Dreamstime

Ste tudi vi podlegli mitu o tem, da je maščoba nezdrava, da nas redi in nam maši žile? Na trgovinskih policah izbirate samo »lahko« in »zdravo« hrano - jogurte z 0,5 odstotka maščobe, polnozrnate testenine, žitne ploščice, multivitaminske sadne napitke? Zraven redno telovadite, kilogrami pa se kar nočejo topiti ali pa se vam celo dodatno kopičijo, čeprav vztrajno klestite zaužite kalorije? Kaj vendar delate narobe, se sprašujete, in ali ste edini s takimi težavami?

Ne, še zdaleč niste edini. In vzrok se skriva v dveh snoveh: sladkorju in maščobah. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so nutricionisti in zdravniki začeli širiti kapitalno zmoto, da je za porast srčno-žilnih in drugih bolezni kriva maščoba in da jo je zato treba čim bolj pregnati s krožnikov in iz telesa. Toda hrana brez maščobe ostane tudi brez okusa – in da bi odpravili to težavo, ter da ji podaljšajo obstojnost, so v prehranski industriji maščobo nadomestili s sladkorjem. Tako se je sprožila pandemija debelosti in z njo povezanih bolezni.

Sladkor - najbolj razširjena droga

Če pogledamo na deklaracije pakiranih živil, odkrijemo sladkor tudi tam, kjer bi ga najmanj pričakovali: v mesnih izdelkih, instantnih juhah, kečapu in nasploh v vsej industrijsko predelani hrani. In še huje, tudi hrana, ki jo propagirajo kot zdravo, je polna sladkorja: sadni jogurti, žitni kosmiči, »naravni« sadni sokovi in zdaj tako modni smutiji.

Sladkor, kot je ugotovljeno, je nasladilo, ki povzroča hujšo odvisnost kot heroin. Naše telo se ga navadi in ga zahteva vedno več. Živilska industrija to pretkano izkorišča. Ko pojemo takšno s sladkorjem koncentrirano živilo, nas za kratek čas preplavi inzulin, občutimo naslado, ko pa ta upade, smo v trenutku spet lačni, brez energije, nepotešeni in nesrečni. In tako se začne začarani krog odvisnosti.

Mi smo iz maščob

Nasprotno pa maščobe zagotavljajo, da se energija v telesu sprošča dolgo časa in enakomerno. Zdrave maščobe celo pospešijo metabolizem, da hitreje hujšamo. Redimo se predvsem zaradi enostavnih ogljikovih hidratov, sladkorjev, ki upočasnjujejo presnovo. Torej ni tako preprosto, da bi lahko samo seštevali kalorije po načelu kolikor jih poješ, toliko jih moraš porabiti, in če hočeš shujšati, jih moraš pojesti manj, kot jih porabiš. Da ta logika ne drži, je v praksi izkusil že marsikdo, ki je kdaj hotel shujšati. Premalo kalorij namreč upočasni presnovo, kajti telo primanjkljaj skuša izravnati tako, da začne energijo gospodarneje uporabljati, vklopi varčevalni program, bi lahko rekli. Če povrh tega omejujemo predvsem kalorije iz maščobnih virov, se, kot rečeno, presnova še bolj upočasni, nihanje inzulina pa nam povzroča stalno lakoto in prej ali slej še tako močna volja za hujšanje popusti in podleže sladkim skušnjavam. Presežki sladkorja uničujoče vplivajo na hormonske in presnovne procese. Ker telo od sladkorja ne dobi prav nič koristnega, porabi svoje zaloge vitaminov in mineralov, da ga izloči. Tako naše telo izgublja hranilne snovi, namesto da bi jih s hrano pridobivalo.

Sladkor in maščobe nekoč in danes

Pomislimo, kako so se prehranjevali naši davni predniki. Najprej so bili lovci, torej so uživali predvsem beljakovine in maščobe. Maščoba se je med obdobji, ko je bilo malo ulova, počasi sproščala in zagotavljala energijo za življenje. Nekateri so bili nabiralci in so se hranili predvsem z ogljikovimi hidrati. Kadar jim je primanjkovalo hrane, so porabljali zalogo energije, ki se je v času obilja uskladiščila v obliki maščobe, ki jo se telo predelalo iz ogljikovih hidratov. To sta bila torej dva ločena sistema. Tako rekoč vsa živila, ki jih najdemo v naravi, vsebujejo bodisi maščobo bodisi ogljikove hidrate, nikoli pa obojega skupaj.

Šele v zadnjem stoletju, predvsem z razmahom prehranske industrije, smo začeli v en obrok združevati maščobo in ogljikove hidrate. In v tem je izvir vsega slabega za zdravje in slastnega za okus - ta kombinacija je za človeka tako mamljiva, da si je, ko jo enkrat okusimo, želimo še več in več. Dokler si tega nismo mogli privoščiti vsak dan, dokler smo si jo morali sami pridelati ali se zanjo kako drugače potruditi, je bilo vse v redu, toda v zadnjih desetletjih, ko se je razmahnila živilska industrija in se nam poceni predelana hrana (večina te pa temelji ravno na slastni kombinaciji OH in maščobe!) ponuja vsepovsod, ne le kot hrana, ampak tudi kot čustveno nadomestilo, so se vsi varnostni mehanizmi porušili in tej zlahka dostopni nasladi se ne moremo upreti.

Smo za svojo debelost sami krivi?

Poleg tega, da nam sodobno okolje ponuja slastno naslado na vsakem koraku, nas hkrati prepričuje, da smo sami krivi, če se ji ne moremo upreti. Toda čedalje več strokovnjakov opozarja, da nismo sami krivi. Človekova volja namreč (še) ni tako močna, saj v zgodovinskem razvoju ni bilo predvideno, da bi morala kljubovati temu neizmernemu neravnovesju med naporom in dobitkom, tako zlahka dosegljivo naslado. Poleg ponudbe sodobne hrane, kjer se skoraj ne moremo izogniti zasvojljivemu sladkorju, so naša telesa ujetniki celega spleta neugodnih okoliščin - oglaševalski pritiski, različni strupi v okolju, odtujenost od narave, stres in življenjska naglica ... Velikokrat posegamo po sladkem, da se potolažimo in umirimo stres v sebi, da zapolnimo čustvene rane, saj nam sladkor daje trenuten občutek pomirjenosti.

Kako ubežati nezdravim okoliščinam?

Težko se je vsemu temu izogniti, kajti v tem zapletenem prehranskem bobnu se vrti preveč denarja. Če bi se kaj temeljito spremenilo, bi se zelo verjetno zamajal velik del kapitalističnega potrošniškega sistema. S predelano hrano najprej zasluži industrija, potem industrija, ki služi s hujšanjem, potem farmacija in zdravstvene zavarovalnice, ki služijo z našimi boleznimi, pa politična oblast, ki jo podpira prej našteta industrija in ji zato ni v interesu, da bi kaj spremenila. In vsi našteti zaslužkarji skupaj lahko mirno živijo, ker so nedejavni, leni, debeli, zasvojeni potrošniki najmanj nevarni, saj so odvisni od izdelkov njihovih industrij in bi jih odtegnitev pahnila v pogubno abstinenčno krizo. Ali to pomeni, da ni rešitve?

Kako se rešiti odvisnosti od sladkorja?

Težko, ker je povsod. Hitra hrana, ki se je najprej uveljavila v Ameriki, se je razširila v globalno industrijsko prehrano: zaradi tega, ker je modna, zaradi okusa, možnosti dolgotrajnega skladiščenja, cene, uspešnega oglaševanja, lažjega transporta, poleg tega nas v prenajedanje s takšno hrano potiskata stres in pomanjkanje časa za pripravo obrokov. Marsikje v tretjem svetu je voda zastrupljena, zato tamkajšnji prebivalci pijejo sladke pijače, ki so cenejše in dostopnejše od vode, prav tako z njimi nadomeščajo alkoholne pijače, ki jih mnogim prepoveduje vera.

Mnogi otroci so že pred svojim rojstvom zaznamovani za debelost in odvisnost od sladkorja. Ugotovili so, da nosečnica s svojo prehrano in stresom vpliva na biokemijo v telesu nerojenega deteta, saj se mu narobe »sprogramirajo« prehranske navade, da otrok začne že takoj po rojstvu kopičiti energijski presežek in se rediti. Rojevajo se v povprečju kar za 200 gramov težji otroci kot nekoč. Podobno lahko tudi stres v otroštvu vpliva na to, da bo nekdo predebel.

Vemo, da je več debelosti med socialno šibkejšimi sloji prebivalstva – ne le zato, ker si bolj zdrave in praviloma dražje hrane ne morejo privoščiti, ampak predvsem zaradi stresa, ki so mu vsak dan izpostavljeni v negotovosti, kako bodo preživeli. V takih okoliščinah se ljudje ne morejo odločati po pameti, ker dobi nuja (tešenje lakote, pa tudi tolažba s hrano) prednost pred dolgoročnim ciljem (skrbjo za zdravje).

Vrnitev k pravi hrani

Poskusimo se vrniti k naravi in domači prehrani, na katero so navajeni naši geni. Kaj sploh je naravna prehrana? Tista, ki ni bila spremenjena s tehnološkimi postopki, med katerimi ji dodajajo arome in konzervanse, prej pa ji po možnosti odvzamejo vse, kar je bilo živega, zato da je dlje časa obstojna, na pogled in okus privlačnejša. Zapomnimo si, da zaresna hrana nima prehranske deklaracije, na korenčku in jabolkih ni nutricionističnih podatkov o sestavi. Tudi mleko, ki mu odvzamejo del maščobe in mu dodajo umetne vitamine in druge dodatke, ni prava hrana. Kupujte hrano, ki se kvari in zgnije, ne takšne, ki traja večno. Izogibajte se sladkim pijačam in sadnim sokovom. Če se le da, kupujte ekološko pridelano meso, ki prihaja s kmetij, na katerih živali ne hranijo s koruzo. Sploh ni nujno, da je takšna hrana dražja, večja ovira je to, da nam vzame več časa za pripravo.

Zgled so nam lahko Italijani. Jedo zelo malo predelane hrane, uporabljajo kakovostne sestavine, na primer olivno olje in zelenjavo, namesto s soljo raje začinjajo jedi z zelišči. Ne izpuščajo obrokov. Hrana je zanje užitek. S svojim življenjskim slogom se dokaj uspešno ogibajo stresu. Kuhajo doma, družina se zbere za mizo, ne jedo mimogrede pred televizorjem.

Kadar nas zagrabi neustavljiva želja po sladkem, se vprašajmo kaj se skriva za njo. Je to pomanjkanje energije, čustvena težava ali stres? Poskusite raziskati svoj čustveni svet, morda tudi s pomočjo psihologa, da se boste čim prej rešili prekomerne potrebe po sladkem. Za občasno sladkanje pa izberite naravna in nepredelana sladila, ki ne bodo spodbujala čezmernega izločanja inzulina in našega telesa ne bodo oropala hranilnih snovi.

Nekaterim uspe tako, da postopno zmanjšujejo količino sladkorja, da se telo privadi? Seveda ne bo lahko – tudi spremembe na boljše, bolj zdravo so za telo dodaten stres.

Koliko sladkorja je še v redu?

Svetovna zdravstvena organizacija je izdala novo priporočilo za varno količino sladkorja. Če želimo ohraniti zdravje, nam priporočajo le še 5 odstotkov sladkorja v dnevni prehrani. V povprečju to pomeni, da ne bi smeli zaužiti več kot 25 gramov ali šest čajnih žličk belega sladkorja na dan. Pri nas je trenutno povprečje 100 gramov na dan, če odštejemo diabetike, dojenčke in ljubitelje slanega, pa je ta številka še precej višja.

Priporočilo se nanaša na celoten vnos, ki obsega tako sladkor, med, sirupe in sadne sokove kot saharozo, ki je dodana v predelani hrani. Novo je tudi to, da je priporočeni delež sladkorja enak za vse starostne skupine, tudi za otroke in mladostnike.

Najdebelejši

Predebelost postaja globalna epidemija, ki se širi z neverjetno hitrostjo. Na lestvici najdebelejših ljudi na svetu vodijo Američani, sledijo jim Mehičani in Britanci. Čedalje više se vzpenjajo Grki, saj so zaradi vse slabših razmer vedno bolj pod stresom in brez upanja. Na dnu lestvice so Japonci, Norvežani, Južni Korejci in Italijani.

Na planetu je 30 odstotkov več predebelih kot podhranjenih ljudi. Leta 2001 je bilo v ZDA 6 milijonov nevarno predebelih otrok, samo v desetletju se je to število potrojilo – zdaj jih je že 20 milijonov. Ti otroci zbolevajo za diabetesom 2, imajo povišan krvni tlak, srčno-žilne bolezni, zamaščena jetra, ledvična obolenja, deklice imajo prezgodnjo puberteto. Otroci se že rojevajo predebeli. To je prva generacija, ki ima krajšo pričakovano življenjsko dobo od svojih staršev.

Knjiga Mastna laž – grenka resnica o sladkorju

Robert Lustig, avtor knjige Mastna laž; grenka resnica o sladkorju, ki je nedavno izšla v slovenskem prevodu, je zdravnik, ki v San Franciscu zdravi predebele otroke, in ker je v karieri spremljal preveč pretresljivih tragičnih usod teh otrok, je sladkorju napovedal vojno. Od države zahteva, da bi morali sladkor regulirati podobno kot alkohol ali tobak. Ne potrebujemo hrane, ki nam jo ponuja živilskopredelovalna industrija, uči avtor knjige, država bi morala podpirati krajevno pridelavo hrane ter omejiti uporabo antibiotikov in pesticidov, kar bi blažilno vplivalo tudi na globalno segrevanje in onesnaževanje okolja.