Slovenske divje trajnice za vrtove
Slovenske avtohtone (ali divje) trajnice lahko rečemo le tistim, ki v Sloveniji rastejo tudi v naravi. Žlahtnitelji in vrtnarji pa so nam omogočili, da najlepše med njimi prenesemo tudi v domače vrtove. Spoznajte nekatere med njimi.
Človek je že pred tisočletji začel vrtnariti. Takrat sicer še ne v Evropi, pač pa na Daljnem vzhodu Azije in na Bližnjem vzhodu, kjer so se razvile stare civilizacije. Najprej je začel gojiti nekatere rastline, ki so sicer rasle v bližnji naravi. Kasneje je prinašal v bližino svojih bivališč tudi rastline iz oddaljenih krajev ali celo tujih dežel. Žlahtnjenje in odbira rastlin (oblikovanje sort torej) za vrtnarske namene je mnogo mlajša dejavnost, a danes v vrtnarjenju daleč prevladuje. Še vedno pa vrtnarji po vsem svetu gojimo veliko izvornih vrst rastlin, takšnih torej, ki rastejo v naravi, pri nas ali kje drugje.
Izmed slovenskih avtohtonih (ali divjih) trajnic so se na naše vrtove že davno naselile izjemno trpežne in dolgožive šmarnice, telohi ter nekatere zdravilne rastline, recimo žajbelj. Potem seveda tudi druge in v novejšem času jih znamo ceniti čedalje bolj. A v času našega najhitrejšega gospodarskega razvoja in začetkov globalizacije, pred desetletji, ko smo se naravi nevarno odtujili do te mere, da smo ogrozili preživetje naše civilizacije in našega planeta, ni bilo tako. Ko sem se sama pred dobrimi tremi ali štirimi desetletji vključila v konkretna prizadevanja za širjenje kulture uporabe trajnic v javnih nasadih in vrtovih, je bila naša družba absolutno odklonilna do vrtne rabe divjih trajnic.
Čeprav jih je po naših vrtovih še vedno nekaj bilo, se naši »domači vrtnarji« v resnici niso niti zavedali, da so to naše divje trajnice. Ko sem takrat »testirala« obiskovalce naše vrtnarije oziroma kupce naših trajnic z besedami: »Ta ali ona trajnica pa raste tudi pri nas v naravi, je torej divja in se tudi na vrtu prav lepo obnaša,« so skoraj vsi po vrsti reagirali odklonilno, češ »divjih rastlin pa na vrt že ne bomo sadili«. V tistih časih so Slovenci tudi do trav nasploh imeli podobno odklonilen odnos: »Ah, trave rastejo vsepovsod, to ne sodi na vrt.« Danes je položaj tako trav kot tudi slovenskih divjih (avtohtonih) trajnic zelo drugačen – vsesplošno iskane so.
PREBERITE TUDI:
- Trajnice za suhe šopke,
- 5 magnolij za manjše vrtove.
Raznolike rastne zahteve in različni nameni sajenja divjih trajnic
Če vemo, da v naravi rastline nasploh in seveda tudi trajnice naseljujejo zelo različne prostore, od nižin do visokogorja, od sušnih do poplavnih, od takih na žgočem soncu pa do senčnih kotičkov, nam mora biti jasno, da tudi na vrtu zahtevajo podobna rastišča, kot jih imajo v naravi. To pa pomeni tudi, da za vrtno rabo lahko najdemo primerne divje trajnice za najrazličnejša rastišča in za najrazličnejše namene. Lahko oblikujemo nasade iz samih divjih trajnic, še večkrat pa jih družimo z drugimi trajnicami, tako tistimi vrstami, ki prihajajo iz narave tujih dežel, kot tudi z vrtnarsko vzgojenimi sortami.
Za sajenje v vodne motive ali na njihova obrežja poiščemo tiste, ki sicer rastejo v vodi ali ob njej ali imajo rade vsaj občasno poplavljena naravna rastišča. Za oblikovanje divjih cvetočih travnikov, ki jih je naše podeželje nekoč bilo polno, danes pa jih v obdelani krajini skoraj ni več in jih sramežljivo začenjamo vračati skozi vrtno kulturo na vrtove ter javne zelene površine, bomo pač potrebovali trajnice, prilagojene določenemu rastišču, od mokriščnega do sušnega, od zakisanega do alkalnega, v kombinacijah s travami. Za podrast pod drevjem in grmovjem (za tako imenovani gozdni vrt) bomo uporabili tiste divje trajnice, ki v takšnih razmerah rastejo tudi v naravi. Za strešne vrtove uporabljamo divje trajnice skromnih in sušnih rastišč. Zelo veliko pa je divjih trajnic, ki jih prav lepo lahko vklapljamo v mešane grede trajnic na običajni vrtni prsti, na skalnjake, rabate in nekatere močnejše rasti tudi kot vrtne soliterje.
Mnoge divje trajnice so zelo prilagodljive in že v naravi rastejo na različnih tipih prsti in tudi glede drugih rastnih razmer niso posebej zahtevne. Takšnim rečemo, da so kozmopolitske. Te lahko rastejo v različni zemlji, na različnih nadmorskih višinah, v različnih klimatskih razmerah in zato mnoge celo na različnih kontinentih. Bolj ko so divje trajnice prilagodljive, lažje jih gojimo po vrtovih in avtomatsko je njihovo gojenje bolj razširjeno.
Posebne divje trajnice
Tiste divje trajnice, ki so ozko specializirane na čisto določen tip rastišča, so tudi v naravi najbolj ogrožene in po vrtovih bolj malo razširjene. Takšen je recimo do nedavno tudi pri nas zelo priljubljeni encijan ali bolj pravilno svišč (Gentiana clusii in Gentiana acaulis, ki sta si po videzu zelo podobna in pogosto zamenjevana), ki ga zelo radi sadijo po vrtovih in grobovih zaradi lepe, tudi pozimi zelene blazine in spomladanskih velikih modrih lijakastih cvetov. A množenje te trajnice je dokaj zahtevno in počasno, težko pa prenaša tudi vedno bolj vroča poletja in iz ponudbe vrtnarij počasi izginja. Tudi v naravi je ogrožen in zato zaščiten.
Poznamo pa tudi primer, ko se je po vsej Evropi v vrtnarski vzgoji ohranila trajnica, ki je nekoč rasla po sončnih in kamnitih travnikih in svetlih gozdovih tudi v Sloveniji, danes pa je pri nas v naravi že izumrla. To je divja vetrnica (Anemone sylvestris), ki jo imenujejo tudi gozdna anemona ali vetrnica, ker dobro prenaša tudi precej senčna rastišča pod listopadnim drevjem in grmovjem. Ta divja trajnica za razmnoževanje in gojenje po vrtovih sploh ni težavna in je postala klasična vrtna trajnica.
Planika (Leontopodium alpina) je sicer simbol visokogorja, a je tako prilagodljiva, da si je našla prostor tudi na vrtovih. Res je, da sodi med kratko živeče trajnice in je njene nasade treba obnavljati vsakih nekaj let. Poleg prave divje planike pa so vrtnarji vzgojili kar nekaj njenih sort, ki se od osnovne vrste razlikujejo po velikosti cvetja in tudi po času cvetenja.
Kot vrtne posebnosti gojimo tudi nekatere divje trajnice, ki razvijejo globoke, močne in zelo razvejene ter odebeljene korenine, da z njimi črpajo vodo iz globljih plasti zemlje in si v njih tudi ustvarjajo vodne zaloge. Ker rastejo na kamnitih terenih, marsikdo zmotno misli, da potrebujejo malo vode, kar pa sploh ni res. Res pa je, da z njo ekonomično gospodarijo in si znajo do nje pomagati. Takšne so recimo divja potonika (Paeonia officinalis) in navadni zlati koren (Asphodelus albus), ki ju pri nas v naravi največkrat srečamo po kamnitih kraških grmiščih in zaraščajočih se ekstenzivnih travnikih. Tudi ostrolistni beluši ali šparglji (Asparagus acutifolius) rastejo v naravi na podobnih rastiščih po vsem Sredozemlju. Počasi si sedaj utirajo pot tudi na vrtove in v gospodarske nasade kot kulinarična posebnost in so vedno bolj priljubljeni v evropskem vrtnarstvu, saj so klimatske spremembe premaknile prostor njihovega uspevanja daleč proti severu.
Strupene in zdravilne divje trajnice na naših vrtovih
Kot vemo, se zdravilnost in strupenost rastlin tesno prepletata, saj je učinkovanje odvisno od načina uporabe in uporabljene količine oziroma koncentracije. Zato je demoniziranje strupenih rastlin in glorificiranje zdravilnih, ki se je zlasti po družbenih omrežjih zadnje čase neznansko razbohotilo, čisti nesmisel. Kaže samo na nepoznavanje narave in naravnih zakonitosti in procesov pri tistih osebah, ki streljajo z vsemi topovi po strupenih rastlinah z izgovorom, da hočejo pred nevarnostjo zavarovati naše otroke. Pozabljajo namreč, da je naša tako »opevana in zaželena narava« polna strupenih rastlin, ki pa v resnici sploh niso nikomur nevarne, če le upoštevamo zdravo pamet, kot so jo tudi naši predniki, da otroke naučimo (prav majhnih tako ali tako ne spuščamo izpred oči, kadar gremo v naravo) in se tudi sami tega držimo: v usta nosimo tisto, kar poznamo kot užitno, vse drugo pač le gledamo.
Med zdravilne oziroma strupene divje (in hkrati po vrtovih gojene) trajnice spadajo telohi, bršljani, zimzeleni, šmarnice, pelin, kopitnik, jetrnik, šentjanževka, mrzličnik, salomonov pečat, sladka koreninica, pljučnik, različni žajblji, zdravilna strašnica, zlata rozga, navadni vratič, navadni vrednik, zdravilna špajka in še mnoge druge. Po pameti gojene so lahko okras naših vrtov in hkrati za tiste boljše poznavalce njihovega zdravilnega učinkovanja tudi domačih lekarn.
A tu res velja pravilo: le poznavalec naj si upa domače zdravilne zeli tudi uživati. Za vse ostale velja, naj v primeru potrebe obiščejo lekarno in se oskrbijo z domačimi zdravili, torej tudi z zdravilnimi rastlinami, brez recepta. Moja mama je pred skoraj sto leti točno vedela, katera divja zel ji lahko ublaži določene zdravstvene težave, ker so se ta znanja prenašala iz roda v rod. Ko pa smo začeli zanemarjati naravo in stara znanja o njej, marsikdaj začenjamo verjeti raznim samooklicanim vplivnežem in gurujem s sumljivimi znanji. Pamet v roke torej in ne nasedajmo sumljivim neznancem - vseznalcem!
Med divjimi trajnicami je veliko takih, ki se razraščajo zelo ekspanzivno in kaj rade prerastejo svoje sosede. Zato je zlasti takšne treba znati na vrtovih pravilno uporabljati. Prav ta lastnost jim namreč omogoča, da tako v naravi kot tudi na vrtu lahko odigrajo pravo vlogo. Nekatere recimo utrjujejo vodne bregove, druge melišča. Nekatere veljajo za pionirske rastline, ker prve spontano naseljujejo zaradi človeških aktivnosti poškodovane ali devastirane površine, kot so cestni useki in podobno. A teh rastlin iz naše narave nikakor ne smemo enačiti z invazivkami, ki so prišleki od daleč in ogrožajo našo domačo vegetacijo.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
