OSEBNI ARHIV

Ali je šola res le otrokova skrb? Zadnje čase se zdi, da je vse bolj projekt staršev. Da otroci vse pogosteje postajajo le orodje, prek katerega starši izživljajo svoje neizživete akademske oziroma izobrazbene cilje. Kaj se v resnici dogaja v odnosu med otroci, šolo in starši? Zakaj starši vse pogosteje čutijo potrebo, da se vtikajo v strokovno delo šole? Zakaj tako ambiciozno prežijo na odlične ocene svojih otrok? In ali jih šola pri tem podpira? Na tovrstna vprašanja odgovarjajo trije sogovorniki in strokovnjaki, ki so posredno in neposredno vpleteni v šolsko delo. Da bo treba prevrednotiti, kaj v življenju zares šteje, se strinjajo vsi.

Ko želijo starši » urediti« situacijo

Zdi se, da se starši zadnje čase vse pogosteje vtikajo v strokovno delo šole. Da ne razumejo, kaj pomeni sodelovati z institucijo in kako se konstruktivno vključiti v otrokove šolske obveznosti. »Menim, da so zahteve in pričakovanja o vključevanju staršev v šolsko delo napačno razumljeni. Starši so dolžni sodelovati s šolo, spremljati napredek lastnega otroka, mu pomagati pri premagovanju težav, skrbeti, da opravi domači del obveznosti. Nikakor pa ni prav in ni mišljeno, da se starši učijo z otrokom, da namesto učitelja razlagajo snov, da delajo naloge namesto otrok, da jim v šolo vozijo pozabljeno opremo za šport ali pozabljene šolske potrebščine.

Mislim, da se starši, ki so odgovorni, v posameznih primerih ne »štulijo« v šolo, ampak so soodgovorni za dober odnos s šolo, da z njo sodelujejo, redno spremljajo uspešen razvoj otroka, se udeležujejo govorilnih ur in roditeljskih sestankov, ponujenih izobraževanj za starše itd.

To pomeni, da starši izražajo skrb za svojega otroka, zaradi česar so otroci bolj pomirjeni,« pojasnjuje ravnateljica. Pove tudi, da šole pričakujejo veliko podporo staršev, sploh ob učnih ali vzgojnih težavah, izostajanju od pouka, zanemarjanju šolskih obveznosti itd. »Odnosi med šolo in starši se zapletejo takrat, in to se dogaja vse pogosteje, ko starši prestopijo mejo svojih pristojnosti, ko posegajo v strokovno delo učiteljev, preverjajo metode učenja in poučevanja, po skupinah na vibru presojajo, ali učitelj poučuje pravilno. Dvomijo o profesionalnem ocenjevanju znanja, sploh kadar ocene ne ustrezajo njihovim ali otrokovim pričakovanjem. Hudo je, kadar se ne odzivajo na povabila šole, ko je to nujno potrebno, npr. ob vzgojni težavi, ko otrokom neupravičeno opravičujejo izostanke od pouka, s čimer jih učijo lagati,« je kritična.

Rušenje razmerij v škodo otroka

Meni, da so se porušila razmerja med otroki starši in šolo, in to ne otrokom ne koristi. »Dober odnos staršev do šole odpira prostor za medsebojno spoštovanje, zaupanje, sodelovanje. Pomeni, da v šoli naredimo vse, da otrok napreduje, je sprejet, spoštovan, starši pa morajo poskrbeti, da se otrok doma uči, pripravlja na pouk, opravi naloge za šolo ter ima spoštljiv odnos do sošolcev in zaposlenih. V zadnjih letih se pogosto dogaja, da starši mislijo, da otroku pomagajo, če ga ščitijo, ko bi otrok moral prevzeti odgovornost in posledice, npr. če se ne uči, je lahko ocenjen slabo, slabe ocene pa ne sprejme in takrat vstopijo na prizorišče starši ter želijo »urediti« situacijo. Takšen pristop ni koristen za razvoj otroka, saj se iz njega ne more naučiti prevzemanja odgovornosti. Hkrati se tudi krči polje zaupanja med šolo in starši ter otroki. Začnejo se napetosti, očitki, dvomi, kar je trhel temelj za dober odnos med vsemi vpletenimi. Dober odnos pomeni sodelovati, se dogovarjati, reševati težave.«

Profimedia

Otrok je mnogo več od petice in štirice

Sogovornica opaža, da se pojav, ko morajo biti vsi odličnjaki, potencira zadnjih 20 let. »Družbo je na eni strani zajela materialistična evforija, na drugi strani pa prepričanje, da lahko vsak postane vse, kar si želi, če ima visoke ocene. Pred otroke in starše se postavljajo visoka pričakovanja, ki dajejo priznanje le »uspešnim«, torej tistim, ki imajo visoke ocene, visok materialni standard, lahko veliko potujejo, se ukvarjajo s pomembnimi obšolskimi dejavnostmi, ki trenirajo in se uvrščajo na visoka mesta, druge postavlja na rob ali jih celo izloči,« ugotavlja. Tekmovalnost se je usidrala tudi na področje ocen.

»Otroci s povprečnimi sposobnostmi, dobro razvitimi delovnimi navadami, a povprečnimi ocenami, nimajo pravega mesta v razredu in pri lastnih starših. To je eden od razlogov pritiska na visoke ocene. Če ima otrok dobro ali zadostno oceno, se starši tudi ne morejo pohvaliti z njim pred drugimi, saj pogosto dojemajo odlične ocene kot vstopnico za elitno družbo. Namesto da bi otroke podprli, jim pomagali razvijati njihove različne nadarjenosti, jih vrednotili kot osebnosti itd., zahtevajo visoke ocene, ki naj bi dokazovale otrokovo uspešnost. Velik delež vzroka za to se skriva tudi v vrednotenju in statusu poklicev. Dolgo je veljajo, da je pomembna le gimnazija, kamor seveda prideš le s peticami in pogojno s prav dobrimi ocenami. Izničili smo poklicno šolanje, kjer so otroci z vztrajnostjo, delom, učenjem in prizadevnostjo odlično razvili svoje poklicne sposobnosti, a zdaj je to premalo za uspešnost. Eden izmed glavnih razlogov je tudi v nenehnem primerjanju otrok med seboj. Mnogo staršev namreč otroka ceni le skozi ocene, kar je krivično, saj je otrok mnogo več od petice in štirice. Otroci pa so zadnja leta tudi zelo ponotranjili besede in pričakovanja staršev,« je prepričana sogovornica.

Meni, da trend, ki kaže porast odličnjakov, kaže odsotnost realnega dojemanja tako otrok kot šole. »Glede na to, da je vse več otrok slabo funkcionalno opismenjenih, težko govorimo o povečanem številu genialcev.

Trend odličnjakov je v vzponu zadnjih nekaj let, čeprav rezultati na nacionalnem preverjanju znanja ter mednarodne raziskave PISA visokih rezultatov ne potrjujejo.

Že več kot 10 let spremljamo prepad med odličnimi ocenami učencev in dosežki NPZ. A v resnici se na državni ravni s tem pojavom nismo nikoli začeli resno strokovno ukvarjati.

Poudarjam, da še vedno velja razporeditev otrok po Gaussovi krivulji, kjer je večina populacije po sposobnostih razporejena v povprečje, kjer imamo skupino izrazito sposobnih in nadarjenih otrok ter skupino šibko sposobnih otrok, ki potrebujejo prilagoditve in različne oblike pomoči. Že to nam kaže, da so šolske ocene previsoke. Kot argument navajam porast otrok z odločbami, ki z vso podporo s skrajnimi močmi dosegajo minimalne standarde in vemo, da ti otroci ne morejo biti odlično ocenjeni. To pomeni, da so zahteve po tem, da bi bili skoraj vsi otroci odlični ali prav dobri, nerealne in krivične do učiteljev in otrok. Otroci danes niso bolj genialni, kot so bili nekoč, in ocene same ne odsevajo več znanja kot nekoč – v tem delu smo porušili normalna razmerja. Imajo pa otroci danes na voljo več informacij. A informacije niso enake znanju! Prav tako imajo starši večji vpogled v šolski prostor, ker se velik del šole razkriva na omrežjih, ocene otrok pa so staršem dosegljive takoj. Učenci in starši se žal manj ukvarjajo z znanjem kot z ocenami. Ponavljam, ocene starši dojemajo kot vstopnico za vpis v srednje šole, zato želijo, da imajo otroci odličen uspeh,« poudari ravnateljica.

Osebna rast

Metka Kuhar: "Skrb vzbujajoči so podatki o samomorilnosti med otroki"

Otroku je treba dati vedeti, da zmore

Kako torej lahko starši optimalno podprejo otroka pri šolskem delu? »Najprej tako, da ga imajo brezpogojno radi, se z njim aktivno ukvarjajo, pogovarjajo in ga jemljejo kot celostno osebnost. Izjemno pomembno je, da poznajo realne sposobnosti svojega otroka in da ne zlorabijo zaupanja otrok. Otroci staršem neomajno zaupajo, zato si želijo tudi s pehanjem za dobrimi ocenami pridobiti njihovo priznanje. Starši naj bodo otrokom v oporo tudi tako, da so v odnosu do šole »samo« starši in se za otroke iskreno zanimajo. Starši naredijo največ koristnega za svojega otroka, če ne delajo namesto njega, mu prepustijo šolsko delo, pomagajo razviti samozavest, samostojnost ter ga podpirajo v odgovornosti do učenja in samostojnega reševanja nalog.

Pomembno je, da mu omejijo preštevilne obšolske dejavnosti, saj jim te jemljejo čas za učenje, utrjevanje znanja in za prosti čas.

Zagotovo starši veliko naredijo za otroke, če pravočasno prepoznajo njihov negativni karakter in odklonska vedenja, jih naučijo spoštljivosti do sebe, učiteljev in vseh ljudi. Prav tako bodo za otroke naredili veliko, če se bodo uprli šoli v primeru, ko ta od njih in otrok pričakuje, da doma naredijo odlične referate, naloge, izdelke, ki jih lahko opravijo le z veliko dela in ob pomoči staršev. Starši naj otrokom predvsem pomagajo odkriti in spoznati, kdo so, kakšni so, kaj jih res zanima in kje so njihovi potenciali. Pomembno je, da otrokom dovolijo sanjati in leteti, da jih ne omejujejo, temveč podprejo. In za konec: najpomembnejše je, da otrokom zaupajo in jim dajo vedeti, da znajo in zmorejo,« polaga na srce priznana pedagoginja in ravnateljica.

Članek je bil objavljen v septembrski številki revije Obrazi 09/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.