Odraščanje ob mami z narcističnimi težnjami in posledice v odraslosti
Ste se kdaj spraševali, kakšen vpliv je imel odnos z mamo na vašo samopodobo? Preberite, kako prepoznati narcistične težnje, njihov vpliv in kako ji postaviti meje.
Marsikdo odraste z občutkom, da je imel vse, kar naj bi otrok imel. Hrano, streho nad glavo, izobrazbo, morda celo priznanja za uspehe. Pa vendar se pogosto zgodi, da se kot odrasle osebe ne počutimo najbolje v svoji koži. V sebi nosimo trdovratno, neprijetno praznino, občutek notranje napetosti in stalno vprašanje, ali smo dovolj. Pogosto ne znamo pojasniti, kaj točno je manjkalo. Le to, da se ob misli na mamo ne pojavita toplina in varnost, temveč previdnost, krivda ali čustvena utrujenost.
PREBERITE TUDI:
Če se tako počutite tudi sami, je morda odgovor v vašem odnosu z mamo. Ste kdaj pomislili, da je morda imela izražene narcistične težnje? Verjetno nikoli ni dobila klinične diagnoze, a iz njenega dolgotrajnega vzorca vedenja je mogoče prepoznati, da je bil to njen način delovanja. In če je bilo tako, je to nedvomno vplivalo tudi na vas. Če je mama še vedno prisotna v vašem življenju, te vplive verjetno čutite tudi danes.
In kaj lahko naredite? Veliko več, kot si morda mislite. Preberite članek do konca.
Narcistična motnja ali narcistične poteze – zakaj je razlika pomembna
Narcistična osebnostna motnja je razmeroma redka in prizadene približno en odstotek populacije. Zanjo so značilni globoko zakoreninjeni vzorci grandioznosti, pomanjkanje empatije, izrazita občutljivost na kritiko in trajne težave v odnosih. Veliko pogosteje pa v praksi srečujemo ljudi, ki imajo le narcistične poteze. Te so sicer milejše od tistih, ki jih srečamo pri osebah z narcistično osebnostno motnjo, a so dolgotrajne in za otroka kljub temu zelo obremenjujoče.
Takšne poteze se pogosto razvijejo pri posameznikih, ki so sami odraščali ob nepredvidljivi, pogojni ali čustveno nedostopni ljubezni. Navzven lahko delujejo uspešno, družbeno prilagojeno in celo skrbno. V intimnih odnosih pa se pokaže njihova ranjenost, krhka samopodoba in posledično izrazita potreba po potrditvi.
Za otroka razlika v oznaki ni bistvena. Ključno je doživljanje odnosa.
Kako se narcistične težnje konkretno kažejo v materinskem vedenju
Mame z narcističnimi potezami so pogosto zelo osredotočene na to, kako so videti v očeh drugih. Močno potrebujejo potrditev in pozitivno validacijo okolice, zato jim je izjemno pomembno, da jih ljudje dojemajo kot »dobro mamo«. Otroci so v tem smislu pogosto podaljšek njihove podobe.
To se lahko kaže zelo konkretno:
• močna osredotočenost na otrokove dosežke, videz in uspešnost ob hkratnem zanemarjanju njegovega notranjega doživljanja;
• težko prenašanje otrokove jeze, žalosti ali nestrinjanja, ki se lahko kaznuje z molkom, sramotenjem ali čustvenim umikom;
• pomanjkanje empatije za otrokove stiske, zlasti kadar te zahtevajo, da se mama čustveno prilagodi;
• razmišljanje v skrajnostih: otrok je »priden« ali »nehvaležen«, »uspešen« ali »razočaranje« – vmesnih odtenkov skoraj ni;
• pogojna ljubezen, ki je prisotna, dokler otrok izpolnjuje pričakovanja in ne ogroža materine samopodobe;
• nenehna potreba po potrjevanju pri nasprotnem spolu ter težave s sprejemanjem staranja;
• izrazita občutljivost na kritiko in nezmožnost prevzemanja odgovornosti za svoj vpliv na druge.
Otrok v takem odnosu hitro začuti, da njegova vrednost ni samoumevna, temveč odvisna od tega, kako dobro opravlja svojo vlogo – torej od tega, kako dobro se mama lahko z njim »ponaša«.
Kaj se zgodi z otrokom v takem odnosu
Otrok se mora prilagoditi, saj je navezanost na starša njegova osnovna eksistencialna potreba. Da bi ohranil odnos, pogosto razvije performativni jaz – tisti del sebe, ki ugaja, dosega in se prilagaja. Ob tem se avtentični jaz, z lastnimi občutki in potrebami, umakne v ozadje.
V praksi se pogosto oblikujeta dva vzorca. Eden je anksiozni, priljubljeni otrok, ki je mami blizu, a nenehno v strahu, da bo bližino izgubil. Drugi je umaknjeni, spregledani otrok, ki se nauči, da je varneje ne potrebovati ničesar.
V odraslosti se to lahko odrazi kot:
• kronično nizka samopodoba in močan notranji kritik;
• občutek lastne vrednosti, ki je močno vezan na potrjevanje od zunaj;
• težave z mejami in izrazit občutek krivde, ko postavimo sebe na prvo mesto;
• nagnjenost k odnosom, ki ponavljajo znano dinamiko čustvene nedostopnosti ali nadzora;
• večja ranljivost za depresijo, tesnobo ali zlorabo substanc.
Pomembno je tudi poudariti, da se narcistične težnje lahko prenašajo med generacijami – ne genetsko v ožjem smislu, temveč preko naučenih vzorcev odnosov. Dobra novica je, da jih je mogoče prepoznati in zavestno prekiniti.
Kaj lahko v odrasli dobi začnemo spreminjati
Če ste prepoznali, da ste odraščali z mamo z narcističnimi težnjami, nikar ne hitite v obtoževanje. Namen prepoznave ni prelaganje krivde, temveč povečanje zavedanja, ki nam omogoča, da prevzamemo nadzor nad tem, kar je v naši moči – nad svojim notranjim programom in osebno rastjo.
Proces se začne s priznanjem, da otroštvo morda ni bilo idealno in da je bila mamina ljubezen do nas do določene mere pogojevana. Dovoljeno je čutiti žalost za tem, česar nismo imeli, tudi če mama ni bila »slaba« v klasičnem smislu.
Sledi učenje novega odnosa do sebe. Razvijanje notranje drže, ki zna prepoznati in ovrednotiti lastne potrebe brez pogojev. Pogosto gre tudi za proces žalovanja in razločevanja: kaj lahko od mame realno pričakujem in česa ne.
Pri tem je strokovna podpora, na primer psihoterapija – zlasti kognitivno-vedenjski ali razvojno usmerjeni pristopi – lahko izjemno dragocena pri razrahljanju starih vzorcev in preprečevanju njihovega prenosa naprej.
Kako se kot odrasli vedeti do mame z narcističnimi težnjami
Ko je mama še vedno prisotna v našem življenju, se pogosto odpre zelo praktično vprašanje: kako z njo sploh imeti odnos, ne da bi se znova izgubljali.
Tu pomagajo jasni, a realistični okvirji. Meje niso kazen, temveč zaščita. To lahko pomeni, da določene teme niso več odprte za pogovor, da je čas druženja omejen ali vnaprej dogovorjen, ali pa da se iz konflikta umaknemo, dokler se čustva ne umirijo.
Pomaga tudi zavedanje, da mama v trenutku konflikta verjetno ne bo zmogla uvida v svojo vlogo. Poskus razlage ali prepričevanja pogosto vodi le v dodatno bolečino. Včasih je najbolj zrela odločitev ta, da se notranje odpovemo pričakovanju, da bo mama nekoč taka, kot bi jo potrebovali.
Za nekatere ljudi je prava pot tudi večja čustvena ali fizična distanca. Ob tem velja spomniti, da družino ne določajo le biološke vezi, temveč tudi odnosi, v katerih smo videni in sprejeti.
Ko začneš živeti iz sebe, ne več iz prilagoditve
Zmanjševanje vpliva narcistične mame ne pomeni, da preteklost izgine. Pomeni pa, da ne upravlja več naše sedanjosti. Da se v odnosih lahko ustavimo, prepoznamo stare odzive in izberemo drugače.
To je proces, ki zahteva čas, potrpežljivost in veliko sočutja do sebe. A prinaša nekaj, kar je bilo morda v otroštvu redko: občutek, da smo vredni že samo zato, ker smo. Ne zato, ker ugajamo, dosegamo ali izpolnjujemo pričakovanja.
In prav tu se pogosto začne resnično odraslo življenje – takšno, ki ni več zgrajeno na prilagoditvi, temveč na stiku s seboj.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
