Profimedia

Nasilje in krivica

William John Neeson se je rodil 7. junija 1952 v Ballymeni v okrožju Antrim na Severnem Irskem kot tretji od štirih otrok. Njegova mati, Katherine Kitty Brown, je bila kuharica, oče Bernard Neeson pa oskrbnik v lokalni katoliški šoli. »Pred kratkim sem izgubil mater. Imela je 94 let. 34 teh let je delala kot kuharica v dekliški šoli. Vsak dan mislim nanjo in vsakič se spomnim na kaj drugega. Na čisto drobne stvari. Gibanje. To, kako te je pogledala,« je igralec zaupal novinarjem.

Kot deček je bil sramežljiv, a telesno močan. Odraščal je v času političnih nemirov, znanih kot »težavno obdobje« (ang. The Troubles), in že zgodaj je spoznal napetosti med katoličani in protestanti v svojem mestu. Družbeni in verski razkol ga je naučil razumeti nasilje in krivico – temi, ki se pozneje pogosto pojavljata v njegovih filmih. »Kot otrok sem bil amaterski boksar, od 9. do 17. leta. Nekateri fantje, s katerimi sem se boril, so tragično umrli v času političnih nemirov na Severnem Irskem. Še vedno se jih spominjam. Spominjam se tudi 50. obletnice dogodka, znanega kot »krvava nedelja«, ko so britanski padalci umorili 13 naših ljudi na ulicah Derryja na Severnem Irskem. In spominjam se naslednjega dne, ko je bilo vse neverjetno tiho in zelo zelo zlovešče. To sem v preteklosti doživel v Belfastu. Zdaj o tem govorim in se oziram nazaj. Zakaj sem to preživel?« se sprašuje Neeson.

Profimedia

Od voznika tovornjaka do igralca

Med odraščanjem je živel v vrstni hiši in vsak konec tedna poslušal, kako sosedo v sosednjem stanovanju pretepa njen pijani mož. »Zdaj je mrtev. A to je spomin, ki me še vedno vsakič pretrese in s katerim se nisem nikoli sprijaznil. Govorim o dogodku pred 50 leti. Nekako je to posttravmatska stresna motnja. Ne vem, ali me je zaznamovala, a zagotovo je oblikovala del mojega značaja. Morda je to razlog, da želim v zgodbo vnesti odpuščanje ali pravičnost, ko igram nasilne vloge. Ljudje pravijo: »Oh, bil si boksar. Moraš biti navajen na nasilje. Pri boksu je sodnik. Trenirali smo tri do štiri dni na teden z velikim irskim duhovnikom. Obstajalo je spoštovanje, še sploh po borbi. Šel si in objel nasprotnika, on pa tebe.« Čeprav je imel rad disciplino in osredotočenost, ki ju zahteva boks, je svoj pravi poklic našel na odru. Ko ga je učitelj izbral za šolsko predstavo, je prvič začutil moč pripovedovanja zgodb. Učiteljeva spodbuda je v njem prižgala strast, ki ga ni nikoli zapustila.

Po končani srednji šoli je Neeson obiskoval Univerzo Queen’s v Belfastu, kjer je študiral fiziko in računalništvo, vendar ga akademsko življenje ni izpolnjevalo. Študij je opustil in nekaj let opravljal različna dela – bil je voznik viličarja, tovornjakar in učitelj, hkrati pa je nastopal v amaterskih gledaliških skupinah. Njegov naravni talent ga je leta 1976 pripeljal v Lyric Players’ Theatre v Belfastu, kjer je debitiral kot profesionalni igralec. Dve leti pozneje se je pridružil slovitemu Dublinskemu gledališču Abbey Theatre in utrdil svoj položaj resnega odrskega umetnika. »Ko si mlad, si misliš: Ah, meni se pa nikoli ne bo nič zgodilo. Ko zdaj pomislim nazaj na vse, kar sem počel … nisem bil uporniški otrok, nikakor ne, a tako zelo sem imel rad igranje, da sem po končanem delu kot voznik viličarja štopal do Belfasta samo zato, da sem lahko vadil za predstavo. Nora stvar, res nora. Zakaj so mi starši to sploh dovolili?« se je nekoč vprašal v smehu.

Profimedia

Eden najbolj iskanih igralcev

V filmu se je prvič pojavil leta 1978 v Pilgrim’s Progress, prvi večji preboj pa je doživel, ko ga je režiser John Boorman leta 1981 izbral za vlogo viteza Gawaina v Excaliburju. Ta vloga mu je prinesla mednarodno prepoznavnost in mu odprla vrata v Hollywood. V osemdesetih letih je postopoma gradil kariero s stranskimi vlogami v filmih, kot so The Bounty (1984), The Mission (1986) in Suspect (1987). Pravi preboj je prišel leta 1993, ko ga je Steven Spielberg izbral za vlogo Oskarja Schindlerja v filmu Schindlerjev seznam.

Neesonova upodobitev nemškega industrialca, ki je med holokavstom rešil več kot tisoč judov, mu je prinesla nominacijo za oskarja za najboljšega igralca in svetovno priznanje.

V vlogi je pokazal izjemne sposobnosti za ustvarjanje globine karakterja, ki nosi v sebi hkrati sočutje, krivdo in moralni pogum, kar ga je uveljavilo kot igralca z redko človeško toplino in težo. Po Schindlerjevem seznamu je postal eden najbolj iskanih igralcev v Hollywoodu. Upodobil je irskega revolucionarja Michaela Collinsa v istoimenskem filmu iz leta 1996, Jean Valjeana v Les Misérables (1998) in mojstra jedijev Qui-Gona Jinna v Vojni zvezd: Epizoda I – Skrita grožnja (1999). Te vloge so dokazale njegovo vsestranskost in sposobnost, da združi moč in ranljivost.

V prvem desetletju 21. stoletja je Neeson igral v več odmevnih filmih, med drugim v Tolpah New Yorka (2002) in Pravzaprav ljubezen (2003), kjer je v vlogi ovdovelega očima pokazal svojo nežnejšo, toplejšo plat. Nato pa je leta 2008, pri 56 letih, doživel nepričakovano preobrazbo kariere z akcijskim filmom Ugrabljena (Taken). Njegova upodobitev bivšega agenta Cie Bryana Millsa ga je spremenila v svetovno akcijsko ikono. Film je postal uspešnica in Neesona postavil v središče podobnih napetih trilerjev, kot so Neznanec, Sivi volk in Potnik.

Profimedia

Izguba žene

Za sijajem uspeha pa se skriva tudi globoka osebna tragedija. Leta 1993 je med skupno igro v gledališki predstavi Anna Christie na Broadwayu spoznal angleško igralko Natasho Richardson. Zaljubila sta se in se leto pozneje poročila. Skupaj sta imela dva sinova, Micheála in Daniela, ter živela mirno družinsko življenje. Leta 2009 pa je Richardsonova utrpela poškodbo glave v nesreči na smučišču v Kanadi in dva dni pozneje umrla. Neeson je pozneje dejal, da dolgo ni mogel sprejeti njene smrti in da še danes včasih sliši, kako se odprejo vrata, kot bi se vračala domov.

Po ženini smrti se je Neeson popolnoma posvetil delu – deloma zato, da bi lažje preživel bolečino, deloma pa zato, da bi svojim sinovom zagotovil občutek stabilnosti. V intervjujih, med drugim v pogovoru za oddajo 60 Minutes, je iskreno spregovoril o žalovanju in o tem, kako ljubezen ne izgine, temveč se spremeni v nekaj tihega, trajnega. »Žalovanje je kot val. Preplavi te. Imaš občutek, da si miza, ki ima samo tri noge – vse je nestabilno. In potem mine, vendar se še vedno včasih zgodi,« je dejal. »Ne moreš se pripraviti na žalovanje. Misliš, da boš jokal, se sprijaznil in šel naprej. Narediš načrte, vendar nikoli ne delujejo.«

Profimedia

Temna plat človeške narave

Neeson je tudi javno razmišljal o jezi in moralnem soočenju. V intervjuju za The Independent leta 2019 je razkril neprijetno zgodbo iz mladosti, ko je po posilstvu bližnje prijateljice občutil tako močno jezo, da je celo razmišljal o maščevanju. Pozneje je priznal, da ga je lastno razmišljanje prestrašilo in da je bil to trenutek, ko se je moral spopasti z notranjimi predsodki in temno platjo človeške narave. Njegova pripravljenost, da se spoprime s svojimi napakami, je pokazala globoko samorefleksijo, ki jo pogosto prenaša tudi v svoje like. Njegove vloge so vedno zaznamovane z iskrenostjo; ne glede na to, ali igra jedijevskega mojstra, žalostnega očeta ali utrujenega bojevnika, zna vsak lik napolniti z notranjo močjo in človečnostjo. Pogosto raziskuje mejo med močjo in ranljivostjo, pravičnostjo in usmiljenjem, akcijo in razmislekom.

Kljub svetovni slavi Neeson ostaja skromen in zadržan človek. Znan je po mirnem značaju in prepoznavnem, toplem glasu. Opisuje se kot duhoven, a ne povsem veren človek, ki išče smisel zunaj institucionalne vere. Dejaven je v dobrodelnih organizacijah, med drugim pri Unicefu in Amnesty International, ter zagovarja mir in spravo na Severnem Irskem.

Profimedia

Zadovoljstvo v tišini

Danes velja Liam Neeson za enega največjih filmskih igralcev svoje generacije. V več kot stotih filmih je dokazal, da se zna vedno znova preoblikovati, ne da bi izgubil povezavo s človečnostjo.

Rad se povezuje tudi z naravo, in sicer ima v lasti zemljišče, kjer je postavljen obzidan vrt za pridelovanje zelenjave. »Imam tri jablane. Včasih se odločijo, da bodo obrodile. Potem pa si vzamejo dve leti premora in rečejo: »J… se, zdaj počivamo.« (smeh) A lani so vse tri rodile čudovita, čudovita jabolka. Že to, da se sprehodim mimo njih, utrgam jabolko in ga pojem ob ribniku za hišo (v katerem so krapi koi, ki mi jih je podaril sosed), mi daje neizmerno zadovoljstvo.« Pred leti je imel kokoši, vendar so nehale nositi jajca. »Nekdo je predlagal, naj dobimo petelina in ga damo mednje. Kupil sem majhnega petelina, in vsakič, ko sem šel pogledat kokoši, mi je ta petelin skočil v obraz. Vsako jutro. In sem si mislil: Ubil bom tega prasca. Rekel sem Natashi: Draga, tako ne gre več. Ta petelin mi vliva strah božji. Znebila sva se kokoši. Nisva jih ubila, samo dala sva jih stran.«

Profimedia

Novi sreči naproti

Liam Neeson in Pamela Anderson sta v zadnjem času pritegnila veliko pozornosti zaradi domnevne romantične zveze, ki se je po poročanju medijev razvila med snemanjem novega filma The Naked Gun (2025). Medtem ko sta igralca na snemanju ustvarila močno profesionalno vez, so se pozneje pojavile govorice, da je med njima preskočila tudi iskrica.

Neeson je v intervjuju priznal, da sta se spoznala na snemanju in odkrila prijetno, pristno kemijo, Andersonova pa je dodala, da med njima obstaja iskrena in ljubeča povezanost, ki bi se lahko razvila v nekaj več.

Čeprav se nekateri sprašujejo, ali gre morda le za promocijski trik zaradi skupnega projekta, viri blizu para zatrjujejo, da njuna zveza ni del marketinške kampanje, temveč pristno razmerje, ki se še oblikuje. Kljub temu Liam Neeson in Pamela Anderson svojega razmerja še nista uradno potrdila, kar le še povečuje zanimanje javnosti in medijev za to nenavadno, a očarljivo povezavo med hollywoodskima zvezdnikoma.