počitnic – ni se bilo treba nikamor peljati.«

Obsevalnik se je pokvaril nad njo

Pravi, da je stanje na mariborski onkologiji vplivalo nanjo in tudi na druge bolnike, a tudi na osebje oddelka. »V času moje radioterapije se je obsevalnik pokvaril dobesedno nad menoj. Po preverjanju polnosti mehurja sledita natančno usmerjanje in prilagajanje naprave, ko je treba ležati popolnoma pri miru, obsevalnik spušča nenavadne zvoke, potem se nekaj premakne in obsevanje se začne. Pri meni se velikokrat ni, ker sem morala dodatno piti ali še malo počakati ali prazniti mehur, enkrat pa je samo škrtnilo in po nekaj trenutkih grobne tišine so mi radiološki inženirji dejali, da se je obsevalnik pokvaril in moram žal počakati, da bom prišla na vrsto pri drugi napravi. Seveda sem čakala. Enako kot tisti, ki so prišli za menoj. Drugi obsevalnik je potem k sreči deloval. Ob katerikoli uri sem prišla, vedno je nekaj ljudi čakalo. Vsi smo čakali mirno in potrpežljivo, saj je boljše čakati nekaj ur kot ne preživeti. Vmes so sestre vozile umirajoče, ki naj bi jim radioterapija olajšala trpljenje, in smo čakali skupaj. Nekateri na smrt, drugi na življenje – ne da bi vedeli, kaj bo koga doletelo.« Pojasni, da je osebje vse zaplete z opremo in urniki reševalo učinkovito, mirno in spoštljivo. »Zaposleni na mariborski onkologiji me niso nikdar razočarali,« doda.

Ne skriva ogorčenja zaradi situacije v Mariboru. »Ministrstvo za zdravje je s svojimi sprenevedavimi in izmikajočimi odgovori brez vsebine pokazalo, kaj pomeni za oblastnike človeška stiska: nič, manj kot nič, neprijetnost tipa insekta, ki ga odženeš z zamahom roke. Ne zanimajo jih trpljenje bolnikov in napori osebja, vedejo se kot igralci računalniške igrice, v kateri zmagaš, če se prebiješ do konca mandata. Žrtve so le del animacije – brez obrazov in zgodb. Kot rokohitrec v cirkusu je direktor urada za razne reči na ministrstvu za zdravje pred dvema tednoma ›našel‹ denar za obsevalnik.«

Brez dlake na jeziku pravi, da odločevalcev ne boli in njihovi svojci očitno ne umirajo ob brnenju gradbenih strojev: »Odločevalce vozijo šoferji v službenih vozilih, ker je njihov čas dragocen in je njihova varnost usodnega pomena za državo. Če že ne prideta v Maribor, bi lahko ministrica za zdravje in premier poslala vsaj vsak svojega šoferja in službeno vozilo, da bi razvažala bolnike in jim ne bi bilo treba čakati na reševalno vozilo, ki običajno pobira vse iz istega kraja – vmes bolniki seveda čakajo. Čas, ki ga onkološki bolniki nimajo, je enako dragocen, saj ne morejo preložiti zdravljenja na leto 2027, ko bosta morda obnova in dozidava mariborske onkologije končani. Tveganja, ki so jim sredi gradbišča še dodatno izpostavljeni, so kot posmeh človečnosti in sočutju,« doda.