Mateja Jordovič Potočnik

Zaupala nam je svojo osebno zgodbo soočanja z rakom dojke

»Časa pred diagnozo se zelo dobro spomnim, vseh etap, kar je precej zanimivo, saj se običajno dogodkov v življenju ne spominjam s takšno natančnostjo. Posameznih prizorov in občutkov že, ne pa scenosleda. Rada bi povedala celotno zgodbo.

Nekega večera sem med prhanjem zatipala bulico v dojki. Upala sem, da je samo cista, ki je bila tam že pred kakšnim letom.

Kljub temu sem se takoj naročila na pregled v Center za bolezni dojk, kjer me je obravnavala ista zdravnica kot pri cisti. Zaradi gladke strukture bulice je bila prepričana, da je spet cista. Zato me je na punkcijo naročila šele čez dva meseca. Zelo dobro se spomnim tudi dneva prve punkcije. Dopoldne sem imela sestanek pri direktorju Televizije Slovenija v zvezi z nekim projektom in nisem bila povsem pri sebi. Sestanka se komajda spomnim. Občutek sem imela, kot da sem zunaj svojega telesa in se opazujem.

Mediaspeed

Po sestanku sem dobesedno odlebdela do zdravstvenega doma na Metelkovi. Ultrazvok in punkcija.

Veste, tole je videti kot cista, samo nekaj mi ni všeč, je rekel zdravnik, ki je opravil poseg.

Ne sekirajte se, najbrž ni nič. Bulica je gladka, rak je običajno grbančast, je rekel. In sem šla na naslednji sestanek. Čez kakšen teden je prišel zelo nedorečen izvid, ki je zahteval punkcijo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Sestra za sprejemnim okencem je na moj 45. rojstni dan na še čisto svež zdravstveni karton napisala moje ime in datum rojstva. Pomislila sem, ali tudi novi zdravstveni kartoni dišijo kot nove knjige, po svežem tisku. Rodila sem se pred 45 leti v Mariboru, danes sem ženska z zdravniškim kartonom na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Naslednje, česar se spomnim, je, da me je povsem prevzela množica ljudi, ki je čakala pred vrati različnih ordinacij. Kot bi prišla na kakšen javni dogodek, sem pomislila. Punkcija je uspela. Izvide pošljemo na dom, je rekla zdravnica.

Primož Lavre

V pisarni smo s puncami ravno debatirale o novih projektih, ko je zazvonil telefon. Mitja. Oh, moj Mitja, preden me popoldne poljubi med vrati, me kliče vsaj petkrat, o vsem me obvešča. Kaj bo dobrega? se pošalim. Dobila si pismo z Onkološkega, reče. Ja odpri ga in me pokliči, da mi poveš, kaj piše.

Čakam, minevajo minute, mine pol ure, kličem, zaseden. Ko mi ga po eni uri le uspe priklicati, mi z zamolklim glasom reče, kolikor jaz to razumem, imaš raka.

Oblije me, vroče, mrzlo, vse se meša, navajena zadrževati čustva, ne zmorem zadržati solz, ki se prebijajo na površje. Sodelavke me zvedavo gledajo. Takoj pridem domov, rečem Mitji, njim pa povem, da imam raka. Še sama ne verjamem. Nikoli ne bom pozabila pogleda v njihovih očeh, pogleda groze, pomilovanja, strahu in groze, groze, groze.

Ne prenesem, če me ljudje pomilujejo, zato se naredim močno.

Bom že, vse bo dobro, jih tolažim, saj je samo rak ..."

Celoten zapis bo objavljen v oktobrski številki revije Obrazi 10/25. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.

Primož Lavre