Arhiv NTRC

Bojan Umek, ki brez zadržkov govori o svoji zdravstveni kalvariji in pokaže brazgotine po presaditvi srca, do leta 2014 ni imel posebnih težav. »Ves čas sem bil dejaven, hodil sem na Celjsko kočo, Anski vrh, imel pa sem tudi stresno službo z veliko predstavami v gledališču. Nekega dne sem ugotovil, da ne morem več priti peš do tretjega nadstropja.« Seveda se je prestrašil, saj ni vedel, kaj je narobe. Ko je šel k zdravniku, se je že čez dve uri znašel v bolnišnici, kjer so ugotovili popuščanje srca. Ker je njegov oče, ko je bil star šestdeset let, zaradi tega umrl, gre očitno za dedno težavo. Zdravniki so mu predpisali cel kup zdravil.

Padec na odru

Tisti, ki so se 5. februarja 2015 udeležili proslave pred praznikom kulture v Celju, so se še dolgo pogovarjali o dogajanju na odru, saj se ni izteklo v skladu s pričakovanji. »Popoldne sem se zelo slabo počutil, a predstav v gledališču ne odpovemo kar tako. Na odru je bila skoraj celotna igralska zasedba, igrali naj bi predstavo Naše mesto Thorntona Wilderja v režiji Matjaža Zupančiča. Ko se je prižgala luč na odru, se mi je zdelo, da sem se znašel v nekem čudnem okolju, podobnem ruski tajgi. Kot župan mesta bi moral nekaj povedati, a sem padel na tla. Pomagal mi je David Čeh, ki je tudi medicinski tehnik in zna oživljati. Med gledalci so bili tudi zdravniki in so izvajali masažo srca, dokler niso prišli reševalci. Imel sem srečo, da se mi je to zgodilo na odru med ljudmi,« pravi Bojan Umek, ki vseh podrobnosti dogajanja še danes ne pozna. A zna težave na srečo premagovati tudi s humorjem, zato v šali pravi, da prizor, ko se mu je na odru ustavilo srce, ni bil vštet v ceno vstopnice, zato je upravnica gledališča prosila ljudi, naj zapustijo dvorano ... V Ljubljani so mu nato vstavili defibrilator. »Udarec te naprave je zelo močen, ko to doživiš pri polni zavesti, se ti zdi, kot da te je boksar Mate Parov udaril neposredno v prsni koš ...«

Oživljanje

S to napravo v prsih je nato tri leta igral tudi po tri predstave na dan. Nato je imel manjši poseg in dobil sepso. Ko se je pozdravil, je bilo treba odstraniti še okužen defibrilator. Dobil je novega, za katerega se je izkazalo, da zanj ni primeren, saj ga je »tolkel« tudi po pomoti. »Nikoli nisem vedel, kdaj me bo udarilo. Enkrat me je 36-krat v 45 minutah. Ležal sem na tleh pred blokom in kričal ob vsakem udarcu.« Večkrat so ga morali tudi oživljati. Srce je postajalo vedno bolj slabotno in poškodovano. Zaradi določenega zdravila so se pojavili še težave s ščitnico in nenadno hujšanje. Ko je bil zato na zdravljenju, je dobil prvič v roke knjižico o presaditvi srca. Bil je seveda šokiran, a se je zavedal, da ima samo dve možnosti: da umira na obroke ali da v upanju, da bo vse v redu, pristane na presaditev.

Leto kasneje so ga poklicali v Ljubljano, kjer naj bi od šest do devet mesecev čakal v bolnišnici na novo srce. A je imel srečo in že osmi dan je izvedel, da bo operiran. Časa za strah ni bilo.

Hitro okrevanje

Po posegu si je hitro opomogel. »Dobil sem cel kup zdravil proti okužbam in zavrnitvi organa, proti zgoščevanju krvi ...« Eno od zdravil je povzročilo celo pojav sladkorne bolezni tipa 2 … Sicer pa je bil naenkrat poln energije, pomagal je celo pri prenovi hiše svoje partnerke, prehodil do 300 km na mesec in na FB začel pisati o tem, kaj se mu je dogajalo. »Zdi se mi, da je o tem treba govoriti. Spomnim se, da je mama pri šestinštiridesetih letih dobila raka in je bila to tabu tema. Naenkrat so se vsi oddaljili ...«

Mnogi ga sprašujejo, kako doživlja novo srce. »Eni menda prevzamejo del identitete darovalca, čeprav ne vedo, kdo je, vidijo pa, da je drugače. Pri meni ni nič drugače. Še vedno sem kolerik in se zdaj še lažje ›razpištolim‹ kot prej, ker lahko diham …« pove v svojem humornem slogu.

Ne razmišlja, kaj bo jutri. Pravi, da se je naučil ceniti vsako sekundo. A življenje ni pravljica niti po presaditvi. »Položnice ostanejo, pri šestdesetih letih se lahko na novo zaljubiš in si spet nesrečen in tudi novo srce dobiva brazgotine. Imam tudi depresivne dneve. A pogumni imajo srečo, pravijo, in sam sem imel oboje.«

Foto: osebni arhiv

Preberite več v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšel 20. oktobra.