Doris Markač

Rdeča je simbol njenega Zavoda 13, ki opozarja pomen psihološke pomoči mamam posebnih otrok, ki je običajno niso deležne. Njeni hčerki Sofii, ki se je rodila z dodatnim kromosomom 13, so zdravniki najprej napovedali le mesec dni življenja, živela pa je bistveno dlje in bila največja učiteljica svoji mami Petri. Temnolasa Mariborčanka je zelo iskreno spregovorila o številnih življenjskih prelomnicah, iskanju službe po hčerkini smrti, razhodu in novi ljubezni z 12 let mlajšim partnerjem

Od nekdaj ste bili brutalno iskreni. Kako je bilo z javnostjo deliti najtežje trenutke v življenju?

Zelo dobro mi je jasno, zakaj sem jih delila. Ko se je rodila Sofia, sem se že v porodnišnici počutila, da ne spadam tja. Bila sem deležna pogledov v smislu, joj, to je mamica, ki je rodila drugačnega otroka. Zato se mi je zdelo pomembno spregovoriti najprej zase, da se mi ni bilo treba skrivati ali v trgovini reči, ah, saj z mojim otrokom ni nič.

Tako pa sem spregovorila enkrat za vselej in vsem povedala, da ima moja Sofia zelo redko bolezen. S tem sem šokirala ljudi. A mi potem, ko je ne bi bilo več, ne bi bilo treba razlagati ali dodatno pojasnjevati. To je bil moj nekakšen obrambni mehanizem za naprej.

Potem pa so prišli odzivi drugih mam, ki so mi bile hvaležne, da o tem govorim in pišem še naprej. Drugačnost in iskrenost sta nas povezovali v svetu, kjer se nas je peščica počutila kot tujek v družbi. Česar ne doživiš, zelo težko razumeš.

Kako ste se odločali, kaj objaviti in česa ne?

Zgolj po občutku. Vse, povezano s Sofijo in lastnim doživljanjem tega posebnega materinstva, sem delila z ljudmi zato, ker je bilo lažje meni sami, posledično pa smo posebne mame dobile prav tako glas, ki je bil žal prezrt.

Kdaj pa vam je bilo najhuje?

Najhujši so mi bili, zanimivo, ne Sofijina smrt, temveč prvi dnevi v porodnišnici, ko sem se počutila samo oziroma da sva midve čisto sami na tem svetu. Danes bi jasno povedala družinskim članom, da potrebujem njihovo pomoč, ne pa da sem nase prevzela vso težo tega bremena, kot da je imela Sofia samo in le mamo.

Doris Markač

Kako je bilo sprejeti otroka z redko gensko okvaro?

Preprosto, sploh ker ne bi smela živeti dlje od enega meseca. Iz tega razloga mi je bilo laže, saj nisem imela kaj izgubiti. Zelo hitro sem odvrgla breme, da moram narediti ne vem kaj, da bo Sofia živela, da bo zdrava … Šlo je za to, da jo popolnoma sprejmem: tu sem, takšna sem, tako me sprejmi. Ni se rodila z manjšo okvaro, ki bi dopuščala, da se bo z veliko vloženega truda in energije njeno stanje izboljšalo. Iz tega razloga mi je bila Sofia pisana na kožo. Ne vem, kako bi bilo, če bi imela lažjo obliko in bi se morala angažirati. Pozneje mi je bilo lepo že, da se smeji, ima suho pleničko in je zadovoljna v vrtcu. To so bila moja merila za zadovoljnega otroka.

Kaj vse vam je dala Sofia?

Zavedanje, da bomo na koncu vsi sami. Osamljenost, ki sem jo že omenila. Da me čaka to, ko človek umre. Takrat se zavedaš, da si sam s seboj, da se nikakor ne smeš ozirati, kaj bodo drugi rekli … Napovedi zanjo so bile katastrofalne. Nihče ni verjel vanjo. Všeč mi je bila njena trmoglavost. Naučila me je lahkotnosti, imeti se lepo, zares začutiti, kaj ob koncu dneva zares šteje v življenju. Da si ga preživel najbolje, kot je možno, pa čeprav moraš le oddelati in posesati doma.

Po njeni smrti opažam spremembo v lahkotnosti bivanja. In to v smislu, da se obkrožam z ljudmi, ki mi to ponujajo in jaz njim. Izzivi in težave pridejo sami po sebi, pomembno je, kako se jih lotiš. Z eno besedo pa lahko rečem, da me je naučila uživati in to brez slabe vesti.

Doris Markač

Ste imeli zaradi iskrenosti, ko ste spregovorili o Sofii in življenju z njo, kakšne tudi negativne odzive v javnosti?

Zanimivo je, da se negativnih odzivov niti ne spomnim. Bolj pomislim na to, kaj vse pričakujejo ljudje od tebe. Če se postaviš zase in se ločiš, se hitro začnejo komentarji v smislu, kaj se pa ta gre, zagotovo je kaj z njo narobe, da se postavlja zase … Družba napada ženske. Če je ženska tista, ki se odloči za ločitev, je zanesljivo nekaj narobe z njo. Če se ženska v katerikoli fazi življenja in z otrokom s posebnimi potrebami, loči in v svojem dostojanstvu ostaja urejena, pozitivna in z dvignjeno glavo, ji je treba malo postriči peruti. Ne maramo samozavestnih in samosvojih žensk. Takšne s(m)o zelo moteče. V glavnem se ljudje ne spravljajo na moške, pa je lahko še tako slab mož ali oče.

Kako vas je zaznamovalo materinstvo otroku s posebnimi potrebami? Bi se še enkrat odločili za tako pot?

Vse se je dogajalo čisto naravno, brez načrtovane poti. Če je mišljena prepoznavnost kot izpostaviti se s svojim posebnim materinstvom, seveda in brez težav sem to storila. Če je bilo eni sami mami malo laže, je bilo vredno. Zelo so se obračale name. Z aktivnostjo Zavoda 13, ko smo naredili prvo fotografsko razstavo portretov otrok s posebnimi potrebami, pa tudi pozneje, ko smo šli na pohod z rdečimi baloni in vsemi drugimi projekti Zavoda 13, sem skrbela za ozaveščanje. Žal nismo močni v sistemskih spremembah, to se dogaja prepočasi. Ko vidim, da nimam vpliva, bom ubrala druge, bolj učinkovite poti.

Kaj najbolj obžalujete v svojem življenju?

Velikokrat mlade ženske skozi odraščanje slišimo, da je pomembno, s kom se poročiš. Še pomembnejše pa je, s kom imaš otroka. Človeka lahko zapustiš, vez s tem, s katerim imaš otroka, se z leti manjša, a ostaja.

Doris Markač

Sofia je zahtevala veliko pozornosti, ljubezni, skrbi. Je potem ostalo dovolj energije še za druga otroka? Vam je bilo kdaj težko, da ste bili preutrujeni za druga dva?

Zanimivo je, da se, ko gledam nazaj, delim čas na obdobje po Sofijini smrti in po ločitvi. Šele po tej sem se lahko spet vrnila k sebi. Da sem zares začutila in ugotovila, kaj potrebujem, želim, da ni nič narobe, če rada nekaj delam, če se preveč smejim, grem s prijateljicami ven, štrlim. Potrebovala sem veliko časa, da sem se brez občutkov krivde spravila sama s seboj. Še vedno hodim na terapijo in po ločitvi pa sem začela graditi odnos z drugima dvema otrokoma v pravem pomenu besede. Ne samo tukaj sem in za vaju in vse naredim, temveč da smo se resnično povezali. Čeprav je adolescenca ob drugem otroku velik izziv.

Kdaj ste se odločili za terapijo?

Na terapijo sem hodila že med Sofijinim življenjem. Na terapijo sem šla, ker sem rodila otroka s posebnimi potrebami. Morala sem sprejeti tudi proces žalovanja, tega, kar mi v življenju pripada, nato pa sva se s terapevtko vrteli okrog vseh drugih odnosov. Četudi nisem nekih stvari rešila takrat, ko sem obiskovala terapijo, se je to nekje nalagalo in prišlo na plan, ko sem to res potrebovala. Za vedno sem si zapomnila stavek psihologinje, ko sem jo srečala mnogo pozneje: čestitala mi je, da sem zbrala moč in izbrala samostojno pot.

Se je bilo težko pobrati po Sofijini smrti?

Kadar mi je bilo težko, sem se spomnila, da bi morala umreti že veliko prej, pa ni. Z njo sem doživela veliko krasnih trenutkov, zaradi nje sem, kar sem. Sofio dojemam kot veliko učiteljico, ki ni nikoli niti govorila niti prav videla, kaj šele hodila. Ampak sem od nje dobila največ.

Sofijina smrt je prinesla velike spremembe tudi v vašem osebnem in družinskem življenju.
Krize nisem imela. Verjetno tudi zaradi moje trme, ki je tista, ki me pelje dalje. Ko se odločim, ni poti nazaj. Globoko v sebi sem čutila, da delam prav.

Prostor, ki bi ga ta kriza lahko imela pri meni, sem zapolnila z vsem tehničnim, kar sem morala pripraviti, da sem lahko zaživela sama. V tem času sem najbolj začutila, vse mi lahko vzamete vse, ampak uničiti me pa ne morete.

Doris Markač

Med drugim ste si poiskali novo zaposlitev oziroma službo. Kako to?

Medtem ko sem imela v času Sofijinega življenja veliko dela z Zavodom 13, ki je neprofitna organizacija, in je bilo to za mojo dušo, sem po njeni smrti iskala možnosti, da bi postala finančno neodvisna. Ženski lahko služba pomaga pri novih korakih, ko se odloča zase. Tako osebnostno kot seveda finančno.

Je bilo težko pri dobrih štiridesetih iskati in tudi dobiti službo?

Dobila sem ponudbo in jo sprejela.

Je pa res, da je prepoznavnost lahko velikokrat negativna. Človek bi zlahka rekel, da bo šlo brez težav. Pa sem se ponujala in rekla, da bi delala karkoli, tudi v skladiščih, vendar morda zaradi prepoznavnosti službe nisem dobila.

Tako da sem bila na koncu zelo hvaležna, ko sem končno dobila svoj denar. Vriskala sem od veselja, nič mi ni bilo težko zgodaj vstajati in se skoraj vsak dan iz Maribora voziti v Ljubljano, nikdar nisem bila utrujena.

Dotakniva se še enega področja: kako ste spet začeli verjeti v ljubezen? Kako je potrkala na novo na vaša vrata?

Potrkala je nepričakovano. Nisem iskala poti, da bi prejšnjo zvezo zamenjala z novo. Pustila sem si dihati. Je pa zanimivo, da so me, preden sem spoznala Matjaža, na ulici pritegnili pari, ki so se držali za roke, se poljubljali in se je res videlo, da so povezani. Rekla sem si, da si to tudi sama želim to. Da ti ni treba klečeplaziti za nekaj malega ljubezni. Ogovoril me je na koncertu Tekochee Kru, kjer sem bila z Emkejevo mamo in pevcem. Na njegovi poroki sem ji povedala, da je nevedoč »botra« najine ljubezni.

In potem?

Rekla sem si, če ne bo uspelo, me ne bo uničilo. Če pa uspe, sprejmem. (smeh) Konec junija bo dve leti, odkar sva skupaj. Matjaž mi je vrnil vero v ljubezen. Ob njem se končno počutim doma. Pred njim sem pozabila, kako je, ko ti človek diši, ko v avtu kar zaplešeš, ko je pesem, ki ti je všeč, ko se že zjutraj pred kavo nasmejiš kakšni neumnosti, se imaš super, kjerkoli si. Ob njem čutim tisto samozadostnost, ko ne potrebuješ prijateljev, da se imaš fino, kar ne pomeni, da nimava rada družbe. Najpomembnejše pa je, da sta ga sprejela otroka. Danes lahko rečem, da z njim uživam tudi tako, kot sem s Sofio. V lahkotnosti vsakodnevnega bivanja.

Kakšna je Petra danes? Modrejša, lahkotnejša?

Končno sem spoznala lahkotnost bivanja ... Pomirjena sama s seboj in svetom. Priznam, da je veliko laže, če si stvari deliš, sploh tiste težke. Končno se ne počutim sama za vse.