Neo Visuals

Kako se počutite po medijskem linču?

Burno je bilo tudi v moji notranjosti … Z Marjetko sva opazovala reakcije, predvsem tistih, ki naju ne poznajo, ki z nama niso sodelovali ali imeli stika, a so si hitro ustvarili mnenje. To so tisti, ki razen tega, kar poznajo iz medijev, sploh ne vedo, kdo sva. Presenečen sem, kako lahko ljudje, ki so glasbeniki, a niso nikoli sodelovali z mano, vplivajo na mnenje drugih, ki o tem, kdo sem in kako delujem, vedo še manj. Verjetno bi bil vsak v taki situaciji presenečen, kako se ljudje nekritično in hitro odločijo, kdo ima prav in kdo narobe. In kako hitro so sodniki vsega v situaciji, ko še sam ne veš, ali imaš prav ali narobe, saj je bila situacija res zapletena že zame.

Vas prav razumem, da govorite, da niti sami niste vedeli, ali ste prav ravnali v primeru Nike Zorjan?

V takih situacijah nikoli ni samo črno ali samo belo.

Verjetno je podobno pri ločitvah dolgoletnih partnerjev, ki so se ljubili, potem pa odtujili in se je nabralo kup očitkov na obeh straneh, a še vedno je nekje spomin na ljubezen, zaradi katere so šli pred matičarja.

Tudi poslovno sodelovanje v glasbi je partnerstvo. Na eni strani je pevec, ki ima talent in sanje, na drugi strani pa tisti, ki mora te sanje in talent prepoznati in iz tega zgraditi kariero.

OSEBNI ARHIV

Vrniva se k vašim občutkom v času, ko je bila situacija najbolj vroča. Kako ste se počutili?

Prva stvar, ki mi pride na misel, je šok. In bolečina. Najtežje mi je bilo, ker so se spravili na nekaj, kar je moje – na sodelovanje z ljudmi, s katerimi še sodelujemo in so zadovoljni. Seveda pri vsakem poslovnem sodelovanju pride do trenutkov nezadovoljstva ali različnih pogledov – in po mojem se te stvari rešujejo med vpletenimi, ne pa pred očmi celotne države.

Glasba

Anika Horvat se je odločila za ljubosumno varovanje

Zelo hitro vse skupaj ni imelo več zveze s prvotnim konfliktom – tega smo z Niko razrešili hitro, dosegli smo sporazum in se posvetili vsak svoji poti ter novim projektom. Ko delaš predano in intenzivno, v 20 letih seveda narediš tudi kakšno napako. Pa ne ene. Nisem svetnik! Zapleti so del poti. Če si na prvi fronti kot nekdo, ki stoji za svojimi varovanci in pevci, se zgodi marsikaj – dobrega in težkega. Odnosi so vedno kompleksni. Tudi sam sem se v 20 letih spremenil.

Kaj vas je najbolj prizadelo?

Najbolj me je prizadelo, da se je sestavila slika, ki z resničnostjo nima veliko skupnega. Je pa senzacionalna in hvaležna za nabiranje klikov, komentarjev in ogledov, na tuj račun.

Začudena sva bila, kdo vse je na »najin račun« želel priti do pozornosti. Pa vseeno ali je govoril resnico ali laž ali kavarniško debato povzel kot legitimno zgodbo proti nama.

Kot da vzamejo tvojo zgodbo, delo, identiteto in jo posplošijo, obrnejo po svoje in postavijo na razprodajo – ne da bi jih zanimala tvoja plat. To zaboli.

Mislite, da bi Niki brez vas lahko uspelo?

Nisem jasnoviden, da bi vedel, kaj bi Nika naredila brez mene.

Vemo, da je bilo na Misiji Evrovizija, ko se je z drugimi talenti borila za nastop na Evroviziji, poleg Nike in zmagovalke Eve Boto še nekaj pevcev, tudi takih, ki so imeli izvrsten vokal, pa se jih danes morda ne spomnimo in njihove pesmi niso dosegle ljudi, ker morda niso naleteli na osebo, ki bi v njih verjela. Po drugi strani verjamem, da lahko večina našteje še kakšnega pevca, ki sem ga z ekipo pripeljal do kariere, uspešnic, koncertov.

Neo Visuals

To, da nekdo lepo poje, še ni dovolj za uspeh, kajne? V prvi fazi je treba v pevca kar nekaj vložiti …

Drži. Preden projekt pride do prihodkov, recimo nastopov, je treba vztrajno zagotavljati pesmi, videospote, fotografije, promocijo, ekipo v ozadju. In vse to nekdo mora ustvariti, organizirati in tudi plačati. Tudi v času, ko projekt prideluje zgolj stroške. Ker na začetku si sam. Brez publike, brez denarja, brez zagotovil, da boš komu sploh kdaj všeč. Takrat je ključno, da obstaja nekdo, ki v tebe verjame – ne le z besedami, ampak z dejanji. Ki tvega svoj čas, ekipo, sredstva. Ki stoji za tabo, ko še ni nič.

Jasno je, da potem, ko iz tega nekaj nastane – deliš. Ker od nekod se mora vse to pokriti. Nihče ne bo vlagal leta in leta dela in desettisoče evrov samo zato, ker nekdo lepo poje. Velikokrat je premalo, da imaš talent – potrebuješ celoten ustroj. In nekoga, ki ga zna in si ga upa zgraditi okoli tebe brez zagotovila, da bo kdaj karkoli povrnjeno. To je danes redkost. Večina čaka, da bo nekomu že uspelo – redki pa tvegamo in iz neprepoznavnega talenta naredimo zvezdo.

Začeli ste kot avtor glasbe, potem pa ste postali še sam izvajalec. Zakaj?

Kot novinec sem imel veliko srečo, da sem kot 18-letni fant dobil priložnost ustvarjati pesmi za takrat zelo popularne projekte Popstars (Bepop, Peter Januš, Unique, op. a.). Že od malega sem bil izpostavljen najrazličnejši glasbi – od popa in roka do R&B-ja in narodnozabavne glasbe, saj je oče pel pri Alpskem kvintetu, jaz pa pri ansamblu Anja Burnik s prijatelji. Tudi izkušnje s »teraso« sem imel privilegij izkusiti in se ogromno naučiti. Igral sem v duetu in triu v hotelih. Tam se navadiš pridnosti in da veliki odri niso samoumevni … Na eni strani sem poslušal MTV in ameriško produkcijo, na drugi sem požiral takratno hrvaško sceno. Mislim, da se je prav takrat zgodila ta širina v mojem glasbenem okusu, ki mi še danes pomaga, ko ustvarjam za različne izvajalce.

OSEBNI ARHIV

Kot nov avtor sem moral pesmi ponujati izvajalcem, jih prepričevati, da bi jih vzeli, in potem čakati na odziv. Pogosto sem vedel, da bi določena pesem nekomu noro ustrezala, da ima potencial, a si kot avtor vedno »v natečaju« za njihovo pozornost. In kot neznano ime – skoraj nemogoče. To je bilo zame premalo. Bil sem nov, a poln vizije, zagnanosti in vneme … z idejami, ki so že vrele v meni. Ogromna količina glasbe, melodij in konceptov, ki se mi še danes vsak dan porajajo, je vodila do vizije, ki sem jo skozi leta razvil v to, kar danes živim.

Lahko ocenite začetni vložek za nekega izvajalca?
Ko začnemo z novim izvajalcem, mu ni treba ničesar plačati – mi poskrbimo za vse. Včasih je investicija v pesem z videospotom, celotno produkcijo, promocijo in »launchem« vredna od 10 do 15 tisoč evrov. In to samo za eno pesem, en projekt. Če v enem letu naredimo dve ali tri, so stroški temu primerni. V fazi razvoja Luke Basija smo imeli tudi do pet pesmi na leto, podobno pri Polkaholikih. Vsaka od skladb je strošek, a izvajalec pri nas tega ne plača iz lastnega žepa.

Ampak očita se vam, da morajo izvajalci najprej od nastopov dati vse, da pokrijejo stroške, potem pa se od ostanka vzame še polovica kot menedžerski delež.
Z veseljem vam okvirno pojasnim, če vas zanima. Najprej bi poudaril – nismo javno podjetje in nismo financirani iz državnega denarja. Vsako podjetje ima svoj poslovni model – in pri nas je prvi pogoj, da sodelujemo z ljudmi, ki pogodbo podpišejo trezni, ozaveščeni in s svobodno voljo. Enega od pogodbenikov sem celo prosil – oziroma vztrajal – da mora pred podpisom popolnoma razumeti, izračunati in vedeti, kako delujemo, preden sem privolil v sodelovanje.

Delež, ki si ga z izvajalcem delimo, je na naši strani namenjen predvsem pokrivanju vsega, kar smo vložili. Iz te »polovice« se ne kupujejo jahte in avtomobili, niti se ne zapravlja za luksuz – vlaga se v nove pesmi, videospote, v ljudi in ekipe, ki delajo v ozadju.

Neo Visuals

Glasbeni posel je »sod brez dna«, če želiš biti in ostati aktiven – vedno so nove zgodbe, projekti in stroški. In, ja, v izjemno uspešnih primerih se tudi nekaj zasluži. Saj je to tudi posel.

Kaj če se uspeh ne povrne? Če ni nastopov in minus raste?

Seveda, to se včasih zgodi. In, ne, takrat izvajalca ne prosimo, da nam karkoli pokrije. To je moje tveganje, moje znanje. Zavedam se, da ne bo iz vsake zgodbe nastal Luka Basi, Polkaholiki ali Maraaya – in tega ne pričakujem. Če bi začel delati »tabelice«, kdo mi prinese koliko minusa ali stroškov, bi to vplivalo na motivacijo in zanos pri delu z določenim izvajalcem. In tega nočem. Raje dam od sebe vse. Če se iz tega nekaj izcimi, je to nagrada. Če ne, vsaj vem, da sem naredil vse, kar sem lahko.

Pravzaprav že v izhodišču vse zagotovim – od pesmi, studia in videa do promocije – in potem še del tistega, kar skupaj ustvarimo, vložimo nazaj. To pomeni, da zgodbo predvsem financiram in poganjam. Ampak govorim na splošno o načinu dela in viziji, ne o konkretnih pogodbah. Te so zasebne in z izvajalci urejene individualno. Moja ideja pa je vedno enaka – na začetku vložiti, da izvajalec ne tvega svojega denarja, potem pa del tistega, kar ustvarimo, uporabiti za rast, nove projekte in naslednje korake.

Kdo zdaj dela z vami?

V sklopu naše produkcijske hiše smo začeli ogromno novih sodelovanj, nekatera pa še okrepčali. Poleg Maraaye z nami ostajajo Luka Basi, Polkaholiki, Til Čeh & Petelini, Nastja Gabor, Rok Piletič … Ob tem ustvarjamo pesmi za druge. Samo v naslednjih dveh mesecih bo izšlo več kot osem novih pesmi in prepričana sva, da bo marsikatera od njih presenetila.