Mitja Božič

Hkrati pa je tudi popoln džentelmen. Jasno, da sem se veselila srečanja z njim in razmišljala, kako bo stekel pogovor. Začela sva s tem, da je v mirnem obdobju, in lahko potrdim, da je tak tudi moj vtis o njem. Jan je očitno zadovoljen s svojim življenjem in sprejema vse, kar mu to prinaša, z umirjeno suverenostjo nekoga s kar nekaj življenjskimi preizkušnjami v življenju, ki so ga samo učvrstile.

V kakšnem obdobju svojega življenja ste, Jan?

Trenutno sem v mirnem obdobju. Kariera je stabilna, imam odličen bend, razprodane koncerte (vsi letošnji so bili polni) in super načrte za naprej. Zadovoljen sem tudi z novim menedžmentom. Na osebni ravni imam resno zvezo, ki mi daje ravnovesje in zmernost. Po letih rock’n’rolla sem se takšnega življenja naveličal, zato mi to zdaj povsem ustreza.

Primož Lavre

Torej ni več žuriranja za vas?

To pa že dolgo ne! (nasmešek) Tudi iskanja hipnih užitkov je dovolj. Morda je to posledica dolgoletne kariere, pa tudi mojih let oziroma emša. Vsekakor se mi zdi naravno, da imamo z leti raje bolj mirno življenje. Edina negativna plat današnjega časa je, da smo pripeti na telefone in nas ti kratki dražljaji in mala razburjenja delajo malo otopele. A to je težava, ki jo ima skoraj vsak. Nekateri se problema zavedamo, drugi pa žal ne.

Sva iz iste generacije, zato vas razumem, ko pravite, da ste se naveličali hipnih užitkov in vam prija umirjenost. Z leti se spremenimo, kajne?

Nedavno sem digitaliziral stare videoposnetke VHS iz časa, ko je bil tudi moj pokojni oče še živ … Ko gledam te posnetke, se še vsega spomnim, a imam občutek, kot da gledam neke druge ljudi. Ko gledam slike, se zdi, kot da so na njih neki drugi ljudje, kot jih imam v spominu … Spomini brez slike so mi včasih celo bližji. No, to govorim, ker se mi dejansko zdi, da sem tukaj in zdaj resnično drug človek, kot sem bil pred desetimi leti. Pa saj se je že okolje v zadnjih sto letih tako spremenilo, kot se prej ni v tisočletju! In to vse vpliva na nas. Zdi se mi smešno, ko se gledam in sem sam sebi tuj. To je res zanimivo. Pa tu ne gre za neko objokavanje spominov ali sanjarjenje, to tako in tako nima smisla.

Tukaj si in zdaj si, zato objemi ta trenutek, kolikor se da …

O tem veliko razmišljam v zadnjem času. Zadnjič mi je Magnifico rekel dobro stvar: Pričakovanja so zibelka razočaranja. S tem se absolutno strinjam! Potem sem pa razmišljal: kakšno pa je življenje brez pričakovanj? Pravzaprav sem pripravljen plačati ceno, da obdržim pričakovanja in da sem devetkrat od desetih pričakovanj razočaran, saj je vredno, tudi če se samo enkrat uresničijo.

Mitja Božič

Pogosto mi rečejo, da sem naivna, a se mi tudi to zdi bolje, kot da bi pri vsakem iskala slabo. Kaj menite o tem?

Naivnost je neke vrste čistost. Naivnost je v medosebnih odnosih vrednota, s tem odpreš vrata v svoje srce, sicer si zaprt. Seveda pa poslovno ne smeš biti naiven. Meni pa radi očitajo, da povem preveč, da bi moral kaj ohraniti zase. A zakaj bi imel skrivnosti? Sem kaj izgubil, če sem povedal vse? Sem izgubil svojo moč? Oprostite, meni se ta igra na družbenih omrežjih zdi trapasta. Vsi svoja življenja slikajo v najlepši možni luči, pretiravajo, če ne še kaj več … Ampak kaj dobiš, ko še sam sebi lažeš? Prej ko se sprijazniš s svojimi slabostmi, lažje jih nosiš!

V družbenih medijih vidimo, da številni hrepenijo po prestižu, luksuzu … Vam to danes ne pomeni veliko, ampak ste pa imeli priložnost vse to tudi izkusiti.

Res je. In to v veliki meri! No, pa saj si tudi jaz želim na družbenih portalih biti čim bolje videti. To je normalno. Ne bom pa predstavljal nekega življenja, s katerim nimam zveze. Verjetno je dobro v življenju poskusiti vse. Bolje, da poskusiš, kar si želiš, kot da si zavisten, ker želja ostaja neuresničena.

Mitja Božič

Verjetno je lažje reči, da je Strunjan super, če si že bil na eksotičnih destinacijah in si videl, da je tam morje pretoplo, da bi te osvežilo, pa da je vse umazano, da mivka ne gre iz hlač …

To, da je v Strunjanu lepše, sem že zdavnaj spoznal. Pravzaprav nikoli nisem hlepel po eksotičnih krajih. V mladosti sem imel nekaj prijateljev, ki so bili zelo premožni – na povsem drugi ravni od mene, saj takrat še nisem veliko zaslužil. Z njimi sem hodil okoli, ampak svoje življenje sem si v resnici predstavljal drugače. Tudi mi ni bilo nikoli nerodno reči, da ne morem z njimi, ker je zame predrago.

Zanimivo, da vam ni bilo nerodno. Takšnih kompleksov torej niste imeli, ampak kakšne druge pa, kajne?

Bil sem buckast otroček, pa škilil sem celo otroštvo. Največji kompleks pa sem imel na začetku kariere, saj še nisem dobro pel. A sem si rekel, da dar za petje ne bo padel z neba, in sem vsak dan vadil ure in ure. Leta in leta!

Mick Jagger je na začetku kariere hodil na snemanje glasbenih oddaj – tudi, kadar Stonesi sploh niso nastopili. Hodil je, ker je proučeval, kako so postavljene kamere, kakšne poze, kadri so najboljši … Spomnim se, da sem bila presenečena, ko ste zelo na začetku kariere na snemanju novoletne oddaje imeli bolj profesionalen nastop od starejših in bolj izkušenih kolegov – točno ste vedeli, kam morate kdaj pogledati …

Tudi jaz sem treniral kot Mick, saj se je tudi tega treba naučiti. Pred kratkim sem gledal dokumentarec o Vascu Rossiju, ki je največji italijanski rock zvezdnik. No, Vasco še vedno na vajah trenira poze za občinstvo, čeprav ima gospod že čez 70 let. Če bi to počel jaz, bi rekli, kakšen narcis da sem, kako sem samovšečen. Vasco Rossi je pa rocker, pa tudi ve, da je prava samozavest prigarana. Samovšečnost je prazna – prigarana samozavest je pomembna.

Petra Hlebš

In kako ste prišli do samozavesti?

Vsekakor sem jo prigaral. Sam sem recimo celo lepil plakate na drevesa ponoči, saj je bilo to prepovedano. (nasmešek)

No, torej ste že takrat imeli samozavest oziroma pogum, da ste si upali celo narediti prekršek.

Predvsem sem imel silno željo po uspehu. Glede na blazne neuspehe na začetku pravzaprav ne vem, od kod sem jemal vso voljo, da me ni to ustavilo. Žvižgali so mi, metali steklenice na oder, prišel sem na nastop, pa je bilo pet ljudi … Vse je šlo narobe, ampak sem kar vztrajal! Očitno sem dovolj trmast.

Ampak na glasbeni sceni so vas pa takoj sprejeli. Že pri prvi skladbi ste sodelovali z Vilijem Resnikom in takrat tudi zelo priljubljeno Šerbi …

Očitno sem imel dovolj karizme, da sem pritegnil tudi zvezdniške obraze. Čeprav sem včasih res slabo izpeljal nekatere stvari in je vse skupaj delovalo že skoraj smešno, je bil neki naboj. Pomembno je, da sem bil dovolj samokritičen, da sem se zavedal, da ni vse dobro, saj sem se potem še bolj trudil in napredoval.

Mitja Božič

To pa res. Z vsakim novim projektom ste šli korak naprej, ves čas je bil opazen napredek – najprej pri vokalu, potem produkciji, pa izzivi, kot so album z orkestrom … Očitno imate radi vedno nove izzive, kajne?

Res je. Moraš napredovati. Seveda imaš svoj stil, a ne smeš se ponavljati brez sprememb. Da pa ima vsak neko identiteto, je vendar logično. Saj tudi pri modi človek razvije svojo podobo. Zato ne bežim od tega, da imajo moje pesmi podobnost. To sem jaz. Po vseh teh letih je še bolj opazno, da ljudje pridejo na koncert po tisto, česar so že vajeni. Včasih se pošalim, da če so v eni oštariji najboljši vampi, je človek tja prišel na vampe, zato naj mu ne ponujajo slow fooda, saj bo razočaran. Ljudje, ki pridejo na moj koncert, so prišli poslušat moje hite, kot so jih vajeni. Ampak še vedno so mikro priložnosti za izboljšave, za spremembe, ki jih mogoče ljudje samo začutijo. To so moji izzivi. Seveda je velika prigarana sreča, da lahko dve uri pojem in da poslušalci pojejo z mano od začetka do konca koncerta, ker je toliko pesmi, ki jih poznajo. To je fajn! Zato se ne obremenjujem, ko me sprašujejo, kdaj bo kaj novega. Prav nič novega ne bo! (smeh) Mogoče bo malo drugačna scena, malo drugačne luči …, ampak velikih šokov pa ne bo.

V karieri ste posneli že kar nekaj duetov, veliko uspešnic pa ste napisali za druge izvajalce. Je tudi to izziv za vas?

Uživam, ko nekaj lepo zazveni in je čustveno. To me drži pokonci že desetletja. Zato tudi po 20 letih še z užitkom pojem Iz pekla do raja in druge hite. Vedno znova uživam v tem. Zakaj človek ne bi mogel uživati 20-krat v sprehodu po isti poti? Je res treba vsakič na novo destinacijo? Radovednost in raziskovanje novega sta sicer nujna, ampak uživamo lahko tudi ob že znanem.

Tibor Golob

Kaj pa vi zdaj raziskujete, kaj vas zanima?

V zvezi z glasbo me je radovednost že minila. Zdaj prenašam v glasbo stvari iz življenja. Glasba je zame jezik, s katerim izražam življenjske stvari. Fascinira pa me marsikaj. Zadnjič sem bil na terapiji za vrat. Moj terapevt ima kmetijo in domače živali. Med drugim so se tam pasle kure in dva petelina. Kakšno uro sem jih opazoval med čakanjem na termin. Prav užival sem ob tem. Videl sem, kako petelin vpije, potem posluša petelina z drugega hriba, pa se razburi in zakikirika nazaj, pa drugi potem spet na ves glas odgovarja, da je on glavni … Ura opazovanja teh živali mi je dala več kot kakšen filozofski intervju. Včasih filozofi samo okrašujejo resnico, živali pa jo živijo.

Ali razmišljate o tem, kaj vse ste že naredili? Vsekakor ste pustili neizbrisen pečat na sceni …

Nikoli ne razmišljam o tem. Popolnoma vseeno mi je, ali bo kdo po moji smrti poslušal ali pel moje pesmi. Želim živeti tukaj in zdaj. Nekateri hlepijo po spomenikih, ampak človeštvo je pozabilo že na veliko večje ljudi od mene. Gledamo piramide, pa nimamo pojma, od katerega faraona je bila, kdo jo je naredil …

V zadnjem času svetovni bogataši vlagajo veliko denarja, da bi živeli čim dlje in bili bolj mladostni. Kako se vam zdi to?

Smrti se ne bojim, bojim se samo bolezni. Bojim se, da bi trpel in da bi okoli mene drugi trpeli zaradi tega. Sicer pa še nimam otrok, tako da bi bilo vseeno, če bi zdaj nekje padel. Ko pa imamo otroke, je to drugače … Takrat je pomembno, da jih spraviš v življenje.

Večkrat ste že povedali, da si želite otroke.

Bomo videli, kaj bo … Vem pa, da bi si, če bi imel otroke, želel, da hodijo v javno šolo, da spoznajo realnost in tudi krivice, ker so pomembne tudi te, saj te naredijo zrele za življenje. Vsekakor ne bi bilo samo ujčkanja. Otrok naj vidi, kaj je borba, kaj je življenje. Življenje je včasih krivično, zato nima smisla, da otroka preveč ščitiš, saj se potem pozneje ne zna spopadati s tem. Seveda pa bi pomagal, če bi se razvil kak talent in poskrbel za čim boljše možnosti za razvoj.

Osebna rast

Kamenko Kesar: "Bolelo me je, da sem pustil nekje otroka, ki sta moja."

Kako ste prenašali krivice, ki so se vam zgodile v šoli oziroma v otroštvu?

Takrat sem bil jezen. Mama in oče sta mi pustila, da sem svoje bitke bil sam. Oče mi je le svetoval, naj se drugič izognem fantu, ki mi je nagajal, ali pa naj se poskusim z njim oziroma njegovimi prijatelji spoprijateljiti. Nista pa hodila v šolo ali kaj podobnega, ampak sta pustila, da se sam postavim zase.

Čeprav ste se preselili v Strunjan, ste z mamo zelo povezani. Sta se po bratovi smrti še bolj povezala?

Seveda. Zdaj sem pravzaprav edini, ki ga še ima. Delam vse, da ji polepšam starost. Za mamo je bila izguba sina nepredstavljiva bolečina, kot je to za vse starše. To je kruto dejstvo in te rane se ne da zakrpati. Ampak ona je vedno bila in je ostala borka. Seveda ima telesno sto težav, je pa njena glava bistra. Zjutraj in zvečer jo pokličem, da mi pove, kaj je videla, slišala … Kadar jo obiščem, mi še vedno naredi sirov zavitek, ki ga imam zelo rad. Sploh ne vem, kako ji še kar tako dobro uspe. Po mami imam borbenost, disciplino, vztrajnost, stabilnost …

Dobri geni torej! Kako pa gledate na spremembe na glasbeni sceni v času vaše kariere? Nekoč ste se trudili, da ste prišli v medije, danes so vsi vsaj na družbenih omrežjih.

Res je. In jaz sem prisiljen igrati igro mladih, torej biti na omrežjih, ki so zanje bolj naravna kot zame. Do neke mere mi uspeva, gotovo pa so boljši tisti, ki so s tem odraščali. Danes je ogromno kakovostnih glasbenih izvajalcev, celo več kot včasih. A hkrati je prisoten strah. Mladi se bojijo pokazati, kaj res so, in prevzemajo forme, ki »palijo« drugje. Družbena omrežja dajejo samozavest na steroidih, ki pa se hitro poruši, ko pridejo do ovire.

Kaj trenutno poslušate v avtu in doma?

Večinoma poslušam podkaste, glasbe pa vse manj. Nazadnje sem poslušal Henryja Mancinija, zadnjič sem se spet navdušil nad Louisom Armstrongom – zelo mi je všeč njegova remasterizirana plošča, saj so mi všeč te organske stvari, saj sem malo že sit zvoka z Billboardove lestvice. Novi hiti postajajo izjemno kvaliteten šum, ki ne zahteva pozornosti. Kot lepe tapete na zidu, ki naredijo vzdušje, ne boš pa spustil solze zaradi njih.

Kdaj pa ste vi nazadnje spustili kako solzo?

To je bilo med kakšnim filmom, saj jih doživljam zelo intenzivno.

Kaj vas danes osrečuje?

Vedno me je najbolj osrečilo, če je bil nekdo zaradi mene srečen – pa naj bo to darilo, trenutek pogovora ali koncert. To je največji užitek.

Velikokrat sem že pomagal drugim izvajalcem, jim svetoval pri besedilu, melodiji. Pa pogosto ni bilo hvaležnosti in sem si že rekel, da se ne bom več vtikal. Ampak potem pa je kdo res vesel in to odtehta vse drugo.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 10/25. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.