Gregor Deleja: "Celje je na vrhuncu naložb!"
Kot ni bil tipičen ravnatelj, tudi ni tipičen uradnik. Gregor Deleja, direktor občinske uprave Mestne občine Celje.
Komunikativen in strokoven, a pri razlagi ostaja poljuden. Očitno mu je to ostalo še iz šolskih dni … S tem mislimo na njegovo obdobje ravnateljevanja na Gimnaziji Celje – Center. Že takrat je glede idej v pozitivnem smislu odstopal od drugih v šolstvu. Zato je bil njegov odhod na položaj direktorja celjske občinske uprave toliko bolj boleč za šolnike. Pravi, da ga šolstvo zagotovo ne bo več zmoglo »priklicati« nazaj.
Kot direktor občinske uprave ima moč delovanja, a pravi, da je to moč sodelovanja.
»Položaj župana je politični, direktor občinske uprave pa je uradnik na položaju, ki skrbi za uresničevanje zakonskih dolžnosti občine, sledi standardom občine in jih še povišuje. Vodstvo občinske uprave predstavljajo tudi vodje vseh oddelkov občine. Občinska uprava političnim odločitvam nastavi tudi ogledalo. Občinski aparat dela v dobro skupnosti. Župan je tisti, ki »daje takt« pri zakonskih nalogah. Če mestni svet odloči, da je nek projekt prednostna naloga, mora občinski aparat temu slediti, a hkrati kot stroka povedati, kaj je možno in kaj ne.«
Ena takšna naloga je letošnji rekorden proračun. Več kot tretjina sredstev je namenjena naložbam.
Občinski proračuni so specifični. Letos bomo prvič sprejemali tudi dvoletni proračun, kar je z vidika dinamike naložb zelo zahtevno. Na trgu vladajo hitre spremembe, pomanjkanje delovne sile, proračun pa prinaša velike gradbene projekte, pri katerih prihaja tudi do ovir, kot je ponovitev javnih naročil in podobno. Vse to vpliva na čas izvedbe projektov, a menim, da uspešno sledimo dinamiki naložb.
Včasih moramo naložbe razporediti v naslednja proračunska leta. Celje je na vrhuncu naložbenega cikla. Ta je vezan na različne stvari, tudi na finančno sedemletno obdobje, če govoriva o evropskih sredstvih, in ne nazadnje na načrtovanje državnih razpisov. Ljudje morda ne vedo, da takšne stvari vplivajo na časovni potek naložb, ki jih občina zastavi.
Primer?
Če Ministrstvo RS za okolje, podnebje in energijo napove razpis za finančna sredstva februarja, občina v proračunu načrtuje neko naložbo, ki se na ta razpis nanaša. Nato ministrstvo razpis objavi šele septembra. Kaj to pomeni? Zamik naložbe, ki smo jo načrtovali.
Bo letošnji proračun občine uresničen v obsegu, kot je bil načrtovan?
Uresničen bo 80- oziroma 90-odstotno, kar je primerljivo z drugimi občinami in preteklimi leti. V Celju smo imeli le en popravek proračuna, ki je bil vezan na zamik dveh projektov, prijavljenih na razpis. Na izvajanje proračuna vpliva ogromno zunanjih dejavnikov. Ko je proračun konec leta za naslednje leto sprejet, so marca okoliščine lahko že popolnoma drugačne. In tem spremembam je treba slediti.
Vedeti je treba, da mora občina slediti zakonskim obveznostim na različnih področjih, kot so zdravstvo, sociala, šolstvo, ne nazadnje na področju skrbi za ceste. Ta del imenujemo transferni del. Drugi del je tisti, ki ga moramo izvajati glede na zastavljene standarde oziroma smernice, ki smo jih zastavili v občini, tudi temu je treba finančno slediti.
Kaj je potem pri občinski upravi eden največjih izzivov?
Da je tisto, kar občinam nalaga država kot zakonsko obvezno, podfinancirano. Gre za to, koliko finančnih sredstev lahko pridobimo od države in koliko mora občina sama porabiti za zakonsko določene naloge. Razkorak med temi zneski je včasih velik. Letos je to skoraj 11 milijonov evrov. In glede na izpogajano povprečnino, ki je bistveno višja od napovedane, bo ta znesek tudi naslednje leto med 10 in 13 milijoni evrov.
Če želi biti občina razvojno naravnana, mora ta denar nekje dobiti. Občine se lahko pri nekaterih naložbah opremo na evropsko denarnico, na kohezijska sredstva, ki so v vzhodnih kohezijskih regijah namenjena predvsem temu, da dohitimo standard razvitejšega zahodnega dela Slovenije. Občina se lahko opre tudi na državne razpise, ki naj bi nam pri tem pomagali.
Kako je to videti v praksi?
Če bomo začeli nekje urejati kanalizacijski sistem, bomo del Celja razkopali. Položimo kanalizacijo, kar delno sofinanciramo z denarjem Evropske unije. Ko razkopljemo ulico in položimo kanalizacijo, je smiselno urediti še drugo infrastrukturo, torej pločnik, kolesarko stezo, javno razsvetljavo.
Za pokritje teh stroškov mora finančno poskrbeti občina, ker teh stroškov občina na podlagi razpisa ne dobi povrnjenih. Tukaj potem preračunavamo, kaj lahko dobimo iz naslova dohodnine oziroma kapitalskih prihodkov, in ugotavljamo, da denarja ni dovolj. Nato se začne razmišljanje, ali se sploh lotiti takšne naložbe, pustiti razvoj na neki točki ali se zadolžiti.
Zakreditirati?
Da. Zaradi te razlike med prihodki, ki so zagotovljeni za občino, in med stroški občine, ki so bistveno večji, se občine zadolžujejo. Če smo podfinancirani za 10 ali 12 milijonov evrov, kot sem omenil, je naložbeni del nižji za takšen znesek oziroma ga ne bo. Če želimo slediti razvoju in potrebam skupnosti, potrebujemo kredite. Slednji so bili sicer do letos vezani izključno na komercialne banke. S spremembo zakonodaje o financiranju občin se lahko zdaj občine po denar obrnejo tudi na evropske trge, kar bo, verjamem, olajšalo zadeve na področju zadolževanja.
Dobro je slediti gospodinjski logiki. Če potrebujemo več, kot imamo, želimo razliko v znesku dobiti pod najboljšimi možnimi pogoji in tako, da ne ogrozimo vseh naložb čez 10 let z odplačevanjem nečesa, kar izvajamo zdaj. Pri upravljanju dolga so kolegi v občinski službi za finance storili veliko. Področje financ je najzahtevnejše in najbolj nadzorovano. V zadnjih dveh letih smo nekatere kredite refinancirali, se pogajali z bankami za še ugodnejše pogoje že danega kredita in naredili smo veliko.
Proračun smo razbremenili za približno 250 tisoč evrov, kar na drugi strani pomeni, da se splošna zadolženost, ki v Celju znaša malo več kot tisoč evrov na prebivalca, ne povečuje. To ni nič pretresljivega, ampak pomembno je, da ljudje vedo, da poskušamo s tem zagotavljati razvoj skupnosti.
Sliši se zapleteno za navadnega občana, ki najprej vidi le, da primanjkuje parkirnih mest …
Upravljanje dolga je ključnega pomena. Možnost zadolževanja na evropskih trgih bo morda dala slovenskim občinam dober pospešek pri razvoju z upoštevanjem miselnosti, ki velja v gospodinjstvih: ne zadolžuj se več od tega, kar si lahko privoščiš.
Nekdo pa bo jezen zaradi neke ceste. Vas motijo kritike?
Ne. Kritike so dobrodošle in prav je, da so. Če je kritika konstruktivna, je še toliko bolje. Razumem, da ljudje kritizirajo največkrat tisto, kar imajo najbolj »na očeh«. Veliko delamo na področju participativnosti, torej na sodelovanju z občani pri izvajanju projektov, za katere so dali pobude.
Vsak ne more razumeti vsega drobovja sistema države in lokalne samouprave in tega mu v resnici tudi ni treba vedno razumeti, saj so tu službe, ki so za delovanje sistema odgovorne. Pomembna je stopnja zaupanja v ljudi na ravni občine in države. Ne govorim o izvoljenih ljudeh in politiki, ampak o zavedanju, da je tu fiksni aparat, ki ni voljen, ampak gre za zaposlene v servisu, ki deluje za ljudi.
Gre za zavedanje o tem, koliko ljudje tem službam zaupajo in koliko so pripravljeni na komunikacijo z njimi. Enako velja v obratni smeri.
Drži, da je delo služb tako široko, da včasih kdo prepozno odgovori na neko kritiko ali pomislek. Ampak ključno je odgovoriti občanom, da razumejo, kdaj je nekaj, kar predlagajo, možno in kdaj ne ter zakaj ni možno nečesa uresničiti. Seveda morajo tudi pristojne službe kdaj priznati, da je bila storjena napaka, in jo odpraviti, ker so zanjo odgovorne. Sistem se mora tudi prilagoditi spremembam, saj je danes drugače kot pred 30 leti.
Ljudje pričakujejo bistveno hitrejše odgovore. In odgovori morajo biti takšni, da jih ljudje razumejo. Podani tudi petnajstkrat, če je treba. Pri tem je treba razumeti še, da ima javna uprava veliko pravil, ki zaposlene tudi omejujejo. Uprava je tudi mladim tog delodajalec. Ne glede na to pa je dobra odskočna deska. Mlad človek ima lahko znotraj lokalne samouprave dober začetek kariere, dobi izkušnje na različnih področjih, nato nadaljuje po lestvici navzgor.
Želim povedati, da če bi vsi razumeli dinamiko dela v občinskem ustroju, bi drug drugega bolje razumeli. Za naju kot občana je morda zdaj pomembno le, da ne moreva parkirati pred blokom in da se ne moreva pripeljati čisto do točke, do katere bi želela. Ob tem ne pomisliva, da bomo imeli v mestu čez 20 let hud problem s toplotnimi obremenitvami. Razumem razmišljanje občanov. Vsi skupaj, tako zaposleni v občini kot ljudje, moramo to miselnost preseči.
Kaj pa kritika, ki prihaja iz političnih krogov? Na družbenih omrežjih je že vidno, da se je volilna kampanja že začela.
Izražanje kritike je dobro, le tisti, ki kritizira, mora tudi razmislili o vsebini kritike, kajti slednja se lahko hitri »vrne« do njega. Določene zadeve, ki jih nekdanji župan izpostavlja v posnetkih, ki jih imate najbrž v mislih, bi lahko bile urejene že pred leti, torej že v času njegovega vodenja občine.
Toda kritik nikoli ne dojemam osebno, o njih si ustvarim lastno mnenje. Če se kritika nanaša na občino, potem »leti« na veliko sodelavcev, ki se dnevno trudijo, da sistem deluje in da se Celje razvija. Pri takšnih kritikah je treba vzeti v obzir vse te ljudi. Prizadevamo si, da kritike zaposlenim ne odvzemajo delovne vneme in da nihče ne bi zaradi kritik mislil, da je njegovo delo zanič.
Zato trdim, da so konstruktivne kritike tiste, ki so hvalevredne in jih potrebujemo. Ne nazadnje zaposleni morda dela v svojem okviru in morda ne vidi zunaj njega. Uporabnik vidi stvari drugače. Ko se pogled uporabnika ne sklada z ukrepi občine, je treba zadevo preučiti in pojasniti, saj občina dela za ljudi.
Včasih dolgoročna rešitev ali ukrep pretehtata nad sedanjim videnjem nekega problema, treba je sprejemati tudi kompromise. Ker ste omenili predvolilno kampanjo: odlično, če bo konstruktivna, saj bodo le tako odprte teme, ki so vredne pogovora.
Ena takšnih tem so evropska sredstva. Kako uspešna je celjska občina na evropskih razpisih?
Obstajajo projekti in naložbe, ki jih brez evropskih razpisov ne bi mogli uresničiti. Dober primer je mehanizem Celostnih teritorialnih naložb, kjer je evropski denar namenjen izključno mestnim občinam, urbanim prenovam, trajnostni mobilnosti in zeleni infrastrukturi.
V sklopu tega so v Celju trenutno v izvajanju trije projekti. Prvi je obnova Ceste na grad. To cesto prepogosto dojemamo kot turistično pot, toda gre za infrastrukturni poseg, ki bo izboljšal življenje vseh, ki živijo na tem območju. Občina mora za obnovo zagotoviti nekaj denarja tudi sama, toda brez evropskega denarja bi bilo vprašanje, kdaj bi občina sama lahko takšno obnovo izvedla. Potem sta tu obnova Kajuhovega doma ter vzpostavitev novih parkovnih površin v Medlogu.
V drugi fazi sledijo še prenove Prešernove ulice in določenih zelenih površin ob Savinji. S tem sledimo prilagajanju podnebnim spremembam. Začenja tudi ureditev spominskega parka in rekreacijskih površin na Golovcu. Ključen je tudi projekt Mag-net v sklopu Evropske pobude za mesta.
Z njim naj bi preprečili beg možganov?
Tudi. Celje je bilo prvo slovensko mesto, ki je dobilo evropski denar, ki je temu namenjen, projekt pa je zelo zahteven. Nanj smo lahko ponosni, saj je usmerjen v prihodnost, v tisto, česar morda trenutno še ne vidimo. Krovna tema je preprečevanje bega možganov.
Projekt prinaša ukrepe, kako našo skupnost ponovno narediti privlačno za mlade, ki bodo po šolanju tukaj uresničevali svoje cilje. V okviru projekta nastaja tudi stanovanjski program Celja, za katerega upam, da bo na prihodnji seji mestnega sveta tudi potrjen. To je prvi tak dokument v zgodovini Celja.
V projektu je govora še o energetskih skupnostih, s čimer se pripravljamo na podnebne spremembe, ki so neizogibne.
Knežje mesto čaka kar nekaj izzivov.
Da. Ne govoriva samo o mestnem jedru, ampak tudi o mestnih četrtih, krajevnih skupnostih. Želimo ustvariti bivalno okolje, v katerem so nam na dosegu roke vse možnosti, od zdravstvene oskrbe do parkirišč, vendar moramo biti pri tem usmerjeni v prihodnost.
Evropska sredstva omogočajo tudi nove kadre. V okviru občine delujejo javni zavodi in podjetja, ki prav tako ustvarjajo podobo mesta. Projekti omogočajo številne naloge javnih zavodov in tako finančno razbremenjujejo občino, ki ne more zagotavljati vseh finančnih sredstev.
Primer dobre prakse pri evropskih razpisih je še sodelovanje občine z Energetiko Celje na področju vnosa novih načinov za energetsko prihodnost. S tem sledimo spremembam na področju demografije, podnebja in infrastrukture.
Govorite o razvoju mesta. A hkrati se nekateri občani še vedno vozijo po cestah, ki so bile nazadnje obnovljene v 80. letih prejšnjega stoletja.
Vem, da ima mesto sive lise. Prej sva govorila o evropskem denarju. Toda problem evropskih projektov – in to je dobro, da občani vedo – je, da razpisi naslavljajo specifične naložbe in ne vsega, kar želi občina urediti. Vsak razpis ima svoje kriterije. Najti pravo mero naložb, na drugi strani najti lastna sredstva za nujne obnove, ni lahko.
Čeprav občina v zadnjem času stopenjsko povišuje sredstva za obnove cest in ustvarja celostni načrt, ki mu sledi. Zato s krajevnimi skupnostmi in z mestnimi četrtmi ponastavljamo sistem za naložbeni načrt in realno časovnico.
Ljudje, ki se obračajo na nas, pravijo, da opozarjajo nekatere krajevne skupnosti na obnove, vendar je odgovor pogosto enak: »Občina nima denarja.« Nekateri ne verjamejo več, da lahko krajevna skupnost sploh kaj naredi. Ste kot direktor občinske uprave pogosto na terenu, da vidite stvari, na katere morda opozarjajo občani?
Na terenu sem zelo veliko. Krajevne skupnosti in mestne četrti morajo imeti celovit pregled nad tem, kaj občani, ki živijo v teh skupnostih, potrebujejo. Drugače deluje sistem ›kdor je glasnejši in bolj nadležen, uspe‹.
Točno to nam povedo občani. Zato se številni obračajo neposredno na občino, mimo krajevnih skupnosti.
Na tem področju želimo stvari izboljšati. Lahko bi rekel, da poskušamo spremeniti kulturo poslovanja in krajevnim skupnostim ter mestnim četrtim dati veljavo, ki jo morajo imeti. S tem bi se izognili temu, da ljudje »preskakujejo« ta del.
Kakšna je transparentnost delovanja krajevnih skupnosti in mestnih četrti? Ena od krajevnih skupnosti je kupila tuš kabino. Morda je bila res potrebna. Ali ne bi bilo bolje tega denarja porabiti za kaj nujnega?
Vsako leto se s transparentnostjo ukvarjajo nadzorni odbor, občina in strokovne službe v občinskem oddelku za splošne zadeve. Občina ima zaposleno, ki je zadolžena izključno za delo z mestnimi četrtmi in s krajevnimi skupnostmi. Tudi zaradi izvajanja participativnega proračuna, ki sicer ni vezan na naložbe v komunalno infrastrukturo, vendarle pa pomeni sodelovanje in upoštevanje želja občanov.
Dvomim, da pri poslovanju krajevnih skupnosti prihaja do nepravilnosti, prej nasprotno. Ugotavljamo, da se je povišala stopnja kredibilnosti in da se krajevne skupnosti zelo dobro zavedajo svojega pomena. Prej bi rekel, da imamo kdaj problem, ker dodeljena sredstva niso porabljena.
Krajevne skupnosti so avtonomne pravne osebe in tudi same zastavljajo večletne načrte. Občina jih želi spodbujati, naj vodstva prisluhnejo občanom. Zato je treba imeti vzpostavljen sistem, ki ga vsi razumejo. Smo na dobri poti reševanja problemov, ki se vlečejo že več let.
Celjani vidijo številna gradbišča po mestu. Kako je s strokovnostjo izvajalcev občinskih naložb? Izvajalec del v Razlagovi ulici je moral odstraniti nov asfalt. Kaj je bilo z nadzorom v času del, s čimer bi lahko pravočasno ugotovili napako?
Nadzor se izvaja ves čas, toda posledic tako izvedenega asfalta se ni dalo predvideti. Vidne so bile v nekaj dneh, po prvem dežju, ko se je asfalt posedel, saj so bile napake povezane s tem, da voda ni odtekala pravilno.
Nadzornik in strokovna služba sta izvajalca opozorila na napako, ta jo mora odpraviti do zaključka izvedbe projekta. Problem, ki trenutno obstaja v Sloveniji, je primanjkljaj razpoložljivih kadrovskih zmogljivosti pri izvajalcih, inženirjih, nadzornikih glede na vse projekte, ki so v teku.
Priznam, da je to floskula, ki jo pogosto slišimo, ko pride do takšnih primerov.
Kakovost ne more vedno trpeti na račun pomanjkanja kadra.
Skrb za kakovost je enako pomembna kot skrb za javne finance. Vse napake je namreč treba odpraviti. V Razlagovi ulici bodo stroški za odpravo napake na plečih izvajalca. To ga bo stalo od 20 do 25 tisoč evrov.
Če potegneva vzporednico z državo. Ko se zgodi nepravilnost, včasih odstopijo ministri. Na ravni občine bi lahko zaradi objektivne odgovornosti odstopil direktor občinske uprave. Toda ljudje, ki svojega dela niso opravili dobro na terenu, ostanejo na svojih položajih. In delajo naprej. Spet morda z napakami.
To je strukturni problem v Sloveniji. Gre za deljeno odgovornost. Na področju cest deluje pregledniška služba, strokovne službe pišejo odločbe, krivda se vali, ponavljajo se javni razpisi, nekdo nekaj naredi …, ko se zgodi napaka, sledita »ping pong« z inšpektorati in prelaganje odgovornosti.
A moram biti korekten in poudariti, da imamo na ravni izvajalcev dobre izkušnje. Več je pozitivnih izkušenj, drži pa, da problem nastane, ko se s terena neka napaka »preseli« na papir in se začne odgovornost ... Pri Razlagovi z vidika naročnika do napake dejansko ni prišlo, ker bo odpravljena pred prevzemom.
Bo morda iskal kdo odgovornost, če dva mosta, na Polulah in pri nekdanjem Topru, ne bosta končana do sredine naslednjega leta? Investitorica je Direkcija RS za vode, ki je gradnjo začela dokaj pozno. Občina je imela vso dokumentacijo pripravljeno več mesecev pred začetkom gradnje. Bodo dela končana pravočasno?
Morala bi biti.
Če ne bodo?
Bo nastal problem za investitorico.
Lahko podaljša rok gradnje?
Roki za projekte iz načrta za okrevanje in odpornost po našem vedenju ne morejo biti podaljšani.
Torej bo evropski denar ostal neizkoriščen. Gradnja mora biti plačana. Od kod bo direkcija vzela denar?
V tem primeru bi ga morala najti v državnem proračunu ali v programu kohezijske politike.
In če se bo to zgodilo, bodo ljudje, ki ne poznajo ustroja delovanja, o čemer sva se pogovarjala prej, rekli, da je kriva občina.
Da. Zavedam se tega. Zato ljudi osveščamo. Participativni proračun je tudi način osveščanja. Ljudje bodo na podlagi svojih predlogov videli, kje so meje, kaj lahko naredimo, česa ne in zakaj nekaj ni možno. Morda zemljišča niso občinska, ampak so zasebna ali državna. Videli bodo, zakaj se je takrat treba morda pogajati in kaj pomeni to, če se nekdo z nečim ne strinja ali zemljišča za neko naložbo ni možno odkupiti, kdaj so problemi s služnostjo in podobno.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
