Arne Hodalič in Katja Bidovec

Od kod ideja, da postanete motivacijski govorec?

Ideja ni bila ravno ideja, ne vem, kako bi temu rekel. Prvi nastop sem imel leta 2011 za skupino šolarjev. Povabila me je botrova žena, ki je učila v šoli. Imel sem celo malo treme. Stopil sem pred tiste otroke in začel govoriti. Kjer so se malo bolj odzvali, sem nadaljeval, če sem videl, da sem jih začel izgubljati, sem zgodbo zapeljal v drugo smer. Tako sem se učil govorništva, prisluhnem in vidim, kaj želijo drugi slišati. Ne želim jih dolgočasiti z neko zgodbo, pripovedovanjem, predavanjem, ampak želim v polnosti doživeti tisti trenutek, ki ga oni preživijo z mano. Se pravi, ko me poslušajo.

Še vedno imam tremo, saj nikoli ne veš, kako se bo občinstvo odzvalo. Večinoma so na koncu dobri odzivi. V zadnjem letu imam še več predavanj. Zdaj počnem samo še to, saj se opazil, da ljudje iščejo motivacijo, zgodbe, ki jih navdihnejo. Zdi se mi lepo poslanstvo, da lahko delim svojo zgodbo.

Arne Hodalič in Katja Bidovec

Imate tremo pred kamerami?

Pred kamere in ljudi mi nikoli ni bilo težko stopiti. Že kot otrok sem rad nastopal, vzel sem recimo mikrofon na avtobusu in govoril šale. Tako da mi je bilo to govorništvo od nekdaj nekako blizu. (smeh)

Kdo je vaš vzor oziroma vzornik?

Težko bi temu rekel prav vzor. Ko sem počel različne stvari, od plavanja do podjetništva, sem spremljal uspešne ljudi in njihove zgodbe. Kako je njim uspelo v plavanju? Izjemna mi je bila Sara Isakovič. Potem tudi Dejan Fabčič, ki je bil takrat, ko sem začenjal kariero, odličen paraplavalec. Tudi paralimpijec. Pozneje pa seveda Mehičan Gustavo Sanchez Martinez. On ima enako invalidnost kot jaz – je brez obeh nog in ene roke in je v kategoriji, v kateri sva skupaj plavala, osvajal medalje že pred menoj in mi dejansko pokazal pot, da se tudi da zmagovati. Danes pa spremljam različne govorce in se poskušam čim več naučiti od njih, kako delati z večjim občinstvom in čim bolj kakovostno deliti zgodbo.

Domen Jančič

Izdali ste knjigo. Kako je začela nastajati in kako dolgo ste jo pisali? Kaj želite z njo sporočiti svetu?

Za knjigo smo se pogovarjali že dolgo oziroma so me nagovarjali, da bi jo izdal. Najpogostejše vprašanje na vseh predavanjih je, kdaj bo knjiga. Ko sem leta 2020 zaključil plavalno kariero, sem bil z neko založbo že dogovorjen za knjigo, ampak se je zataknilo.

Nekaterih stvari še nisem dovolj dobro predelal in sprejel, da bi lahko sporočal pozitivno zgodbo. Letos sem končno sprejel to odgovornost.

Knjiga nastaja zadnjih devet mesecev in je kar zahteven proces. Na srečo imam podporo in dobro urednico. Pa tudi pisca, ker bo knjiga izšla v soavtorstvu. S knjigo želim sporočiti pozitivno zgodbo, kaj se da v življenju doseči, če verjameš v svoje sanje, če se zanje potrudiš. S knjigo želim opogumiti ljudi, da sanjajo, da so iskrivi in igrivi. Da stopijo iz svoje cone udobja. Torej dosežejo stvari, za katere so mislili, da jih niso zmožni.

O čem zdaj sanjate in hrepenite?

V tem trenutku nimam kakšnega hudega hrepenenja. Zdi se mi, da sem v obdobju življenja, ko mi gredo stvari v redu in se prav dobro počutim. Zadnjih 15 let sem vsako leto precej potoval. Šele v kratkem grem spet v Ameriko. Včasih sem bolj iskal svoj prostor pod soncem, zdaj sem se umiril, tako da se posvečam karieri in osebnim stvarem. Uspelo mi je ujeti ravnotežje med poslovnim (kariernim) delom in osebnim življenjem. Sanjam in hrepenim predvsem po tem, da bom zdrav in da bom lahko še naprej tako aktiven, kot sem zdaj. Da bom spoznal veliko zanimivih ljudi doživel lepe dogodivščine. In da bom soustvarjal lepši in boljši svet.

Celoten intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 11/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Samo Viidic