OSEBNI ARHIV

Pri svojih podvigih nosi še dodatno odgovornost, saj živi s sladkorno boleznijo tipa 1, a prav to ga žene, da razbija mite in navdihuje ljudi, da zmorejo več, kot si mislijo. Nedavno je kot prvi sladkorni bolnik prehodil celotno Slovensko planinsko pot – od Maribora do Ankarana. 687 kilometrov, skoraj 40 tisoč višinskih metrov vzponov in spustov, vse v 17 dneh. Projekt je poimenoval Sladka slovenska transverzala, saj je hotel pokazati, da je življenje s sladkorno boleznijo lahko polno, športno in lepo.

Žiga, ste prvi s sladkorno boleznijo tipa 1, ki je prehodil celotno Slovensko planinsko pot. Kako danes, z nekaj distance, gledate na svoj podvig?

Šele zdaj zares dojemam, kaj se je zgodilo. Prve tedne po koncu sem bil osredotočen na regeneracijo, ponoči sem se vračal v najtežje trenutke – sanje, prebliski, utrinki bolečine. Zdaj pa vse bolj pretehtajo lepi prizori in obrazi ljudi, ki so mi pomagali. V 16 dneh sem pretekel in prehodil 686 kilometrov ter premagal okoli 38.000 metrov vzpona – celo dan pred načrtom. To je bila življenjska preizkušnja, ki me je zdelala fizično in psihično, a mi je dala nekaj, kar ostane: zavedanje, da z disciplino in toplimi ljudmi ob sebi zmoremo veliko več, kot si mislimo. To je zgodba, ki jo bom nekoč pripovedoval vnukom.

Pravite, da ste se naučili na sladkorno bolezen gledati kot na priložnost in ne več toliko na oviro, kot prej?

Do tega nisem prišel čez noč. Leta sem potreboval, da sem iz izziva naredil zaveznika. Sladkorna me uči reda, posluha za telo in potrpežljivosti. Zaradi nje sem še boljši v tem, kar počnem – ne zato, ker bi bilo lažje, ampak ker sem se naučil voditi zahtevne dni: prehrana, spanje, obremenitev, glukoza, varnostni načrti. Danes to energijo skušam vračati naprej – navdihniti otroke s sladkorno boleznijo tipa 1, njihove starše in tudi povsem zdrave ljudi, da ne obupajo, ko je težko. Bolezen mi je veliko vzela, a mi je tudi dala smer in smisel.

OSEBNI ARHIV

Rekli ste, da so prav ljudje, ki ste jih srečevali na poti, naredili zgodbo popolno. Katere srečanja so vas najbolj spodbudila?

Najbolj me ganijo majhne geste: kava, prigrizek, spodbudna beseda neznanca na grebenu. Posebej pa ne bom nikoli pozabil presenečenja očeta na Kredarici – čakal me je pod Triglavom in me objel. Na trasi so me prišli pozdravit tudi predstavniki generalnega pokrovitelja mojega projekta Dana, in skupaj smo imeli magičen večer v zavetišču pod Krnom. Prišli so prijatelji, planinci, tudi družine otrok s sladkorno boleznijo. Vsak tak obraz je bil nov košček mozaika in dodatna energija, ki me je nosila naprej, ko je bilo najtežje

Kakšen je bil vaš največji izziv – fizični ali mentalni? Kdaj ste bili najbližje temu, da bi obupali?

Iskreno: oboje je neločljivo povezano. Ko zaboli telo, se oglasi glava – in obratno. V teoriji se na to pripraviš, v praksi pa te realnost vedno znova preseneti. Imel sem tri res kritične trenutke, ko sem dobesedno odložil palice, se usedel v travo in si vzel 10–15 minut za “reset”-takrat sem si rekel (in to prav zares naglas) »dost je, ne grem naprej, to je to«. Potem pa se nehaš trmat, vstaneš in greš dalje.

Pri tem je bila ključna hidracija in elektroliti – izotoniki so dobesedno gorivo za takšne ure in dneve. Tudi podpora partnerjev je štela. Obupati? Besedo sem imel v slovarju, a je nisem hotel izreči – zaradi ljudi ob poti, zaradi svoje skupnosti in zaradi zgodbe, ki sem jo želel pripeljati do konca.

Omenili ste, da je bilo najtežje prepričati glavo, ko so kolena odpovedovala. Kako ste se v teh trenutkih motivirali, da ste šli naprej?

Na “kraljevski” etapi z >4.000 m spusta sem moral zadnje kilometre ustavljati vsakih ~200 metrov in si masirati kolena. Namesto da bi se jezil, sem šel na strategijo mikrociljev: do naslednjega ovinka, do skale, do smreke. Ritem dih–korak–misel in kratka mantra, da ostanem v “danes in zdaj”. Pomagal je tudi pametni ego: priznaš si, da bo tempo počasnejši, a še vedno napreduješ.

OSEBNI ARHIV

Na poti ste doživeli tudi nekaj kriznih trenutkov – od pomanjkanja hrane do nevarnih vremenskih razmer?

Za sladkorno bolezen tipa 1 je pomanjkanje hrane in vode posebej občutljivo. Zgodil se je dan, ko od zajtrka nisem prišel do toplega obroka; v visokogorju sem bil včasih brez vode več ur. Takrat je prioriteta jasna: varno do vira, brez heroizmov.

Vremensko me je ujel niz neviht; čakal sem v kočah, spremljal radarsko sliko in raje izbral previdnost kot tveganje. Strela v gorah ni “motivacijski izziv”, je objektivna nevarnost. Vse to je dodalo stres, a tudi nauk: v ekstremu štejejo hladna glava, osnovna pravila varnosti, hidracija (izotoniki) ter preprost plan B – in C. Ko so se okna vremena odprla, sem šel naprej. In prispel.

Kje pa vam je bilo najlepše oziroma kdaj ste imeli občutek, da kar "letite"?

Zadnji dan proti Debelemu rtiču. Telo je bilo utrujeno, a glava je vedela, da bo uspelo, in pot je kar stekla. Podoben občutek sem imel na kraški etapi do Nanosa in spust v Senožeče, ko se mi je pridružila ekipa tekačev iz društva Celiac Slovenija – skupina, ritem, dobra energija; takrat sem res “letel”.

Kakšno sporočilo želite s tem dati mladim, pa tudi drugim, ki jim bolezni vplivajo na vsakdan?

Velikokrat se “ne” v življenju da obrniti v “da”. Če spoštuješ osnove—prehrana, gibanje, spanje, regeneracija—če delaš po korakih in si obdaš z dobrimi ljudmi, je življenje lahko polno in izjemno tudi s kronično boleznijo. Ne išči popolnosti, išči napredek za 1 % na dan. In prosi za pomoč—skupnost je supermoč.

Če bi morali iz celotne izkušnje izluščiti eno lekcijo, ki bi jo predali naprej – kaj bi to bilo?

Mikrocilji premagajo velike gore. Ko je težko, ne glej na celo pot—glej do naslednjega ovinka. Vztrajnost, rutina in skupnost premagajo skoraj vse. Ali kot si rečem na poti: “Ko imaš zakaj, preneseš skoraj vsak kako.”

OSEBNI ARHIV