Shutterstock

Rod hortenzij Hydrangea je vrstno zelo pester, saj premore več kot 75 vrst, ki so doma v Aziji in obeh Amerikah. Največ pa jih »cveti v kitajščini, korejščini in japonščini«. Vse so, seveda, članice družine hortenzijevk Hydrangeaceae iz reda drenovcev Cornales. Večina vrst je grmovnatih, visokih in širokih od metra do treh, nekaj pa je pravih malih dreves in lian, ki se vzpenjajo v drevje celo do 30 m visoko. Večinoma so listopadne, redke med njimi pa so zimzelene.

Imenitno ime rodu Hydrangea v prevodu pravzaprav pomeni posodico za vodo, na katero spominja oblika semenskih kapsul, pred tem pa so ta rod imenovali Hortensia, menda v čast francoskemu astronomu in matematiku po imenu Nicole-Reine Hortense Lepaute. No, zdaj pa to preberite na glas, če lahko! Hortus pa v latinščini pomeni vrt, kar mi je, kot izvor imena, ki se je poslovenjeno obdržalo do danes, precej bližje.

Oblike cvetov

Cvetje hortenzij je nabrano v češulje, pri drugih v late, občudujemo pa ga lahko od pomladi do jeseni. V okras pa je tudi suho cvetje, ko ga pozimi okrasi slana, ivje ali sneg. V socvetjih so v osrednjem delu majhni, skromni plodni (fertilni) cvetovi, obdaja pa jih venec bahavih sterilnih cvetov. Nekatere botanične vrste hortenzij premorejo samo fertilne, vzgojene sorte pa premorejo tudi jalove (sterilne) in plodne cvetove v različnih razmerjih, nekaterih sort pa seks sploh ne zanima in so socvetja popolnoma sterilna.

PREBERITE TUDI:
- 5 magnolij za manjše vrtove,
- Vzpenjavke z dišečimi cvetovi.

Cvetje hortenzij, ki cvetijo v češuljah, med njimi je nam najbolj domača kmečka hortenzija Hydrangea macrophylla, premore dve modni preobleki: »mop« in »lacecap«. Mop socvetje je po obliki podobno veliki žogi, lacecap pa spominja na okrogel, ploščat pladenj, ki ima v sredini drobno, plodno cvetje, obdaja pa ga venec večjih sterilnih cvetov. Vrtno hortenzijo v svetu in pri nas največ sadijo, saj je zanimiva zaradi svojih velikih, barvitih socvetij. Znanih je več kot 600 sort.

Večinoma cvetijo na lanskih poganjkih, ki izraščajo iz dveletnih in triletnih vej, slednje pa lahko bodisi že po cvetenju izrežemo do tal ali pa celotno rez opravimo pozno pozimi ali zgodaj spomladi. Takrat, poleg starih vej, do tal izrežemo tudi vse šibke lanske poganjke, ista usoda pa naj doleti tudi preostale pregoste lanske poganjke. Pustimo le pet ali šest najlepših, vsaj za dober svinčnik debelih in lepo razporejenih v prostor.

Zrel grm ima tako od 15 do 18 vej in nobena ni starejša od treh let. Šele spomladi odstranimo tudi posušene cvetove prejšnje sezone vse do prvega močnega para brstov. Nekatere sorte kot npr. linija »Endless Summer« in sorta »Bouquet Rose« cvetijo tudi že na vrhu lanskih poganjkov, a način rezi je enak. Nikakor pa vrtnim hortenzijam ne smemo krajšati novih lanskih poganjkov. Izjemoma le, če terminalni (vršni) brst pozebe.

Matjaž Zupančič

Cvetje sort, ki cvetijo v latih, v katerih so lahko plodni in neplodni cvetovi, po obliki socvetja spominja na narobe obrnjen sladoledni kornet. Pri nas je v drevesnicah na voljo več sort lataste hortenzije Hydrangea paniculata, vse cvetijo belo, starejša socvetja pa sčasoma dobivajo bolj ali manj izrazit toplo rožnat ali rdeč pridih. To so hortenzije, ki jim ustreza polna osončenost, za razliko od vrtnih hortenzij, ki imajo raje sveže, polsenčne lege. To pa ni edina razlika! Ker lataste hortenzije cvetijo na letošnjih poganjkih, jih pozno pozimi ali zgodaj jeseni režemo na kratko. Vsak lanski poganjek skrajšamo le na nekaj brstov, ki zato močno odženejo in imajo večje liste in cvetno latje, kot bi ga imeli neobrezani. Vzgojimo jim lahko tudi debelce z vejnim ogrodjem, ki nosi mlado krošnjo, ali pa jih režemo pri tleh, na čok, kot se reče.

Zanimivo je tudi, da je cvetje hortenzij moč zlahka posušiti za različne aranžmaje, ker imajo socvetja veliko površino, da voda hitro izhlapi. Če pa bi radi njihovo cvetje čim dlje obdržali sveže v vazi, potopite spodnji del stebel v vrelo vodo, socvetja namočite v mlačno vodo, vodi v vazi pa dodajte nekaj malega soli in EM White Apple, da ne zgnije.

shutterstock

Še opozorilo! Vse hortenzije so zmerno strupene, zato ni, da bi jih uživali, saj vsebujejo nekatere strupene cianogene glikozide.

Vrste in sorte hortenzij

Poleg že omenjene kmečke hortenzije v okrasne namene uporabljamo tudi: gladkolistno H. arborescens, srhkodlakavo H. aspera, latasto H. paniculata, vzpenjavo H. anomala subsp. petiolaris, hrastovolistno H. quercifolia, gorsko, žametasto H. sargentiana in proti pozebam odporno korejsko H. serrata. Večino je moč dobiti tudi v naših drevesnicah.

H. arborescens

H. arborescens je prava Severnoameričanka. Njeni najbolj znani sorti sta »Annabelle«, z ogromnimi, od 15 do 25 cm velikimi »mop« socvetji ter višino in širino od metra do metra in pol, in »Grandiflora«, ki je nekoliko večja (do 2 m), z manjšimi cvetnimi češuljami. Glavna pomanjkljivost sorte »Annabelle« je poleganje poganjkov zaradi težkih cvetnih češulj, ki jih je težko učinkovito podpreti. Zato sta veter in dež prava nočna mora za vrtnarja. A to pomanjkljivost so žlahtnitelji odpravili s sorto »Strong Annabelle«.

Lepe so njene kombinacije z japonsko, karminasto rdečo medvejko Spirea x bumalda »Athony Waterer«, poleti pa jo lepo dopolnijo trajnice z modrimi cvetovi, npr. preobjedi Aconitum napellus in A. henryi »Spark«, v ospredju pa nižji zvončnici breskovolistna Campanula persicifolia in koprivasta C.trachelium. Poskusiti velja tudi s toplotno zahtevnejšimi afriškimi lilijami vrst Agapanthus africanus in A. praecox in njunih sort ali pa z vrtno posončnico, od 30 do 60 cm visoko Heliotropium arborescens. Celo sliko lahko naslonimo na purpurno ozadje z japonskim javorjem Acer palmatum »Atropurpureum«. H. arborescens cveti na letošnjih poganjkih, zato jo pozno pozimi porežemo popolnoma do tal.

Shutterstock

H. aspera

H. aspera, srhkodlakava hortenzija je himalajka in raste od 1500 do 2300 metrov visoko. Najti jo je tudi na Kitajskem, Tajvanu, Sumatri in Javi. Je listopaden od meter in pol do dva metra visok in širok grm. Redko lahko zraste tudi do štiri metre. Kot večini hortenzij ji ustrezajo sveže, polsenčne lege, a odcedna, s humusom bogata tla. Zastajajoče vode v tleh hortenzije ne marajo. Lepo se ji poda družba rododendronov. Da se izognete zahtevni pripravi nekarbonatnih tal zanje, si lahko omislite sadike z oznako INKARHO, ki jih lahko sadite v normalna vrtna tla, hvaležni pa vam bodo za konkretno kompostno zastirko. Tudi drugi zimzelenaši, kot lovorikovci, zimzelene brogovite, tise, čuge in bršljan, so prav primerni za ta namen.   

Še lepši je različek H. aspera »Macrophylla«, ki jo sicer včasih rada »pošlata« pozeba, a si po asanacijski rezi hitro opomore. Njeni veliki in dekorativni listi v vrt vnesejo »tropski štih«, ki ga poudarimo še z drugimi družabniki, ki imajo velike liste: Aralia elata, Mahonia bealei, Hedera colchica, Prunus laurocerasus »Rotundifolia« in bambusi. Lepota slednjih je zelo ekspanzivna in nediscipliniranemu vrtnarju s svojimi »laufarji« zlahka okupirajo cel vrt. »Zemljo krast« pa se ne gre vrsta bambusa Sinarundaria murielae morda bolj znanega kot Fargesia murielae, ki raste šopasto in ne uhaja. Njegove sorte so »Bimbo«, »Kranich«, »Jumbo« in »Simba«. Te združbe lahko dopolnimo s trajnicami rodov Hosta, Rodgersia, Ligularia przewalski, Astilbe (bele) in kraljevo praprotjo.

Shutterstock

H. macrophylla

To je gotovo najpogosteje sajena vrsta hortenzij. Ne vem, zakaj jo imenujejo navadna, saj na njej res ni nič navadnega, vrtna je pa tako ali tako vsaka, ki jo posadiš na vrt. Macrophylla bi v prevodu pomenilo velelistna, kar mi je veliko bolj všeč kot prej omenjena slovenska naziva.

Grmi so visoki in široki od 1,2 do 1,5 m, različnih sort pa je malo morje: »Altona«, z zelo velikimi cvetnimi češuljami v barvah od temno rožnate do globoko modre (vzrok za spreminjave barve vam je zdaj že znan), »Bouquet Rose«, ki cveti tudi že na novih lanskih poganjkih, cvetne »žoge« so velike, v barvah od rožnate prek rožnato vijolične do svetlo turkizno modre, nekoliko za mraz občutljivejša »Compacta«, ki cveti od toplo rožnate do temno modre barve, obe z »Masjo«, v temno rožnati do vijolični, sta nekoliko nižji. Sorta »Tovelit« je posebna zaradi »prišpičene« oblike cvetnih lističev, po barvah je podobna prej naštetim, proti pozebi pa je nekoliko manj odporna kot »Bouquet Rose«.

Sorta »Blue Wave«, ki je lacecap oblike cvetne češulje, notranji fertilni cvetovi so modre barve, venec velikih sterilnih cvetov pa je lahko rožnate, vijolično rožnate ali modre barve. Čudovita predstava, vam rečem! Sorta »Lanarth White« je tudi lacecap hortenzija, fertilni notranji cvetovi so modri ali rožnati, zunanji venec sterilnih cvetov pa je snežno bel. Ta sorta je zanimiva tudi zato, ker brez težav uspeva tako na polnem soncu kot tudi v senci, pa še v revnih tleh za povrh. Druge sorte velelistne hortenzije pa imajo raje polsenčna rastišča in s humusom bogato založena tla.

Hydrangea paniculata

Latasta hortenzija, ki je doma v južni in vzhodni Kitajski, v Koreji, na Japonskem in na ruskem Sahalinu, je listopaden grm ali manjše drevo, ki zraste od metra pa vse do pet metrov višine, v širino pa si privošči do dva metra in pol. »Prišpičeni« listi so široko ovalni, od 7 do 15 cm dolgi. Pozno poleti zacvetijo v latastih socvetjih, konične oblike, ki jih sestavljajo kremno beli fertilni cvetovi in beli sterilni cvetovi, ki sčasoma pridobijo rožnato, pri nekaterih sortah pa celo rdečo barvo, kar je zanimiv učinek »dveh tonov«. Večina njenih sort cveti od srede julija do srede septembra, izjemi pa sta sorti »Praecox«, ki zacveti dva tedna prej, in sorta »Tardiva«, ki zacveti šele sredi septembra in vztraja vse do konca oktobra. No, to je tudi namig, kako podaljšati sezono cvetenja latastih hortenzij.

Ta vrsta ima rada sonce, uspeva pa tudi v polsenci in ljubi rahla, peščeno humozna, sveža do vlažna, kisla do nevtralna tla. Proti zmrzali so verjetno od vseh hortenzij najodpornejše, slabo pa prenašajo konkurenco drevesnih korenin. Večje primerke ogroža tudi veter, dobra prehrana je ključna. Cveti na letošnjih poganjkih, zato pri rezi spomladi močno krajšamo lanske poganjke na le nekaj brstov ali vsaj za dve tretjini.

Matjaž Zupančič

Najbolj znana je sorta »Grandiflora«, ki, ne redko, na humozno peščenih tleh zraste do tri metre visoko. S svojo pojavo poživi nasade iglavcev in rododendronov, kot drevesce (eno debelce in krošnja) pa se lepo vključi v nasade temno modro cvetočih trajnic (npr. preobjede Aconitum napellus in posončnice Heliotropium arborescens), ki jih s svojo belo barvo lepo poudari. Simpatična je tudi združba z jelševolistno kletro Clethra alnifolia, celo pozimi, ko so tudi njuna suha socvetja v popolni harmoniji.                           

Listi sorte »Kyushu« po obliki bolj spominjajo na liste popenjave hortenzije H. anomala subsp. petiolaris. Vitko konična, ohlapna latasta socvetja so zelo velika in močno dišijo od sredine julija do srede septembra in so pravi magnet za žuželke opraševalke. Enako velja tudi za sorto »Tardiva«, ki jo obožujejo metulji, čebele, čmrlji in muhe trepetavke. Pred ličinkami slednjih pa trepetajo listne uši. Izmed mnogih velja omeniti tudi sorto »Unique«. Njeni cvetni lati so široki in ne prišpičeno konični, cvetje pa med precvitanjem sčasoma pridobiva izrazito rožnat, atraktiven preliv. Vsako leto je na voljo tudi več novih kultivarjev, nemogoče je v reviji opisati vse.

Shutterstock

H. anomala petiolaris

To je edina popenjava vrsta hortenzije, ki je v hortikulturni rabi tudi pri nas. Doma je v gozdovih Japonske, Tajvana in Koreje. V drevje in na zidove se lahko povzpne vse do višine od 10 do 15 m, lahko pa jo vzgojimo tudi brez opore v prost, 1,5 m visok, gost grm. Ker je listopadna, jo na stenah rad podružim z barvitim bršljanom Hedera colchica »Sulphur Heart«, ker je zimzelen, za poletno cvetno atrakcijo pa naj po njiju pleza kak hibridni srobot 3, skupine »Etoille Violette«, »Nelly Moser«, »Niobe«, »Gipsy Queen«, »Jackmanii«, »Viola« itd., ki ga spomladi porežemo do višine od 30 do 80 cm nad tlemi.

Kot vse hortenzije ima tudi popenjava rada bogata, sveža, kisla do nevtralna tla, nad apnencem pa ni ravno navdušena, a je po mojih izkušnjah tudi v tem pogledu kar precej prilagodljiva. Njena lacecap socvetja z drobnimi fertilnimi cvetovi, ki jih obkroža venec redkih sterilnih cvetov, lepo dišijo. Ne samo nam, ampak tudi koristnim žuželkam.

H. quercifolia

Hrastovolistna hortenzija je popolnoma samosvoja pojava, doma v jugovzhodnih ZDA, predvsem na Floridi, v Georgiji in Misisipiju. Je listopaden grm, ki zraste do 1,7 m visoko, v širino pa celo več. Njeno listje je po obliki popolnoma drugačno od listja drugih vrst hortenzij, podobno je hrastovemu, le da je precej večje. In še ena velika razlika je: jeseni se listje hrastovolistne hortenzije odene v čudovite barve: od oranžno rdeče do rdeče, zamolklo vinsko rdeče do rjavo vijolične. Cveti v velikih, belih latih, sterilni cvetovi pa ob precvitanju zadobijo rožnat pridih.

Shutterstock

Rada ima zaščitene sončne do rahlo osojne lege in sveža do vlažna tla, bogata s humusom, kisla do nevtralna, karbonatov ne mara, a jo lahko podkupimo z dobro mero komposta v zastirki. Z gnojili pa ne pretiravajmo, pričakovanjem navkljub v prevelikem bogastvu slabo raste. Proti pozebam je odporna, brez škode prenese -23 ^oC, pri nižjih temperaturah pa lahko pozebejo mladi poganjki.

Pri hortikulturnem oblikovanju z njo lahko snujemo nasade na temo »listnih struktur« in »jesenskih barv«. Za sosede se ji lepo podajo divje vrste drobnolistnih rododendronov, kostenike Ilex crenata v sortah, japonske azaleje, Mahonia bealei, grmasti bršljan Hedera helix »Arborescens« in Hosta v sortah. Celo družbo v parterju lepo dopolnijo trajnice: iskrivka Heuchera micrantha »Purple palace«, kirengešoma Kirengeshoma palmata z rumenimi cvetovi, šaš Carex plantaginea in praproti iz rodu podlesnic Polystichum.

H. serrata

Gorsko hortenzijo v naravi lahko najdemo na Japonskem in v Koreji. Njena socvetja so češulje tipa lacecap, cveti pa v juliju in avgustu. Njen habitus je bolj prefinjen, kot ga ima velelistna hortenzija, pa tudi listi so precej manjši.  Cvetje nekaterih sort gorske hortenzije spremeni barvo celo trikrat ali štirikrat v sezoni, dolgčas nam ob njej res ne more biti. Tla zahteva ravno taka kot hrastovolistna hortenzija, prenese tudi sonce, čeprav ji je bolj povšeči svetla senca. Če bi radi cvetje modre barve, jo gnojimo z aluminijevim sulfatom, enako velja tudi za velelistne hortenzije, za rožnate odtenke pa se bomo morali potruditi z dodajanjem kalcija, seveda odvisno od tega, kakšen tip tal imamo sicer na voljo. Obrezujemo jo prav enako kot velelistno hortenzijo Hydrangea macrophylla.

Shutterstock

V nasade jo dopadljivo družimo z rododendroni in azalejami, kalmijami in leukotojami. V tem primeru morajo biti tla kisla. Sorte so: modra Bluebird, bledo lila do rahlo modra »Acuminata«, močno rožnate »Preziosa«, ki precvita v vijola rdečo in ciklamasto magento.

Vse se dobro obnesejo tudi, če so posajene v velike posode.

No, boste zdaj morda posadili katero od hortenzij?

Matjaž Zupančič

Shutterstock