Jure Klobčar

Je ena najboljših in največkrat nagrajenih slovenskih igralk. Po tržaški avanturi, za katero reče, da ji je prijetno podaljšala študentska leta, je že skoraj četrt stoletja zvesta Prešernovemu gledališču v Kranju. Za svoje vloge je prejela kopico nagrad, nazadnje julijo za najboljšo uprizoritev minule sezone. Svoj glas in stas je posodila številnim junakinjam v filmih in nanizankah. Za obilo dela je plačala visoko ceno – pred 15 leti jo je tako hudo zdelala izgorelost, da je bila dva tedna v bolnišnici in še dolgo okrevala. »Še vedno rada delam, vendar me je to naučilo vsaj včasih reči NE,« pove Vesna, mama treh sinov, od katerih najstarejši, Filip, nadaljuje mamino igralsko pot.

Redki vedo, da ste odrasli v umetniški družini, ob očetu, ki je bil lutkar. Kako je otroštvo ob lutkah oblikovalo vaš pogled na igro in oder?

Ko sem bila majhna, so me pogosto peljali v Lutkovno gledališče Ljubljana. Tam sem si ogledala skoraj vse lutkovne predstave, veliko več kot igranih. Od nekdaj sem uživala v gledališču. Doma je bilo čisto drugače, oče je lutke izdeloval in jih prodajal po vrtcih in šolah. Z mamo sva mu občasno pomagali pri ustvarjanju lutk: polnili sva glave, lepili oči … Občasno sem se tudi igrala z lutkami, nikoli pa nisem pomislila na to, da bi bila lutkarica. Zame je bila to otroška igra, tega nisem povezovala z odrom, temveč kot da bi se šli kavbojce in indijance. Lutke so bile zame del otroštva, ne pa možnost za kariero.

Darja Stravs Tisu

Kako pa ste se potem srečali z odrom?

Z odrom sem se prvič srečala šele v srednji šoli. Najprej sem pela v Otroškem pevskem zboru RTV Slovenija, potem pa sem v gimnaziji začela hoditi na Dramsko šolo Barice Blenkuš. Tam sem zelo uživala, pa še kopico dobrih prijateljev sem spoznala. Od tam nas je potem veliko šlo na akademijo in v druge poklice, povezane z gledališčem.

Kaj vam je bilo in vam je še vedno všeč pri igralskem poklicu? Zakaj ste radi igralka?

Predvsem se mi je zdelo fino, da lahko postaneš nekdo drug ‒ da se potopiš v razmišljanje, psiho drugega človeka. Ko igraš vlogo, poskušaš razumeti tega človeka, njegova dejanja, misli, kako razmišlja in zakaj nekaj stori. Igralski poklic je zelo povezan s psihologijo, ki me je tudi od nekdaj zanimala, sploh medčloveški odnosi. Vživeti se v drugega je zahtevno, seveda pa je odvisno od tega, kako se lotiš lika – bolj površno ali zelo poglobljeno. A to ni odvisno le od igralca, temveč tudi od dramske predloge. Nekatere so napisane fantastično in igralcu omogočajo, da vlogo na polno zaživi, druge pa so površinske. Pa tudi današnje gledališče, oziroma kar je trenutno moderno, niti ne ponuja možnosti, da bi se resnično poglobil v vlogo. Igranje je bolj ali manj povezano s pripovedovanjem, si del slik, ki jih naredijo. Mene pa še vedno zanimajo odnosi in zgodbe ljudi. Rada imam dobre dramske predloge. In ja, verjetno sem dinozaver. (smeh)

Ste kariero izbrali sami ali je gledališče izbralo vas?

Glede na to, da sem šla delat sprejemne izpite na AGRFT, sem si to izbrala. (smeh) Na akademijo gre marsikdo, pa potem ne opravlja tega poklica. Za (uspešno) igralsko kariero se mora poklopiti več dejavnikov, med njimi so tudi sreča, trenutne razmere, usoda te nekam odpelje ali pa te ne. Mene je pripeljala sem, pa sem čisto zadovoljna. V gledališču sem že skoraj 30 let.

Mateja Jordovič Potočnik

Bi danes kakšno odločitev, ki ste jo sprejeli na svoji poti, sprejeli drugače?

Ne bi. Vsaka odločitev, ki sem jo sprejela, me je naredila takšno, kot sem, z vsemi bedarijami, ki sem jih sprejela, pa tudi z vsemi dobrimi odločitvami. Za nič mi ni žal, kar sem naredila. Imela sem srečo, ker so mi ponudili službo. Po diplomi me je profesor Vladimir Jurc povabil v tržaško gledališče. To sem zagrabila z obema rokama. Želela sem iti na Primorsko, saj imam v Nabrežini sorodnike po očetovi strani. Zdi se mi, da je del mene vedno tam. Tržaško obdobje je bilo kratko, dobra tri leta in pol, a je bilo eno najlepših: lahkotno življenje, mladost, nekakšen podaljšek akademije, brezskrbnost, brez odgovornosti, imela sem svoj denar, bila na Primorskem z meni ljubimi kolegi, v super ansamblu. Z Barbaro Cerar in Danijelom Malalanom smo bili cimri.

Koliko pa še zahajate v Trst?

Vsake toliko me zasrbi in moram iti. Ne samo na potep po mestu, temveč tudi kupiti ploščice, pipo, mocarelo, pršut ... V Trst se rada vračam, vendar pa to ni več isto mesto, kot je bilo pred 30 leti. Ljudje so drugi, gledališče se je zelo spremenilo, ansambel se je močno skrčil, pa tudi mesto samo je zelo drugačno. Nima več istega čara kot nekoč, ko je bilo prepleteno z majhnimi gostilnami, kamor si šel na »calice di vino rosso«, pršut … Ni več lagodnega italijanskega sloga življenja, majhnih trgovin, dobre zabave. Zdaj je v mestu čisto druga energija. Vendar se vseeno rada vračam, po Italiji bom vedno rada pohajala. Zdi se mi, da kar zbolim, če dolgo ne grem vsaj na kakšen izlet. V Italiji mi je všeč vse, od Trsta, Toskane do Umbrije, Sicilije … Kamorkoli greš, ne moreš zgrešiti.

POP TV

Pred kratkim ste prejeli nagrado julija, pred časom ste bili žlahtna komedijantka, doma imate še kopico drugih nagrad. Kaj vam pomenijo?

Nagrad se vedno razveselim, saj to pomeni, da je nekdo opazil tvoje delo, da si naredil presežek in so bili ljudje zadovoljni. Ljudje potrebujemo potrditve, da delamo dobro in da nisi spregledan, da ne delaš nič. Je pa tudi pri nagradah tako kot pri vseh stvareh – včasih je treba imeti srečo. Srečo, da dobiš vlogo, da pride pravi režiser, da te opazijo pravi ljudje, da greš na pravi festival.

Poznam ogromno fantastičnih igralcev, pa niso dobili nagrad. Ko dobim nagrado, poskušam pomisliti tudi na te, ki jih ne dobijo, in se mi ne zdi fer.

Žal so kakšni igralci zelo spregledani, tudi celotni teatri. Predvsem vsi, ki niso iz osrednje Slovenije – Nova Gorica, Celje, Koper, Maribor … Pa vseeno delajo dobro. Naredijo tudi kakšne fantastične predstave, ki gredo mimo. Tako igralci, ki delajo tam, ne morejo priti do priznanj. Želela bi si, da bi bilo to razporejeno bolj pravično, da bi vsi dobili možnost udeležbe na festivalih, da ni vedno vse odvisno od selektorjev. Mislim, da bi se dalo postaviti nova pravila. Kadar dobim nagrado, veliko razmišljam o teh stvareh.

Zelo prepoznavni ste tudi po vlogah v filmih in nadaljevankah, a ostajate zvesti gledališču. Kako to? Kaj vam daje gledališče, česar film ne more?

Takojšen odziv. Tega pri televiziji nimaš. V gledališču težko zblefiraš. Takoj veš, ali nekaj deluje ali ne. Ta odziv je hkrati tudi energija, ki ti jo da občinstvo. Včasih se po dobri predstavi počutiš kot na krilih in si še ves teden dobre volje. Vidiš in občutiš hvaležnost ljudi, ker si jim nekaj dal. Tega pri filmu in nadaljevankah ni. Občinstvo mi zelo veliko pomeni. Trenutno nisem dejavna pri filmu. V nekem obdobju sem veliko snemala, bilo je zelo naporno in včasih težko zdržati. To je seveda imelo posledice, izgorela sem in morala v bolnišnico. Vsega je bilo preveč naenkrat in dolgo je trajalo. Ko sem največ delala, sta bila starejša sinova še zelo majhna, zelo zahtevno je bilo vse kombinirati. Pred kratkim mi je starejši sin Filip, ki igra v seriji, rekel, joj, koliko je vsega: Zjutraj sem imel snemanje, popoldne pa še druge obveznosti in sem utrujen. Odvrnila sem mu: No, pa k temu dodaj še dva otroka.

Sašo Švigelj

Kako ste sploh zdržali?

Ljudje si ne predstavljajo, koliko vsega se lahko nabere. Izgorela sem po nanizanki Lepo je biti sosed. V tistem trenutku, ko je toliko vsega, nekako rineš, ko gledaš s časovne distance za nazaj, pa se sprašuješ, kako si zdržal ... Pri meni se je izgorelost pojavila pred več kot desetimi leti. Takrat sem dopoldneve preživela na snemanjih, popoldneve pa v gledališču. Čutila sem znake – v nekem trenutku sem oglušela. Štiri dni pred premiero sem šla k zdravniku, pa so me zadržali v bolnišnici. Imela sem le še 30 odstotkov sluha. Izdalo me je tudi ravnotežje in nisem mogla hoditi. Zelo sem se ustrašila, saj brez sluha ne bi mogla opravljati svojega poklica. Takrat sem veliko igrala Edith Piaf in pela, kar je bila velika težava, saj se nisem slišala. Potem je sledilo počasno okrevanje.

Ste se iz tega kaj naučili?

Ne prav veliko. (smeh) No, občasno se je zgodilo, da sem kakšno stvar zavrnila. Do izgorelosti nisem znala reči ne.

Kako zdaj skrbite zase?

Nisem človek, ki bi zelo skrbel zase. Ne hodim na masaže, h kozmetičarki, telovadim bolj malo, ker nimam časa. Moj najmlajši otrok je star devet let in sem še precej okupirana z njim. Čez pet let, računam, bom malo zadihala. Krištof je zlat fant, pa saj so vsi moji fantje zlati. Filip in Lovro mi pomagata pri Krištofu, vendar brat ne more biti njuna odgovornost. Edino, s čimer se včasih nagradim in resnično privoščim, so potovanja. Ta mi zelo veliko pomenijo.

Osebna rast

Naši možgani so kot stroj, ki ga lahko programiramo, kot želimo

Za gledališče je znano, da posrka celega človeka. Kako pa vam je uspelo ob tem še imeti družino – tri otroke?

Velika zasluga gre moji mami. Brez nje ne bi mogla opravljati tega poklica. Ne vem, kako drugim, ki nimajo mame, ki bi pazila otroke, uspe skrbeti za svoje potomstvo. Moja mama je bila sostarš. Bila je veliko pri meni, skoraj vsak dan, saj imam ob večerih predstave. Ko so bila snemanja, pa še več. Za moje lepo vzgojene otroke ima torej veliko zaslug tudi ona.

Imate tri sinove. Ste si želeli hčerke?

Sem si, pa je tako, da gre narava po svoje. Seveda sem razmišljala o tem, ampak sem dobila fante, in tako je tudi prav.

Kakšna mama ste?

To bi morali vprašati moje otroke. Pravijo, da sem v nekaterih stvareh zelo nedosledna. Jaz pa temu rečem ljubezen. Včasih to vprašam starejša, pa pravita, da sem kar v redu. Trudim se po najboljših močeh. Vsi dajemo od sebe največ, kar lahko. Ali je to dovolj, pa je druga stvar.

Osebna rast

Metka Kuhar: "Skrb vzbujajoči so podatki o samomorilnosti med otroki"

Kako vidite položaj igralk v zrelih letih v slovenskem gledališču in filmu? Imate občutek, da se odpira več prostora ali se vloge ožijo?

Mislim, da se bo sčasoma ta prostor zožil, kar je normalno. Treba bo dati prostor mladim, vloge so napisane za mlade. To me ne moti. Ne bi več igrala Julije, moji možgani ne sežejo tja, niti ne moje telo. Želim si dobre vloge v predstavi z dobrim tekstom.

Ste kdaj razmišljali, da bi se umaknili iz javnosti?

Razmišljam tudi o tem. Vem, da se oži moj prostor v gledališču in nimam nič proti temu, pa tudi malo sem utrujena. Ne morem več toliko delati, kot sem včasih, niti nimam več želje po dokazovanju. Vse sorte sem že razmišljala, tudi kaj bom počela, ko bom šla v pokoj. Mislim, da si bom vedno našla kaj za delati. Želim si le biti zdrava, saj ima potem človek dolgo in kakovostno življenje. Zagotovo bom tudi potem zelo uživala, potovala, hodila, morda se celo preselila na morje ali šla živet v Azijo … Nič me to ne straši. (smeh)

Kako pa doživljate minevanje let?

Pozna se na telesu, ne morem reči, da ne. Opažam, da me bolijo prsti, križ, pa ne shujšam več tako hitro kot prej. Začne se nabirati in ne gre dol, kot bi si želela. Celotno telo se spreminja. Ampak to moraš sprejeti. Poskušam skrbeti za to, da sem v redu, fit, zdrava, da se dobro počutim v svoji koži. To me ne mori tako blazno, povsem sprijaznjena sem s svojimi leti.

Estrada

Lorella Flego: Dokler se bo tako počutila, ne more pomagati

Mnogo vaših kolegov in kolegic je v zadnjem času napisalo knjige. Tudi vi razmišljate o tem?

Nič ne bom rekla. Saj poznate tisto o zarečenem kruhu. Za zdaj nimam nobene potrebe, lahko pa se zgodi drugače. Nikoli ne vem, kaj mi bo prineslo življenje. Imam veliko prijateljic, ki so odkrile, kakšne vse spodobnosti imajo. Nikoli ne veš, kaj vse najdeš v sebi. Sploh, ko nisi okupiran z delom, družino …

Povejte nam še, za kaj vam ni škoda ne časa ne denarja?

Za otroke, potovanja in morje. To mi zelo veliko pomeni in me hrani. Za to sem vedno našla denar, tudi takrat, ko sem ga imela malo. Ko sem bila nekoč v minusu in sem si želela v Šrilanko, sem prijateljico vprašala, ali naj grem. Odvrnila mi je, ti kar pojdi, itak boš v minusu. Minus bo ostal, lepih spominov pa ti nihče ne more vzeti. To imam od mojih staršev. Doma smo bili velikokrat tako brez denarja, da smo zbirali kovančke za kruh in mleko, pa nikoli nisem imela občutka, da nimamo. Nismo imeli veliko, vedno pa smo se imeli dobro. Oče in mama sta razlagala, da smo velikokrat napraskali zadnji denar in šli na čevapčiče. Treba je uživati trenutke.

Intervju je bil objavljen v oktobrski številki revije Obrazi 10/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.