Marco Coppo

Vida, december je. Praznični čas. Kaj vam pomeni? Ga imate radi?

Pomeni mi zrenje v temo in vzpodbudo biti še bolj sijoča. Tema na svoj način izbriše svet in potencira osebne občutke. Tudi neprijetne. Dragocena priložnost za razumevanje in sprejemanje vsega, kar se giblje v nas. Priložnost za globljo ozaveščenost in osebno odgovornost za reakcije, ki se rojevajo kot odziv na to, kar zaznavamo. Vsaka čustvena reakcija se rodi iz »komentarja«, ki ga naš um da na neko doživetje. Zato lahko december kot praznični čas vzbuja tako radost in veselje druženja kot strah, jezo ali žalost osamljenosti. Ali ga imam rada? Znam si ga okrasiti in osvetliti, raje pa imam obdobja, ko je več sonca.

Kako pa se spominjate praznikov iz svojega otroštva v Pomurju?

Z nasmehom in hvaležnostjo. Ves adventni čas smo hodili, tudi v mrazu in snegu, ob 6. zjutraj peš k »zornicam« v cerkev, potem pa v šolo. Vadili smo petje za polnočni nastop in nabirali potrebno za jaslice. Na sveti večer smo se simbolično umili v dišeči vodi, kjer so se predhodno kuhali suhi blagoslovljeni šopki rož, ki smo jih nabrali 15. avgusta. Te cvetlice mi še zdaj priskrbi nečakinja Martina. Tovrstni »most« med cvetočim poletjem in temno zimo nas je spominjal in učil, kako čutiti z naravo, kako vnašati bogastvo preteklega v sedanjost, ki se rojeva, in tudi, kako spoštljivo izmivati nepotrebne usedline preteklih izkušenj. Vsak praznik je bil tudi družinska eksplozija radosti s pesmijo, slovesnim kosilom in lepimi oblekami. Spomnim se, da smo blagoslavljali celo domačijo z blagoslovljeno vodo in kadilom. Ob polnoči so tudi krave dobile obrok sena kot zahvalo, da so grele novorojeno dete v jaslih.

Marco Coppo

Kako blizu vam je praznična bleščavost? Veliko ljudem je všeč, ker imajo občutek, da vnaša svetlobo v bolj temno obdobje leta. Bi se strinjali? Ali gre zgolj za bleščavo slepilo?

Odvisno od oči, ki gledajo. So jezni in nesrečni ljudje, ki jim gre na živce vse, tudi glasba in igrive lučke. So prestrašeni, ki v hrupu in pojedinah dušijo notranje stiske. So tudi površni, ki se pred tragedijami slepijo s pijanim, uživaškim vrtincem žura. Meni je blizu ideja zimskega počitka narave in se veselim vsakega izraza prazničnosti v dobro izbrani družbi.

Kaj pa vas sicer svetli? Kaj je Svetloba v vašem življenju?

Svetli me zavest, občutek Enosti z vsem, kar je! V mojem življenju je Svetloba vsaka oblika Življenja in Ljubezni. Vidim in ljubim Sonce tudi v zimski temi. Svetlijo me iskreni nasmehi ljudi, dobrohotna pripravljenost pomagati si med seboj, potrpežljivo prenašanje neprijetnih situacij in predvsem vera v uspeh dobrega, ko vse deluje ravno nasprotno. To svetlenje je notranje. Je sposobnost zaznati skrito luč tudi v sovražnem teroristu, ga osvetliti s pozitivno mislijo in tako prispevati k skupni izgradnji miru. Preklinjati zlobne – to jim daje samo še več moči.

So pa prazniki za marsikoga kontrastni od doživljanja veselja, saj marsikomu prinašajo osamljenost …

Osamljenosti ne prinašajo prazniki. Jo lahko le okrepijo, ker je manj rutinskih aktivnosti in se pozornost ljudi preusmeri drugam. Osamljenost je notranje stanje, ki se rodi ob nekem zlomu čustvenega ravnovesja. Boli, ko je vezana na strah biti zapuščeni ali ne ljubljeni. To so nekatere od najhujših ran otroštva, ki obnavljajo trpljenje. V svoji naravni vlogi pa je osamljenost klic k intimi s samim seboj, vabilo, da se pustimo objeti tišini, in se predati lastni notranji polnosti. Tam se najdeta mir in zadovoljstvo.

Marco Coppo

Krasno razmišljanje. Kaj pa »obračuni« ob koncu leta. Ga naredite? In novoletne zaobljube – jih sprejemate?

Neeeeee! To počnem spotoma, ko preverjam kakovost lastnih dejanj in izboljšujem strategije doseganja ciljev. Ne živim, kot kakšno podjetje, z investicijami in obračuni. Življenje je tok, valovanje, nenehna regeneracija elementov, polno presenečenj. Obračuni in zaobljube se mi zdijo malce racionalno rigidni in zrcalijo potrebo po kontroli, čeprav razumem in spoštujem vse, ki jih sprejemajo za lastno dobro počutje. Ob koncu leta se predam neizmerni hvaležnosti za vse izkušnje, tudi tiste grenke, ker se ob vsaki oviri nekaj naučim, ozavestim.

Kaj bi svetovali tistim, ki se počutijo tako?

Naj se osvobodijo odvisnosti od prisotnosti drugih. Naj verjamejo, da je v njih že vse, po čemer hrepenijo. Naj ne iščejo priznanja in ljubezni izven sebe. Svetovala bi jim, naj izpovejo največjo ljubezen najprej sami sebi in se spomnijo, da je sreča že v njih. Je stanje biti, ki ga lahko aktivirajo kadarkoli. Res je, da smo družabna bitja, a prisotnost drugih lahko le poživi naše dobro počutje, nikakor pa ne more izpolniti kakršnekoli oblike notranje praznine. To lahko stori le vsak sam, ko spozna, kdo resnično je. Se sprejme in ljubi v nenehni povezavi z Življenjem.

Glede na to, kar ste mi ravnokar povedali, vprašanje, ali se kdaj počutite osamljeno, niti ni na mestu … Morda bo bolje, da vprašam, kdaj ste se nazadnje počutili osamljeno?

Res se ne spomnim. Najbrž nikoli. Že od ranega otroštva sem rada bila sama. Imela sem občutek, da je vse z menoj, da je vse lépo in prijazno: visoka trava, po kateri sem jadrala, žuželke, živali, drevesa, zvezde … Celo prah v sončnem žarku je plesal zame. Tudi danes živim to globoko vez z raznimi dimenzijami stvarstva. Čutim ljubečo prisotnost visokovibrajočih energij in sem srečna.

Navdihujoče! Ko sva se pred leti pogovarjali, ste napovedali neko novo obdobje, ki se nam obeta – Zemlji in ljudem. Preden bomo šli v svetlejšo prihodnost, bomo morali skozi nekaj teme, ste med drugim rekli takrat. Glede na dogajanje po svetu imam občutek, da se tema dogaja zdaj …

Res je, smo v temnem obdobju čiščenja. V naravi ta proces že konkretno vidimo in čutimo. Geologi napovedujejo tudi prebujenje velikih vulkanov na dnu oceanov. Posledice teh nas še čakajo. Pa tudi kozmična sevanja in sončne nevihte bodo naredile svoje, kar so ne nazadnje že večkrat v milijonski zgodovini planeta. To bo gotovo zelo šokantno. Zdi se mi pomembno, da se ne vdajamo strahu pred naravo ali človeško zlobo, ampak zaupamo naravnemu procesu evolucije in se osredotočimo tudi na čiščenje osebne podzavesti, ki se kaže v situacijah, ki nam prihajajo vsak dan nasproti.

Bodimo pozorni na svoje misli in čustva. Zavedajmo se, da je vsaka misel impulz, ki povzroči spremembe v energetskem polju, in se vrne nazaj k nam po naravni zakonitosti vzroka in posledice. Vse, kar se nam zgodi, smo nekoč sprožili sami, čeprav se tega ne spomnimo več. To je univerzalna zakonitost Življenja. Poznamo jo pod rekom: »Kar seješ, to žanješ!« Večina se rada pritožuje: »Pa zakaj meni?! Tega si ne zaslužim! Kdaj bo vsega konec?!« Najboljši odziv na vsako oviro je: soočiti se, priznati morebitno napako, jo rešiti po svojih močeh, dojeti življenjsko lekcijo, ki nam jo je situacija prinesla, in si reči: »No, ena manj na moji poti.« Nato pa veselo dalje! Ja, prav ste razumeli. Veselo in hvaležno! To zelo dviga vibracije in tudi dobro počutje.

Marco Coppo

Se tudi vam zdi, da postajamo vse bolj brezčutni, brezsrčni?

Mislim, da je ravno nasprotno. Z dvigom ozaveščenosti vse več ljudi razume, da so grozote z naših zaslonov strategija za vcepljanje negotovosti, strahu in agresije, zato temu več ne naseda. Zdrav odmik nevtralnosti je najboljša reakcija.

Po drugi strani pa se mi zdi, da razmere v Gazi in po podobnih žariščih po svetu odpirajo naša srca in prebujajo sočutje v nas … Je možno, da se nam dogaja oboje?

Lahko. Upam in želim si, da bi ta pozitivni val Svetlobe prebujenih ljudi odvzel moč negativcem in pripomogel k prerojenju planeta in človeštva. Pravzaprav sploh ne dvomim o tem. V naravi Luč premaguje Temo, ne nasprotno. Samo Luč je. Tema pa je le trenutno pomanjkanje luči.

Se zlo sploh kdaj lahko konča?

Seveda. Zlo obstaja le v nizkovibrajočih bipolarnih dimenzijah. Tam, kjer se vibracije dovolj dvignejo, zlo izhlapi, in tako bodo »izhlapeli« s tega planeta vsi tisti, ki se ne dvigajo skupaj z njim.

In kako lahko posameznik pripomore k temu? Včasih se zdi, da je nemočen …

Posameznik je mogočen, a tega ne ve, dokler ne ozavesti svoje prave biti. Če živimo po znanem reku – bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu – lahko zelo pripomoremo k spremembi. Torej bodi pameten, pošten, spoštljiv, prijazen, odprt za sodelovanje, dobre volje, ustvarjalen, zabaven, ljubeč … Bodi sijoča točka v zastrašujoči Temi in jo razblini, kjerkoli naletiš nanjo!

Govoriva torej o konceptu: kakor v nas, tako zunaj nas. Blizu je svetopisemski misli: kakor v nebesih, tako na zemlji. Kako torej spreminjati svoj notranji svet? Kako ga začeti spreminjati, da se bo spremenila tudi realnost zunaj nas?

Ravnokar prebiram novo knjigo fizika Federica Fagginija, Ireduktibilna, (Irriducibile. La coscienza, la vita, i computer e la nostra natura 2023), kjer znanstveno obdeluje pojme fizike, umetne inteligence in zavesti. Zavest je ireduktibilno energetsko polje življenja samega in ima v sebi temu lastno ustvarjalno moč.

Marco Coppo

Sliši se zapleteno, a zanimivo. Lahko bolj pojasnite ta model?

Na ta način človeške misli »ustvarjajo« realnost v smislu razširitve zavesti. Zunanji svet, ki ga zaznavamo, torej zrcali izbire naše kolektivne zavesti. Spreminjati naš notranji svet pomeni najprej osvoboditi ga teorij in prepričanj, ki so nam bila vcepljena od zunaj.

Pregnati strah, ki nas samo hromi, in dati moč lastni izbiri dobrega in ljubečega. To pomeni nehati obsojati in kritizirati, imeti občutke krivičnosti ter se začeti preobražati v največjo revolucijo osvoboditve in spoznanja resnice.

V preprostih besedah odvzeti nadvlado egu in slediti šepetu modrosti višjega jaza ali božjega v nas. »Kakor v nebesih, tako na zemlji« mogoče avtomatično drdramo v molitvi očenaša. A dokler se ne zavemo resnično, da je On v nas (ali vas niso krstili za »božjega otroka«?), in da prek nas, po vsakodnevnih izbirah »naše volje« ustvarja nebesa ali pekel na zemlji, lahko le obtičimo v iluzornem upanju na nekega odrešenika od zgoraj. V nas je namreč moč, da se odrešimo! V nas je vsa potrebna Ljubezen neba, da dvignemo sebe in ta planet! V izbiri naših misli, odločitev in čustev je tista možnost, da prekinemo nasilje in krivico ter dovolimo miru, da končno zaživi v našem svetu.

Kako polno, plemenito povedano. In v kakšnem kontrastu puhli pozitivnosti, ki jo zadnje čase promovirajo razni novodobni duhovni učitelji in »modreci«. Je lahko taka »diktatura pozitivnosti za vsako ceno« škodljiva?

Zelo škodljiva. Neke vrste omama, ki te zadržuje v prepričanju, da če meditiraš, moliš, hodiš na srečanja in ne kradeš ali ubiješ, to zagotavlja privilegij dviga v višje dimenzije in novi svet. Kar pa ni realno niti možno s preprostega vidika kvantne fizike, kjer se vse ureja v multidimenzionalnih poljih frekvenc in časovnic. Puhla pozitivnost je lažni optimizem, ki ne računa s težo realnosti, se je ogiba, nič ne spreminja in ne dviga osnovnih frekvenc osebne energije. Je neke vrste lena »blaženost neozaveščenosti«.

Film in TV

Bernarda Oman: Ni še pomirjena z vsem skupaj

Kaj bi torej rekli, da pomeni »biti pozitiven«?

Pomeni vsak trenutek zavestno in konkretno izbirati nasprotja oblik negativnosti. Če me nesramno ošvrknejo, se nasmehnem. Če me napadejo in žalijo, se umaknem in razumevajoče odpustim. Če me prevarajo ali okradejo, pomislim, da mi je življenje vrnilo nekaj, kar sem, morda nevede in bogvekdaj, sama storila komu drugemu. Pa to je biti neumen, ne pozitiven – bi rekel ego. Aha, no, potem pa se raje borimo za mir z maščevalnimi pokoli! Ko enkrat dojameš modrost procesov razvoja, vidiš v vsem skrito igro ljubezni. To je ljubeč in spoštljiv pogled na skrivnost življenja, ki v vsakem od nas ustvarja svojo mogočno zgodbo.

Večkrat tudi spodbujate, naj nas ne bo strah.

To je podlaga vsakega napredka: zaupanje v zakonitosti življenja in zavest, da nismo nikoli sami, da smo delec tega čudovitega sistema, ki nas ljubeče vodi prek izkušenj, ki smo si jih vstavili v program. Seveda imamo v sebi naravni mehanizem obrambe svoje integritete za preživetje, a to je oblika strahu, ki po preživeti nevarnosti izgine.

Velik problem je vcepljeni strah, ki smo ga dihali in srkali v vzgojnih institucijah, medijih, spletu … Dokler ga zavestno ne odslovimo, in ne izbrišemo vseh teh programov, pač ostanemo sužnji strahu.

Kako se vi spopadate z njim?

Mirno ga gledam od daleč. Strah je orodje mučenja, ki ga uporablja zlo, da ostajamo v njegovi oblasti. Ko sem spoznala, da je nasprotje Ljubezni, sem to osnovno življenjsko moč okrepila v sebi in tako dvignila svojo vibracijo, da se mi zdaj ne more več približati.

Estrada

Tina Gorenjak svari, da prava ljubezen ne boli

Kaj je torej Ljubezen?

Ljubezen ni čustvo, čeprav je vsako čustvo njen odsev. Lahko bi vandrala po različnih poljih znanosti, filozofije in duhovnosti, iskala izraze, opise doživetij, pojme – vse do zaključka, da se Ljubezen ne da racionalno definirati. Ljubezen je posebno, globoko notranje stanje, ki se prižge, zažari, ko zaznaš svetost življenja v vsem, in dojameš veličastno Enost vsega in sebe v tej veličini. Vse, kar obstaja, je izraz te iste življenjske energije.

In kako jo živite?

Preprosto, naravno, ker navsezadnje mi Ljubezen smo! Vidim jo povsod, v drobnih vsakdanjih stvareh. V barvah cvetlic in neba, v sijočih pogledih ljudi, v iskrenem smehu, v poljubih in objemih, glasbi, umetnosti in znanosti … Vidim jo v zasluženi, neprijetni kritični opombi, v nasmehu odpuščanja za svojo pikro opombo, v potrpežljivem razumevanju, ko se zmotim ... Komuniciram in izražam jo v stikih, v partnerstvu, v kuhanju. V siju ljubezni zaznam svetle točke v ljudeh z resnimi težavami. Začutim možnosti razvoja preko težav. Usmerjam k srečanju s samim seboj, ko se nekdo nesrečno izgubi v zasledovanju sreče zunaj sebe. Vsak dih je ljubezen, vsak korak, pogled, stik roke, nasmeh. Preprosto: življenje!

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 12/23. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.