Trombofilija: nevaren krvni strdek lahko nastane brez poškodbe
Trombofilija pogosto poteka brez simptomov, a lahko povzroči nevarne krvne strdke, zaplete v nosečnosti in celo možgansko kap. Kako jo prepoznati?
Trombofilija je ena tistih zdravstvenih težav, ki dolgo ostanejo neopažene, dokler ne povzročijo resnih zapletov. Gre za stanje povečane nagnjenosti k strjevanju krvi, pri katerem se v žilah lažje tvorijo krvni strdki. Ti lahko zamašijo pretok krvi in ogrozijo delovanje življenjsko pomembnih organov. Čeprav trombofilija sama po sebi pogosto ne povzroča nobenih simptomov, so njene posledice lahko nenadne in zelo nevarne.
Ko zaščitni mehanizem postane tveganje
Strjevanje krvi je naravni obrambni proces. Ko se ranimo, telo začasno tvori krvni strdek, ki ustavi krvavitev, nato pa ga po zacelitvi tkiva postopoma razgradi. Pri trombofiliji ta proces ne deluje pravilno: telo strdke tvori prehitro, v prevelikem številu ali pa jih ne razgradi učinkovito. Posledica je večje tveganje za nastanek tromboze v venah ali arterijah.
Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da veliko ljudi s trombofilijo za svoje stanje sploh ne ve. Ocenjuje se, da velik delež oseb z genetsko nagnjenostjo živi brez diagnoze vse do prvega resnega zapleta, kot sta pljučna embolija ali možganska kap.
Od otečene noge do nenadne zasoplosti
Najpogostejša oblika zapleta je globoka venska tromboza, ki se običajno pojavi v nogah. Zanjo so značilni oteklina, bolečina, rdečina in občutek toplote v prizadetem predelu. Prava nevarnost pa nastopi, ko se del strdka odtrga in s krvjo potuje v pljuča. Takrat lahko pride do pljučne embolije, ki se kaže z nenadno zasoplostjo, ostro bolečino v prsih, hitrim utripom in občutkom tesnobe. Gre za urgentno stanje, ki zahteva takojšnjo zdravniško pomoč.
Glede na mesto nastanka lahko strdki povzročijo tudi možgansko kap, srčni infarkt ali celo odpoved ledvic. Prav zato trombofilijo pogosto opisujejo kot tiho stanje z zelo glasnimi posledicami.
Dedna ali pridobljena, v obeh primerih resna
Trombofilijo delimo na dedno in pridobljeno. Dedna oblika je posledica genetskih sprememb, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Pridobljena trombofilija pa se razvije tekom življenja in je pogostejša. Nanjo vplivajo dolgotrajna nepokretnost, večji operativni posegi, rakava obolenja, kajenje, debelost ter hormonski vplivi, na primer jemanje kontracepcijskih tablet ali hormonske terapije.
Posebno mesto med pridobljenimi oblikami ima antifosfolipidni sindrom, avtoimunska motnja, ki velja za eno najbolj agresivnih oblik trombofilije.
Nosečnost: obdobje povečanega tveganja
Nosečnost je obdobje, ko je telo naravno bolj nagnjeno k strjevanju krvi. Pri ženskah s trombofilijo se tveganje za nastanek krvnih strdkov v tem času še dodatno poveča, zlasti v prvih tednih po porodu. Trombofilijo povezujejo tudi s ponavljajočimi se spontanimi splavi, preeklampsijo, zastojem rasti ploda in prezgodnjo ločitvijo posteljice.
Zato je pri ženskah z nepojasnjenimi zapleti v nosečnosti ali z družinsko anamnezo tromboze smiselno razmisliti o testiranju ter vodenju nosečnosti pod okrepljenim zdravniškim nadzorom.
Kako do diagnoze in zakaj presejanje ni za vsakogar
Ker trombofilija ne povzroča neposrednih simptomov, jo običajno odkrijejo šele po trombozi. Diagnoza temelji na poglobljenem pogovoru o osebni in družinski zdravstveni zgodovini ter na specializiranih krvnih in genetskih preiskavah. Rutinsko testiranje celotne populacije ni priporočeno, saj rezultati brez kliničnega konteksta pogosto ne prinesejo jasnih odgovorov.
Preiskave so smiselne predvsem pri mlajših osebah z nepojasnjeno trombozo, pri ponavljajočih se strdkih, trombozah na neobičajnih mestih ter pri ženskah z zapleteno reproduktivno anamnezo.
Življenje s trombofilijo
Trombofilije praviloma ne moremo pozdraviti, lahko pa učinkovito zmanjšamo tveganje za zaplete. Osnova zdravljenja je preprečevanje nastanka strdkov, pogosto z zdravili za redčenje krvi. Ob tem imajo velik pomen tudi življenjske navade: redno gibanje, ohranjanje zdrave telesne teže, opustitev kajenja in izogibanje dolgotrajnemu sedenju.
Z ustreznim nadzorom in sodelovanjem z zdravnikom, najpogosteje hematologom, lahko večina ljudi s trombofilijo živi aktivno in kakovostno življenje. Ključno pa je zavedanje, saj pravočasno prepoznano tveganje pogosto pomeni tudi pravočasno preprečen zaplet.
