S.R./MPA

Tako žareča in pristna ljubezen, kot je sijala med vama z vašim pokojnim možem Janezom, je prava redkost. Pravijo, da je za trajen, dober odnos potreben trud, pa tudi sklepanje kompromisov. Zakaj je po vašem mnenju vajina ljubezen preživela toliko časa in ostajala močna, trdno prisotna po skoraj 50 letih skupnega življenja?

Hm. O tem nisem nikoli prej razmišljala. Zdelo se mi je samoumevno, da sva skupaj, da bova skupaj do konca. Zdaj, ko sem ostala fizično sama, pa se včasih ustrašim – ustrašim se kot človek, ki je brezskrbno hodil čez most, ko pa je stopil na trdna tla druge obale, se je most zrušil in človek je onemel od groze, kaj bi se mu lahko pripetilo.

Ko mi postane prehudo, ker ga ni, se tolažim tako, da potegnem hujšo karto – če bi me zapustil in bi se ločila, bi umrla.

Ne vem, kaj je potrebno za druge odnose, vem le, kaj je zame in verjetno za Janeza – nama se je zgodila magična privlačnost iz vesolja. Naju ni zadela Amorjeva puščica, temveč Stvarnikova strela. Medtem ko so druga dekleta na faksu izbirala fante iz premožnih družin, fante z bodočo dobro kariero in dobro plačo, sem se jaz predala jeziku ljubezni po formuli Stvarstva.

Janez ni imel nič razen samega sebe. In točno takšnega, kot je bil, sem jaz hotela; imam sposobnost prepoznavanja kvalitetne substance uma, duha, srca, karakterja.

Drugo se vse da nadgraditi, to sem intuitivno začutila. On je znal ceniti, da sem se odločila za ljubezen, in ne za denar. Tukaj se je začela graditi najina borba za to ljubezen, ki so ji vsi nasprotovali. Bila sva sama, kot dva utopljenca, ki sta se oklepala le drug drugega, da bi zavarovala najino golo, komaj rojeno ljubezen. Mogoče je to bila iztočnica, ki je porodila v naju mogočno potrebo in kljubovalno odločitev, da tej ljubezni omogočiva večno življenje.

S.R:/MPA

Vaš mož vam je vsakič, ko je prišel, prinesel tudi veselje, radost in občutek varnosti. Sta imela kdaj konflikte?

Janez je bil moj zemeljski dom z vsem, kar vanj sodi: globoka čustva, strast, želja, zaupanje, toplina, varnost in konflikti. Prvih sedem let sva se prepirala vsak mesec in jaz sem se prepirala zelo strastno in prepričljivo. Na videz so to bili spori zaradi malenkosti, toda šlo je za veliko globljo zgodbo – za vzpostavitev prevlade. To, kar ga je pri meni privlačilo, si je hotel z »nedolžnimi in nevidnimi« prijemi podrediti kot moj mož: mojo brezpogojno neukrotljivost in svobodo. Iz mene je vztrajno poskušal narediti poročeno ženo. Seveda se nisem pustila, bila sem in sem želela ostati svoja celovita in samostojna osebnost in njegova partnerka iz ljubezni. Zahtevala sem enakopraven status z njim. Na koncu sem, seveda, zmagala. In on se je znova zaljubil v to neukrotljivo divjakinjo. Le sebi je treba ostati zvest. Za vsako ceno. Volk se ne sme zmesti. Kaj šele volkulja … raztrgali bi jo.

Vajino ljubezen opisujete kot globoko in zrelo. Kaj je za vas zrela ljubezen?

Zrela ljubezen nastane z leti, ko se bitke za obstoj preselijo iz medosebnega odnosa na družbeno oz. socialno in poklicno področje; ko zverine zunaj družine pokažejo krvoločne zobe. Takrat, ko spoznaš in razumeš, kdo je tvoj človek, ki bo na vseh teh bojnih poljih stal ob tebi in te brezpogojno podpiral in ščitil. Ko se poželenje in strast premakneta spiralno navzgor v višjo, človeško dimenzijo.

S.R:/MPA

Kakšen pa je bil vajin odnos, ko se je vama rodil prvi otrok?

Pravljičen. Janez je želel imeti otroka takoj po diplomi. Uredila sva, da je vojaški rok služil v mojem rojstnem mestu, kamor sem jaz šla k staršem na porodniško, zato da bi lahko bila vsak vikend skupaj. In da bi bila z mojimi starši, da bi tudi njim polepšali in osrečili življenje. Bila sva omotična od sreče. To obdobje najinega življenja je bilo čista magija, polna nežnosti, predanosti, obogatenosti s čudežem rojstva sadeža najine ljubezni. Dušila sva se v sreči. Kljub temu da sem jaz dojela, da zame ni več svobode – kar ni uspelo moškemu, je uspelo temu novorojenemu bitju, ki me je zasužnjilo. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je moja dvomesečna hči objemala svojega plišastega medvedka, jaz pa sem si zaželela, da bi bila ta njen plišasti medvedek.

Ko sta se spoznala, sta bila zelo mlada. Kako hitro ste se zaljubili?

Spomnim se vsake podrobnosti. Ko sva se prvič spogledala, sem jaz hitro odvrnila pogled, kot bi se spekla, potem pa sem ga znova pogledala. On ni umaknil oči. Ostala sem ujeta v pravljici, ki se je dogajala le v pogledu. Vedela sem, da se mi je zgodila Usoda. Po predavanju je prišel k meni. Začela se je vroče-hladna igra (beri: manipulacija). Razumela sem, da želi, da se zaljubim vanj in da uporablja otročje metode. Zdelo se mi je ljubko. Pomenilo je, da je tudi sam že ujet. Znala sem prepoznati jezik manipulacije in motiv me je raznežil. Sprejela sem igro in ... čakala.

Nikoli vas ni bilo strah, da bi vama spodletelo. Kako ste vedeli, da bo vajina ljubezen obstala?

Ne vem. Preprosto vem, da če nekaj ocenim in začutim za vredno, mi ne more spodleteti. Ne zaradi mene, temveč ker poznam jezik vesolja. Vse je podrejeno načrtom višje sile, vse je tam zapisano. Jaz le odčitam zapis Stvarstva. Tisto noč sem v svoj dnevnik zapisala citat Tomaža Akvinskega: »Blaženi, ki imajo, želijo imeti vedno.« Jaz sem Janeza želela za večno ...

Odnosi

Saša Einsiedler: Zaradi prejšnjega partnerstva sem imela občutek zavrnitve

Glasba

Tinkara Kovač: "V življenju obžalujem le eno zavrnitev"

Kje najde smisel življenja po Janezovi smrti in o drugih zanimivih spoznanjih preberite v intervjuju v reviji Obrazi 11/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.