Ego ni slab – težava nastane šele, ko ga ne razumemo
Kako gledate na ego? Ga imate ali nimate? Odkrijte, zakaj nam prav razumevanje ega pomaga videti sebe in druge bolj jasno in sočutno.
Ko za nekoga rečemo, da ima »velik ego«, temu skoraj nikoli ne pripišemo nič dobrega. S tem mislimo pretirano samozavest, nadutost, hladno avtoritativnost. V mislih imamo šefa, ki se požvižga na občutke drugih, politika, ki sprejema odločitve iz gole moči, ali partnerja, ki se ob najmanjšem namigu na kritiko zapre vase in se vede, kot da stoji meter nad nami. Tudi izraz »ranjen ego« uporabljamo skoraj žaljivo – kot da so ljubosumje, prizadetost ali občutljivost znak šibkosti, in ne nekaj povsem človeškega.
Ego v vsakdanjem jeziku skoraj vedno nastopa v slabi družbi: ob besedah, kot so superiornost, tiranija, egoizem ali narcisoidnost. Kot da gre za temno, nevarno silo v nas, ki jo moramo ukrotiti ali izruvati, če želimo biti »dobri« ljudje.
A če ego pogledamo s psihološkimi očmi, se pokaže drugačna slika. Ego imamo vsi. In to je dobro. Ni oznaka za pokvarjenost, ampak del naše osebnosti, ki nam pomaga živeti – med našimi impulzi, moralnimi prepričanji in pričakovanji sveta, v katerega smo postavljeni. Težava nastane šele tam, kjer ga ne razumemo: pri sebi ali pri drugih.
PREBERITE TUDI:
Zakaj rečemo, da ima nekdo »velik ego«
Ko nekoga označimo za osebo z velikim egom, pogosto mislimo človeka, ki se rad postavlja nad druge. Nekoga, ki težko prizna napako, ne prenese kritike in deluje, kot da ima vedno prav. Na prvi pogled deluje samozavesten, a psihologija nas uči, da je površinski vtis pogosto zavajajoč. Prav pod takšno grandioznostjo se pogosto skrivajo krhkost, nizka samopodoba ali močan strah pred nepomembnostjo.
Zaradi te notranje negotovosti človek začne uporabljati različne obrambne mehanizme, ki jih včasih poenostavljeno imenujemo kar ego: zanikanje, projekcijo, idealizacijo sebe in razvrednotenje drugih. Navzven to deluje ostro, hladno ali arogantno, a znotraj se pogosto dogaja nekaj povsem drugega – borba za ohranitev vrednosti.
Pri nekaterih ljudeh ti vzorci postanejo tako togi in močni, da se razvijejo v osebnostne motnje, kot je narcistična osebnostna motnja ali antisocialne psihopatske poteze. V takšnih primerih ne govorimo več o »velikem egu«, ampak o globljih ranah, ki so se vkopale v strukturo osebnosti.
Kaj je ego v psihologiji – in zakaj ga potrebujemo
Freud je ego opisal kot del osebnosti, ki stoji med našimi nagoni (id) in našo notranjo moralno presojo (superego). Če rečemo po domače: id želi vse takoj, superego bi nas držal pri popolnosti, ego pa je tisti del nas, ki poskuša najti ravnotežje med tem, kar želimo, in tem, kar je realno mogoče.
To ravnotežje je veliko pomembnejše, kot se morda zdi. Ego nam omogoča, da smo v življenju funkcionalni, da razumemo posledice svojih dejanj, da prepoznamo svoje občutke, ne da bi jim povsem podlegli, in da se v odnosih odzivamo z več zrelosti in manj impulzivnosti.
Ego je tisti del nas, ki nam pomaga, da sredi burnega dne ostanemo vsaj približno prisebni. Je tisti, ki nas zjutraj dvigne iz postelje, ko bi najraje ostali tam, in tisti, ki nam šepne, naj nekaj še enkrat premislimo, preden odreagiramo iz čistega impulza.
Kako deluje ego, ko je uravnotežen
Ko je ego v ravnovesju, ga skoraj ne opazimo – preprosto živi v ozadju. Človek zna sprejeti kritiko, ne da bi se ob tem zlomil. Zna priznati napako, ne potrebuje, da ima vedno prav, in ne izgubi sebe, ko stvari postanejo napete.
Tak človek zna začutiti, kdaj njegovi občutki govorijo resnico in kdaj govorijo strah. Zna postaviti mejo, ne da bi se ob tem počutil krivega, in zna sprejeti ljubezen, ne da bi jo videl kot grožnjo. Tak ego ni glasen, ker mu ni treba biti.
Ko ego pobegne v skrajnosti
Težave se pojavijo, ko ego ni več prožen, ampak rigiden. Lahko se napihne v smer grandioznosti, močnega občutka posebnosti in potrebe po nadzoru. Tak ego je drugim težak, ker se zdi, kot da nikoli ne odstopi. Zdi se, kot da so takšni ljudje arogantni, nad vsemi in nikoli ne naredijo napake, a to ni čisto prava resnica. Tak ego je trd le na površini, v svoji pristnosti pa je vse prej kot močan.
Psihologija dobro pozna ta vzorec: navidezna nepremagljivost se pogosto razvije iz zgodnjih izkušenj, kjer je bil otrok ali preveč kritiziran ali pretirano idealiziran, včasih pa oboje. Tak človek se nauči, da je varno le, če je popoln, nadzorovan in brezhiben. Zato zgradi ego, ki je glasen, da se ne bi pokazal njegov strah pred ranljivostjo. Ko to razumemo, lažje vidimo, da grandiozni ego ni izraz prave samozavesti, ampak preživetveni mehanizem – in prav zaradi tega nanj ne rabimo gledati le z odporom, ampak tudi skozi razumevanje.
Obstaja pa tudi druga skrajnost: ego se lahko »skrči« v pretirano skromnost, kronično samokritičnost, občutek nevrednosti in strah pred zavrnitvijo.
V obeh primerih ego poskuša isto: zaščititi nas. Napihnjen ego se brani tako, da napade. Skrčen ego se brani tako, da izgine. A oba nosita enako sporočilo: bojim se, da nisem dovolj.
Ko to razumemo, lahko tudi na ljudi, ki so nam »težki«, gledamo manj reaktivno in bolj sočutno. To ne pomeni, da moramo njihovo vedenje tolerirati; pomeni le, da ga bolje razumemo.
Kaj pa tisti, ki pravijo, da ega nimajo?
Mnogi ljudje zase trdijo, da ega nimajo. Da so skromni, da ne želijo nič slabega in da se vedno prilagodijo. Toda psihologija opozarja, da to ni odsotnost ega. To je ego, ki se je naučil, da bo preživel le, če bo tih in neviden.
Tak človek svoje potrebe potisne na dno, težko reče ne, hitro prevzame krivdo nase, ves čas išče potrditev in se pogosto prilagodi tudi takrat, ko ga to izčrpava. Navzven deluje, kot da sploh ne pozna egoizma, v resnici pa ga lastni ego zadržuje v skromnosti, ker se boji zavrnitve ali kritike.
Tudi to je ranjen ego – le da je obramba drugačna. Vsekakor pa pomaga, da razumemo, kaj se z nami dogaja. Ko enkrat sprejmemo, da ego imamo in da ima pravico obstajati, je to pogosto zelo osvobajajoče spoznanje.
Še en pogled, ki ego pomaga bolje razumeti
Ego je v psihoterapiji pogosto opisan kot struktura, ki drži skupaj naš občutek »kdo sem«. Če je dovolj močna, prenese trenutke sramu, jeze, izgube ali kritike. Če pa je krhka, se lahko sesuje ob najmanjšem pretresu.
Zato je zanimivo, da prav tisti, ki navzven delujejo najmočnejši in najbolj samozadostni, pogosto živijo v stalnem notranjem naporu. Velikokrat prav tisti, ki najglasneje trdijo, da nimajo nobenih težav z egom, v resnici skrivajo njegove najranljivejše dele.
Razumevanje ega pomeni, da začnemo opazovati svoje odzive: kdaj reagiramo iz strahu, kdaj iz bolečine, kdaj iz potrebe po potrditvi in kdaj zato, ker želimo ohraniti občutek varnosti in vrednosti. Šele takrat lahko začnemo svoj ego voditi – in ga ne več prepuščati avtopilotu.
Kako nam razumevanje ega pomaga v vsakdanjem življenju
Ko ego začnemo razumeti kot zaveznika, se naš odnos do sebe spremeni. Užaljenost ne postane poraz, ampak signal. Ljubosumje ne postane sramota, ampak povabilo k raziskovanju. Pretirana samozavest ne postane dokaz veličine, ampak vprašanje, kaj poskušamo prekriti.
Razumevanje ega nas ne dela popustljivih, temveč zrelejše. Pomaga nam, da jasneje vidimo, kdaj reagiramo avtomatično in kdaj zavestno. Pomaga nam, da v odnosih manj ranimo druge – in manj ranimo sebe.
Še posebej pomembno pa je nekaj, kar pogosto spregledamo: ko razumemo ego, prenehamo verjeti, da nas morajo naši obrambni mehanizmi varovati pred resničnim stikom. Namesto tega si dovolimo biti bolj avtentični, bolj iskreni in manj prestrašeni.
Ego kot nekaj človeškega, ne superiornega
Na koncu se lahko vprašamo, ali je ego res tista negativna sila, za kakršno ga imamo v vsakdanjem jeziku. Ali pa smo ga preprosto napačno razumeli. Ego ni temen del osebnosti, ki nas onesnažuje. Je del nas, ki skuša ohraniti občutek, da smo varni in vredni.
Ko ga ne razumemo, deluje na avtopilotu – in takrat nas lahko spravi v težave. Ko ga razumemo, začne sodelovati z nami.
Morda je zato najbolj zdrav odnos do ega ta, da ga sprejmemo kot del svoje notranje psihične pokrajine. Ne kot avtokrata, ki ga moramo izgnati. In tudi ne kot otroka, ki mu moramo ustreči. Temveč kot glas, ki ga potrebujemo – glas, ki postane tišji in modrejši, ko ga končno zares slišimo.
Ego ni slab. Slabo je le, ko ga ne razumemo.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
