Mateja J. Potočnik

O čem ste sanjali kot otrok? Ste si že takrat želeli postati uspešen, direktor, lastnik podjetja?

Sanjal sem, da bi bil športnik ali pa vsaj športni novinar. Od nekdaj sem bil rad med ljudmi, v tem sem užival in v družbi sem se vedno dobro počutil. Bil sem sem zvedav, radoveden, rad sem poslušal, se učil od drugih in se družil. Veliko raje, kot pa da bi bral knjige in se umikal v samoto. Nikoli ni bil moj cilj biti lastnik podjetja. Raje sem se zabaval in družil.

So vam starši dali kakšno popotnico, ki vam pride še zdaj prav?

Starša sta mi privzgojila delovne navade, vestnost, točnost, spoštovanje ljudi ne glede na to, kaj so, kaj imajo. Precej sta name vplivali babica in njena sestra, pri katerih sva z bratom preživela dobršen del otroštva.

Oče je bil avtomehanik, mama pa frizerka, živela sta v skromni sobici in začenjala z ničle.

Neporočeni babica in njena sestra, obe samski, delavki v Tobačni tovarni, sta stanovali na Viču blizu gostilne Žabar, bili sta delavni in do zadnjega atoma predani nama in družini. Takrat je bilo to predmestje Ljubljane, obkroženo s kmetijami, onidve pa sta skrbeli, da sva hodila v šolo in na treninge, delala domače naloge. Omogočili sta nama otroštvo, ki bi ga privoščil vsakemu otroku. Crkljali in razvajali sta naju do takrat mogočih mej. Zelo dragoceno je bilo, da sta pustili, da smo se otroci cele dneve zunaj igrali na viškem polju, kuhali pa sta nama odlične zdrave jedi. To je bilo nekaj najlepšega. To manjka današnjim otrokom.

Mateja J. Potočnik

Od kod je prišla želja po ustanovitvi podjetja?

Nikoli nisem imel posebne želje, da bi ga imel. Ko sem prišel v frizerstvo, sem si želel svoj salon, ga urediti po svojih željah, kot sem videl v tujini. Starša sta razumela in mi pomagala, za kar sem jima zelo hvaležen. Najprej sem imel svoj s. p. in prvi salon na Tržaški cesti, potem je začel rasti drugi salon na Kongresnem trgu, v najožjem središču mesta. Potem sta prišla še tretji in četrti … Videl sem, da je treba ustanoviti podjetje. Nikoli me ni bilo strah. Vedno sem verjel v mlade ljudi in ekipno delo. Ko smo odpirali drugi salon, sem izbral ekipo mladih ljudi, ki so komaj prišli iz šole. Oblikoval sem kreativni tim in Mič Styling je začel delati ne samo kot salon, temveč tudi kot ekipa, ki postavlja svoje trende.

Verjetno bi težko našli nekoga, ki bi verjel, da je možno iz friziranja zgraditi zgodbo o (modnem) uspehu. Zakaj ravno frizerstvo?

Nisem ciljal, da bi to moralo biti frizerstvo. 

Nikoli nisem hotel biti povprečen, temveč najboljši, pa karkoli bi že počel. Morda zdaj, ko sem starejši, vidim, da v vseh stvareh ne moreš biti najboljši. (smeh)

Moja najljubša beseda je ambicioznost, to želim naučiti mlade, da so ambiciozni. Veliko ljudi mi je govorilo, da mi ne bo uspelo. A vsaka generacija ima prednosti in slabosti. Mi smo prvi salon odprli leta 1991, to je bilo težko leto. Najprej je bila huda zima, nato se je Slovenija osamosvojila, sledila je vojna za Slovenijo, ki ni bila dolga, a je psihološko vplivala na ljudi. V tistem letu se je začelo tudi pojavljati podjetništvo, zastopstva … Imel sem srečo, da sem zajahal ta val.

Mateja J. Potočnik

Kaj je bilo pri ustvarjanju vaše zgodbe najbolj pomembno?

Moja največja vizija je bila, da sem verjel v mlade ljudi, da sem se zavedal, da bodo oni boljši in da jim je treba dati priložnost. Nikoli nisem rad sebe postavljal v ospredje, temveč vedno mlade in se postavljal zanje. Ne da bi se skrival za njimi, temveč sem jim pokazal iskreno spoštovanje. Tega me ni nihče učil, to sem preprosto čutil. To je pomembno tudi danes, ko prihajajo mlade generacije. Najpomembnejše se mi je zdelo dati priložnost mladim: zaposlitev, redno plačo, jih peljati v tujino na šolanje, izobraževanje, da so prišli do rednih strank. Danes se to spreminja, mladi si želijo priložnost, obenem pa tudi razmišljajo o tem, kako čim hitreje in čim laže priti do cilja. Želim jim predati vrednote, ki se mi zdijo pomembne: spoštovanje ljudi, delavnost, pa tudi ambicioznost.

Kakšna je razlika med frizerstvom pred 30 leti in današnjim? Kaj se je spremenilo?

Pred 35 leti smo začeli spremljati evropske in svetovne trende frizur, kakšen mora biti frizerski salon, kako sprejemati stranke, se jim posvečati … Po tem, ko smo se nekateri slovenski frizerji izobrazili v tujini, smo Slovenijo postavili na evropski in svetovni zemljevid. Slovenski frizerji so v tujini zelo cenjeni, poskrbeli smo za spoštovanje strank do frizerjev in obratno.

Danes je drugače, trendi in pristopi so drugačni. Trenutno so priljubljeni brivci, ki jih takrat ni bilo. Frizerji se specializirajo, družbena omrežja so zelo pomemben dejavnik. Sam sicer mislim, da je pomemben oseben odnos, da se stranka ne glede na fotografije na družabnih omrežjih počuti dobro in ima dobro frizuro, pri tem pa je pomembno tudi to, da so lasje zdravi in negovani. Trenutno se vrača elegantna moda, kodri, ki so se delali s kodralniki, figari in likalniki, odhajajo. Prihajajo pa lepo sfenane, zglajene in urejene pričeske. Pomembno je tudi striženje, ki mora biti kakovostno in strokovno, pričeska pa praktična za urejanje. Manj je ekstremnih frizur, modni so topli rjavi jesenski odtenki, ki se povezujejo z modo oblek, veliko je bež odtenkov, več elegance. Predvsem je v zadnjih letih moda zelo usmerjena v karakter in status človeka. Moda se personalizira: športniki, politiki, kreativci z raznimi detajli poudarjajo svojo osebnost. Ko frizer vidi stranko, mora to personalizirati. Njen slog oblačenja povezati s frizuro.

Mateja J. Potočnik

Kako težko je bilo postavljati tako veliko podjetje? Na čem temelji?

Zelo mi je pomagala ekipa v pisarni. Na začetku, ko sem odprl drugi salon, je prišla k nam Ana Slamič, takrat še študentka ekonomije, ki je rasla skupaj s firmo, postavljala in dodajala ljudi. Ni bilo načrta. Ko smo potrebovali človeka, ki bi hodil po salonih in zvečer zaključil, smo ga zaposlili. Ko se je pojavila druga potreba, je bilo enako … Ko širiš zgodbo, moraš pripeljati ljudi. Pomembno je, da zaupaš ljudem.

Pa so kdaj zlorabili vaše zaupanje?

Mislim, da ne. Resda smo se kdaj razlikovali v razmišljanjih. K nam je prišlo veliko ljudi, nekateri so tudi odšli. Z večino sem v dobrih odnosih, rad se srečam z njimi, se pozdravimo in poklepetamo. Zelo malo zamer je ostalo. Lepo je pogledati nazaj in videti, da si delal prav.

Kako je danes v svetu frizerstva, v poplavi kopice barv, ko se lahko hitro in poceni barvamo in poskušamo prihraniti na vsakem koraku?

Res je. Možno je kupiti veliko stvari. Vendar se vsa barvanja ne dajo narediti kakovostno doma. Včasih je edina možnost frizer. Po drugi strani pa je veliko dražje, če zafrkneš doma in mora potem frizer popravljati. Pri dobri barvi ni bližnjic. Včasih kakšna stvar uspe doma, vendar pa se kar nekajkrat zgodi, da popravljamo »domače delo«. Glede na to, kolikokrat na leto se mora stranka pobarvati in dobro postriči, v skupnem proračunu za garderobo in drugo to ni tako velik strošek.

Frizura je eden izmed najpomembnejših delov garderobe. Lahko si oblečen športno, elegantno, frizura gre vedno s teboj.

Frizura in zobje so osnovna urejenost. V zadnjih letih to postaja čedalje pomembnejše. Seveda je v zadnjih letih pomemben tudi videz telesa, kako je človek videti celostno. Pomembno je, da si urejen.

Mateja J. Potočnik

Kako se spopadate s konkurenco?

Konkurenco vedno spoštujemo, a se z njo ne obremenjujemo. Je tudi ne posnemamo, vedno poskušamo biti najboljši za svoje stranke. Profesionalni smo tako strokovno kot finančno. Ne maram pa nelojalne konkurence.

Kaj pa neuspehi? Koliko ste jih doživeli na svoji poti in česa so vas naučili?

Neuspehi so bili, so in bodo. Vedno je zahtevno delati z ljudmi. V poslu in pri strankah naletiš na različne tipe ljudi. Z nekaterimi hitro zaključiš, z drugimi greš dalje. Pomembno je, da se vedno nekaj naučiš in ne ponoviš napake. Ko smo odpirali salone v Srbiji, smo imeli težave, ker so tam vajeni delati z gotovino, to pa je težko nadzorovati. Izšolali smo veliko dobrih ljudi, pa so nas zapustili. V neki državi se bolje znajdeš, v drugi slabše. Včasih pokušaš izpeljati kakšen projekt, a ti ne uspe. Odpreš salon, pa se pokaže, da ne deluje. Včasih sem se bolj obremenjeval, zdaj pa zaprem in grem dalje.

Pri tako velikem podjetju je vedno veliko dela. Znate reči, zdaj je pa dovolj, jutri je še en dan?

Tega sem naučil z leti. Znam si vzeti čas zase, za družino. Vseeno je vedno stranka na prvem mestu. Zdaj imam drugačen urnik in sem skoraj vsak dan ob osmi uri v salonu in pisarni. Če imam opravke, si zaprem urnik. Sem pa veliko prisoten, tudi popoldne, ker me stranke še vedno iščejo popoldne. Moj dan se konča ob sedmih, osmih zvečer. Si pa vzamem čas zase, tečem, grem na trening. Kreativo prepuščam mladim. Seveda sem zraven, se pogovarjam, vendar oni so boljši. Tu morajo biti mladi. Oni so drugačni ljudje, ne moremo biti vsi za vse.

Kako je skrbeti za tako velik sistem?

Ni vedno lahko. Ko je prišel kovid, smo morali poskrbeti za sto naših zaposlenih in za 350 zaposlenih po franšizah v regiji. Bili smo zelo zaskrbljeni, kako bomo to izpeljali. Epidemija je bila velik preizkus, nekaj, česar nihče od nas ni pričakoval. Bili smo zaprti, a smo morali ljudem dati plače. Bilo je zelo zahtevno obdobje. Moral sem se zakreditirati, da smo pokrili stroške, ne samo plače, tudi najemnine. Morali smo se prešteti, zategniti pasove, sklestiti vse stroške in reprogramirati posojila in se čim prej vrniti v normalnost. Prvo leto je bilo noro. Ostali so še določeni krediti, a smo na srečo že bolj pri koncu. Razmišljal sem, da bi počel še kaj drugega, ni bilo preprosto. Bilo je veliko idej, pametovanj, a se je bolje držati zgodb, ki jih znaš in v katerih si samozavesten.

Kako pogosto obiščete frizerja sami? Se pustite razvajati ali ne komplicirate preveč pri tem?

Ne pustim se razvajati, tudi kompliciram ne. Striže me nekaj različnih frizerjev. Povem jim, kje se vidim. Nisem komplicirana stranka. Tudi lase si sam umivam doma. Barvam se ne. Pobarval sem se samo enkrat v življenju in tistega poskusa se ne spominjam rad. Sem čisto zadovoljen s svojo naravno barvo. (smeh)

Kako bo s frizerstvom v prihodnje?

Trenutno je frizerski poklic v čisto novem oblikovanju, pojavlja se nov trend. Velike verige trenutno niso priljubljene, v ospredju je samozaposlovanje, frizerji bi šli sami svojo pot. Bomo videli, kako se bo to pokazalo. Cel frizerski svet išče novo smer, kam bo vodila, pa je ta trenutek bolj ugibanje. Mladi najemajo stole in ne bi bili samo frizerji, temveč tri dni frizer, dva dni DJ, natakar, ne bi delali samo v enem mestu, temveč v več. Bili bi tri dni v New Yorku, pa dva dni v Miamiju. Tega si mi sploh ne moremo predstavljati. Niti ne bi vse življenje delali v enem salonu, zdaj na teden delajo v treh salonih. Za naš poklic jezik ni ovira, kreativnost je odprta. Mladi si želijo potovati, se družiti. Včasih ni bilo možnosti iti v tujino, zdaj pa imaš s seboj škarje in glavnik in si že v akciji.

Moda

Barbara Plavec Brodnjak: " V življenju vsega pač ne moreš imeti"

Ste kdaj želeli vreči puško v koruzo?

Pridejo dnevi, ko ti ne gre, ko te stvari razočarajo. Teh trenutkov je bilo malo.

Treba se je prilagoditi, včasih stopiti korak nazaj, da narediš dva koraka naprej.

Razočaralo me je, ko nas med kovidom ne država ne obrtna zbornica nista želeli razumeti. Zato sem takrat, ko sem bil predsednik sekcije, odstopil, saj so za nas naredili premalo. Politiki in vsi drugi so bili samovšečni, mi pa smo se morali sami znajti in se reševati.

Zelo ste tudi športno aktivni. Kako ob vsem delu najdete še čas za šport?

Šport me je spremljal vse življenje. Kot otrok sem igral nogomet. Rad smučam, potem sem prišel do teka. Ko sem bil nogometaš, nisem maral teči. Ko sem »poštimal« glavo, sem začel uživati v teku. To je spet povezano z ambicioznostjo. Če si ambiciozen, se da veliko natrenirati. Če si priden, se da vse doseči. Delovne navade so pomembne, če jih imaš v športu, jih imaš tudi v poslu. Šport je del življenja, mene.

Članek je bil objavljen v rubriki Obrazi uspeha v reviji Obrazi 10/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.