Ilona Mrgole

Starši se ne čutijo slišane, zato se vmešavajo

O omembi problematike sodelovanja oziroma vmešavanja staršev v šolsko delo svojih otrok, strokovnjaka pojasnjujeta, da gre za kompleksno zadevo, na katero vpliva več dejavnikom. Najprej so to otroci, ki v šolski sistem vstopajo z različno razvitimi veščinami. »Seveda so različni tudi starši; eni svojim otrokom zaupajo, da bodo zmogli, drugi ne, in ti se velikokrat vključujejo v šolsko delo z vodenjem in nadzorom. Takim staršem rečemo helikopterski starši. Poleg staršev je pri omenjeni problematiki treba upoštevati tudi raznolike učitelje. Ti so lahko togi in verjamejo v tradicionalne pristope, v nadzor in izvajanje moči, pričakujejo poslušnost in ubogljivost. Spet drugi so bolj prožni in gradijo odnos na osebnem stiku.

Naslednji dejavnik, ki je pomemben pri tem vprašanju, je šolski sistem, ki vztraja pri modelu kolektivnega podrejanja enemu pravilu, enemu učitelju, enemu modelu poučevanja. Potem je tukaj še družba, ki se je zelo individualizirala in v kateri so se izgubili občutki za solidarnost, empatijo, sodelovanje itd.,« nizata zakonca.

Poudarita, da si šola želi sodelovanja s starši, želi si, da bi starši pripravili otroka na šolo. »Vendar je vzgojno-izobraževalno početje tudi upravljanje, discipliniranje, podrejanje, zaradi česar prihaja do navzkrižja med vrednotami in naravnanostjo družinskih vzgojnih načinov, ki so usmerjeni k spodbujanju individualnih svoboščin, podpore individualnih talentov, kapacitet in šolskimi pristopi, ki težijo k vživljanju posameznika v skupnost,« menita. »Številni starši zaradi občutka, da niso slišani in upoštevani, vzamejo stvari v svoje roke. Tako se navadno zgodijo nasilni vdori v šolski prostor in v avtonomijo učiteljev. Meniva, da bi bil zato nujno potreben pristop, ki bi starše vključeval dolgoročno, jih po potrebi tudi izobraževal in gradil kulturo skupnosti v določenem lokalnem okolju.«

Bobo

Fetišizem ocenjevanja

Na vprašanje, zakaj smo zadnje čase priča obsedenosti staršev in otrok z ocenami, odgovarjata z opažanjem, da je razlog v dejstvu, da starši z ocenami pogosto povezujejo dosežke svojih otrok. »Pri tem jim pomaga tudi šolski sistem, ki fetišizira ocenjevanje s številkami,« sta kritična in poudarjata, da znanja nikakor ne moremo omejiti s številko. »Znanje je nekaj, kar pridobimo skozi proces učenja,« povesta.

Otroci so po naravi vedoželjni. »Želijo biti uspešni, želijo se potrditi, želijo pridobiti vrednost glede svojih sposobnosti in talentov. Če s svojim dosežkom niso zadovoljni, bi jim učitelji morali dati možnost, da ga izboljšajo. S tem bi jim dopustili, da popravijo svojo napako, da se na njej naučijo. Tako bi otroci prepoznali smisel v ponovnem in bolj kakovostnem učenju in ne bi bilo odpora do učenja in posledično do pridobivanja znanja,« sta prepričana.

Tudi starši bi morali spremeniti svoj odnos do veščin, ki so potrebne za življenje, kot so okretnost mišljenja, iznajdljivost, premagovanje ovir, učenja iz napak, komunikativnost, funkcionalna pismenost na vseh področjih, solidarnost, občutek za skupnost, zavedanje lastnih vrlin itd. »To so namreč veščine, ki v fetišizmu ocenjevanja niso med prioritetami. V naših programih Zavoda Vezal, kjer starše opolnomočimo za kakovostno podporo otrokovemu razvoju, staršem posredujemo možnost, da naredijo spremembo v opisani smeri.«

Dreamstime

Otrok ne sme biti projekcija pričakovanj staršev

Zdi se tudi, da je zadnje čase dovolj dobra le odlična ocena. Vsi si prizadevajo za petice in odličen uspehu.

Delež visokih ocen zadnji dve leti potrjujejo tudi raziskave, hkrati pa raziskava PISA 2022 razkriva, da so se rezultati slovenskih 15-letnikov na področjih matematike, branje in naravoslovja v primerjavi z letom 2018 znižali.

To po mnenju sogovornikov kaže na inflacijo odličnih ocen in na spoznanje, da te niso ustrezen kazalec znanja. »Konkretno lahko v tem prepoznamo tudi vplive pričakovanj staršev, nekakšno sodobno filozofijo starševstva in posledično splošno stanje duha. Starši bi otrokom namreč radi omogočili kakovosten vstop v življenje, pri čemer verjamejo v določene prakse. Uspešnost v življenju namreč pogosto enačijo z dobičkonosno kariero, zato bodo vse svoje sile usmerili v podporo otroka pri izobraževanju. Tovrstnemu prizadevanju se pridruži še prepričanje, da gimnazija omogoča najboljšo odskočno desko za nadaljnjo univerzitetno izobraževanja, kar se v realnem življenju ne izkaže vedno kot merodajno,« sta prepričana sogovornika.

Slovenija

Otrok je mnogo več od petice in štirice

Raziskave vedno znova zelo zgovorno potrjujejo, da so najstniki in mladi odrasli, ki odraščajo ob zaupljivih starših, ki znajo podpirati otrokovo samostojnost, v povprečju psihično bolj stabilni, imajo močnejše socialne vezi in so notranje bolj motivirani ter samodisciplinirani kot njihovi vrstniki. Podobno velja tudi za mlajše otroke – če jih starši spodbujajo k samostojnosti, razvijejo boljše sposobnosti reševanja problemov kot otroci, pri katerih starši te podpore ne dajejo.«

Sogovornika sta tudi prepričana, da bi se morali starši osredotočiti predvsem na podporo razvoju otrokove edinstvene osebnosti, in ne na njegove dosežke. Povesta, da so otroci samostojna bitja, ne projekt pričakovanj staršev. »Niti niso lastnina staršev, od njih potrebujejo le empatično odzivnost. Starši tudi ne morejo živeti otrokovih izkušenj. Pomagajo mu lahko le toliko, da podprejo njegov trud, ne pa da ga prevzamejo nase. Bolj od šolskih ali športnih dosežkov in osvojenih nagrad na tekmovanjih je pomembno, da otroke učimo sočutja, prijaznosti, solidarnosti, strpnosti in sodelovanja. Največji izziv današnjih staršev je namreč ustvariti pogoje, kjer imajo otroci čas, prostor in družbo za svobodno igro, raziskovanje in pustolovščine brez stalnega nadzora odraslih. Prav to pa je temelj zdravega razvoja,« še skleneta strokovnjaka.

Članek je bil objavljen v septembrski številki revije Obrazi 09/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.