Jernej Čampelj

Lani ste v nekem intervjuju povedali, da imate 15 »živih« predstav. Kako je mogoče imeti v glavi toliko različnih vlog?

Zdaj jih je že 18! Vmes so pač prišle nove, prejšnje pa so še vedno vsaj občasno na repertoarju, kar se mi zdi pomembno, saj je smisel gledališča v tem, da se predstave igrajo, in ne le vadijo. Moram priznati, da sem imel krizo, ustvarjalni krč, ko smo zelo malo igrali. Sploh, ko sem bil še zaposlen v ansamblu.

Ves čas vadiš in vadiš, potem pa igraš štirikrat eno predstavo, pa že nov projekt. Takrat se vprašaš, zakaj sploh to delaš. Zame mora umetnost imeti smisel. Hvaležen sem za predstave, ki jih občinstvo hodi gledat že 15. leto.

Vseh 18 predstav ne morete igrati vsak teden. Kaj naredite, ko morate zaigrati v predstavi, ki že dolgo ni bila na odru?

Pri nekaterih je res celo po eno ali dve leti premora, nato pa naredimo obnovitveno vajo in gremo na oder. Najpogostejše se igrajo tudi večkrat na dan – to so predvsem otroške predstave. Moj osebni rekord je sedem predstav v enem dnevu, od tega tri različne. (nasmešek)

Kako se vam ob tem ne zmeša? Tri vloge v enem dnevu, saj to je shizofreno!

Gre za fizičen spomin. Ko pridem na scenografijo v kostumu, mi telo samo pove, kaj je treba. 

Včasih na poti na gostovanje poskušam ponoviti tekst, pa ne gre. Ko pa stopim na oder, se vse vrne. Telo si zapomni in vodi. 

Vas torej ne skrbi, da bi recimo besedilo iz najnovejše predstave Ukročena trmoglavka pomešali s kakšno otroško predstavo?

Ne, sploh ne. (smeh) Čeprav imam ravno zdaj zanimiv izziv. Pred kratkim sem imel v istem dnevu dve premieri – ena je bila otroška ob 11. uri, druga pa zvečer. Zdaj igram otroško predstavo, ki je zelo gibalna in burleskna, a še ni utečena. Jutri jo imam spet. Zato sem se dogovoril s soigralko, da še enkrat ponoviva tekst. Sem perfekcionist, ko gre za predstave. Hočem, da so čim bolj popolne. Sploh ker smo svobodnjaki. Vsaka predstava mora biti presežek, saj te ni več, če enkrat ne dosežeš standardov.

Jernej Čampelj

Je konkurenca tako ostra?

Ja, seveda. Ponudbe na trgu je zelo veliko, še zlasti komercialnih predstav za odrasle in otroških predstav, zato naročniki vedno vzamejo tisto, kar je najboljše. Zato se tudi vedno potrudim, da povabim kritike, da imamo tudi gledališki odziv.

Torej ni pomembno samo, da je predstava komercialna, ampak tudi njena kakovost?

Točno tako. Za predstavo En K te gleda, ki je nastala po romanu Preobrazba Franza Kafke, smo dobili Borštnikovo nagrado. Predstava O snegu in ljubezni, po romanu Marka Sosiča, pa je bila uvrščena v tekmovalni program Borštnikovega srečanja, festivala Teatro Nudo v Milanu in festivala Zlati lev v Umagu, kjer sem dobil nagrado zlati lev za igro, režijo in adaptacijo teksta. 

Zanimivo, imela sem občutek, da samozaposleni igralci v prvi vrsti iščejo tekste, ki bodo nadvse komercialni – tudi na račun kakovosti …

Mislim, da je do tega veliko predsodkov. Velikokrat se svobodni ustvarjalci dojemajo kot tisti, ki iščejo samo komercialne uspehe. Svobodno gledališko sceno dobro poznam in moram reči, da je v svobodnem ustvarjanju veliko zares kakovostnih in dobrih vsebin. Je pa na trgu treba tudi preživeti in zato delati predstave, ki bodo dosegle večje število ponovitev. Zato je zame še toliko večji dosežek, da nam z zavodom uspeva delati tudi uspešne resne predstave. To ni samoumevno!

Jernej Čampelj

Je težko resne predstave prodati naprej, v kulturne domove in drugim organizatorjem?

Seveda je to večji izziv. O snegu in ljubezni je super predstava, ampak jo je izjemno težko prodati kulturnim domovom. Po drugi strani komedije z lahkoto pridejo do 50, 60, 70 ponovitev. Kulturni domovi pogosto iščejo bolj lahkotne vsebine. Ne vsi, nekateri so svetle izjeme.

Ampak včasih se zamislim – imam predstavo z močnim sporočilom, ki odraža svet, ga celo spreminja ... a je ne morem igrati! Potem pa narediš nekaj, kar morda nima take globine, ampak je bolj komercialno – in to se vrti, vrti.

Seveda ljudje potrebujejo razvedrilo, super je, če se nasmejijo. Ampak …

… ampak vseeno malo zbode, ne? A ne pozabiva, da je depresija resna težava sodobnega časa. Če ljudi zabavaš, to ni majhna stvar.

Se strinjam, danes smeh še kako potrebujemo. Saj sem se tudi za predstavo Kako se znebiti bodočega moža v Špas teatru potrudil, poleg tega je tudi meni ta predstava veliko dala. In zdaj je tu še Ukročena trmoglavka, ki je tak dober prerez, saj ni samo komercialna komedija, ampak nagovori tudi zahtevnejše občinstvo. Gre za besedilo, ki je zelo znano, a sva ga z Jernejem Čampljem čisto prepisala in postavila na novo.

Kako ostajate prizemljeni?

Moje življenje je zelo popredalčkano. Prvi del mojega življenja so predstave – to imam najraje. Potem sem direktor kulturnega zavoda, kjer skrbim za marketing, prodajo, računovodstvo, administracijo, razpise … Vse to mi vzame ogromno časa.

Potem je še tretji del – pišem ogromno scenarijev in besedil za različne prireditve. To je bolj »trdo« delo, ki je tudi stalno prisotno. In četrti del, najpomembnejši, je družina. Takrat drugo odklopim. Res si poskušam vzeti čas za družino. Samo včasih se mi zdi, da ima dan kakšno uro premalo. (nasmešek)

PR

Kako pogosto pa ste s sinom?

Problem je, da ob vikendih največkrat igram.

Ampak moj otrok zelo zgodaj vstaja, jaz pa vstanem z njim, da imava vsaj dve urici druženja pred vrtcem. Vedno pazim, da grem ponj v vrtec, če nisem na gostovanju.

Potem sva tri, štiri ure skupaj popoldne, do vaje ali odhoda. Takrat tudi izklopim telefon. Res se trudim, da sem vsak dan nekaj ur stoodstotno prisoten, tudi zaradi počutja.

Se kdaj bojite, da boste pregoreli?

V prvih mesecih tega leta sem imel tri študije hkrati. Pa dve premieri na isti dan, nato še premiero en teden pozneje. In nehote sem od novega leta do zdaj izgubil 16 kilogramov. Samo od divjega tempa.

Verjetno vam je kot prekarcu težko zavrniti sodelovanje, saj na svobodi nikoli ne veš, kaj bo čez kako leto ...

Že nekaj let imam pravilo, da delam samo projekte, ki me zanimajo. Hvala bogu imam ta privilegij, tudi zaradi svojega produkcijskega zavoda. Ko me nekaj zanima, to uresničimo. Stvari, ki me ne pritegnejo, ne vzamem. Tako da ne sprejemam projektov samo, ker sem svobodnjak.

Včasih pa težko rečem ne. Ko je nekaj zanimivo, si rečeš: »Uf, to bi res rad delal!« Tudi če imaš že kaj dogovorjeno, si rečeš, da boš stisnil še to, ker je pač zanimivo. Potem lahko pride do zamikov – neki projekt se zamakne, drugi pride prej – in nenadoma si preveč zaseden. Treba je tudi dodati, da se poleti gledališča umirijo. Zdaj imamo še nekaj predstav, potem pa do septembra nič in si bom spočil.

Sašo Švigelj

Pa se znate odklopiti in poležavati?

O, ja! Brati knjige in podobno! Saj sem že z eno nogo na morju. Že aprila sem dal ven ribiško opremo, vse me čaka pripravljeno. (smeh)

Pa žene to nič ne moti? Do morja je vendar še nekaj tednov …

(smeh) Na srečo imamo veliko skladišče za vse te moje stvari. Ampak ja, treba je tudi odklopiti.

Kaj je serija Reka ljubezni, v kateri ste nastopili glavni moški vlogi, za vas spremenila?

Ogromno mi je dala. Predvsem prepoznavnost, ki pride prav pri bolj komercialno usmerjenih projektih. Še zlasti me veseli, da veliko ljudi, ki me je spoznalo prek te serije, zdaj prihaja tudi na predstave, kot je O snegu in ljubezni. Takrat so me tudi začeli kontaktirati iz varstvenih centrov – za ljudi s posebnimi potrebami, s cerebralno paralizo, z downovim sindromom … V takih domovih serije radi spremljajo in so me večkrat povabili, da jih obiščem. Ko vidiš, koliko jim pomeni, da se z njimi usedeš, pogovoriš, narediš neko človeško gesto, te res gane. Še danes sem v stiku z ljudmi s posebnimi potrebami, ker se mi zdi, da se tu pokaže smisel mojega delovanja.

Kje še vidite smisel svojega ustvarjanja?

Zagotovo tudi v otroških predstavah, ko se otroci smejijo, ploskajo, ko te pridejo objet neznani otroci ... V tem, da pomagaš ljudem s posebnimi potrebami, da s prepoznavnostjo pomagaš pri dobrodelni akciji, zbiraš sredstva za zdravila ...

Celoten intervju je bil objavljen v majski številki revije Obrazi (05/25). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.