OSEBNI ARHIV

Kakšno popotnico za življenje so vam dali starši, ki vam pride še zdaj prav?

Imela sem mlajšo sestro. Ko je razsajala davica in ni bilo zdravil, je žal umrla. Čez štiri leta sem dobila še eno, čez osem pa še drugo sestro. Ker sem bila najstarejša, je name padlo veliko obveznosti. Od nekdaj sem pomagala staršem, ki so bili za tiste čase zelo napredni. Sprva smo živeli na Bregu v Majšperku, v bloku, poleg tekstilne tovarne. Oče je bil odgovoren za vzdrževanje strojev, delal je noč in dan. Velikokrat sem mu nosila kosilo v tovarno, da sem ga videla. Starši so mi bili zgled s svojim odnosom do dela, poštenostjo … Nato je oče prodal svoj motor in začel graditi hišo v vasi Stogovci, počasi je dokupoval zemljo. Najprej smo imeli enega prašiča, nato dva, pa kokoši, kravo … Oče je po vsej vasi napeljal elektriko in vodovod. Mama, ki je znala tudi odlično šivati, pa je poskrbela, da smo bili vedno lepo oblečeni. Obleke je šivala tudi za družino, ki je imela 17 otrok. Bili smo napredna družina, že leta 1953 smo imeli prvi v vasi televizor. Vsi smo imeli malo, a smo lepo živeli.

Od nekdaj ste se radi učili. Kakšne spomine pa imate na mladost?

Imela sem res krasne učitelje, ki so imeli zelo pozitiven vpliv name, kar zadeva moralo, pomoč drugim. Na gimnaziji sem inštruirala otroke, da sem malo zaslužila, sicer sem pa vedno rada pomagala drugim. Starši so me naučili natančnosti. Če sem grdo pisala, sem morala stokrat napisati eno besedo, tako so mi privzgojili čut za kakovost.

Zdaj sem tik pred koncem pisanja knjige o svojem življenju. V njej je tudi poglavje o mojem mladostniškem delu.

Spomnim se, da smo imeli v vasi kino, jaz pa sem morala namesto tega pasti kravo. Bila sem tako jezna, da sem ubogi živalci naložila nekaj krepkih. Nepozabno je bilo tudi ob kolinah, odrasli pa so bili zelo povezani z zidanjem. Veliko se je gradilo hiše, vsi so pomagali. Brez besed se je vedelo, da če so pomagali tebi, je to treba vrniti. Tu sem se veliko naučila o pomenu sodelovanja in tovariški pomoči.

Od kod pa je prišla želja po poučevanju drugih?

Starša sta nas vedno vzgajala z zgledom. Tako sem že v srednji šoli pomagala drugim, da so bili boljši. Že pri 14 letih sem morala skrbeti zase, obenem pa sem tudi učila ljudi, ki niso imeli končane osnovne šole, pa so jo zaradi službe morali končati. Celo sobo sem si »odplačevala« s poučevanjem otrok. Zelo zgodaj sem ugotovila, da imam dar za poučevanje, da znam navdušiti. Starši in učitelji so me naredili ambiciozno, pa sem to prenašala na druge. Svojim učiteljem sem zelo hvaležna. Ko v srednji šoli še nisem imela svoje sobice, so mi dovolili prespati v sobi z zemljevidi, preden sem si našla stanovanje. Profesorica francoščine, ki je postala moj najljubši predmet, mi je celo prišla čestitat iz Maribora v Ljubljano, ko so mi na francoski ambasadi izročili priznanje vitezinje legije časti …

Ste si že takrat želeli postati lastnica poslovne šole?

Nisem lastnica, IEDC je v solastništvu 28 podjetij, večina je slovenskih, nekaj je hrvaških, pa srbska multinacionalka, eno pa ima sedež na Dunaju. Zasebna šola smo postali po 14 letih obstoja znotraj Gospodarske zbornice Slovenije, ki jo je pod predsedstvom Marka Bulca tudi ustanovila. Sprva sem predavala na Fakulteti za organizacijske vede, nato pa mi je dejal, ali bi rada naredila nekaj dobrega za našo državo. Ko sem to omenila možu, nizozemskemu profesorju Arnoldu, s katerim sva poročena že 50 let, mi je takoj dejal, naj se lotim tega, da me podpira, saj je ta projekt zelo pomemben za Slovenijo. Enako mi je dejala dr. Aleksandra Kornhauser, legendarna profesorica kemije, ki je ustanovila Unescov inštitut za kemične študije v Ljubljani.

Verjetno bi težko našli nekoga, ki bi verjel, da je mogoče na mondenem Bledu imeti fakulteto. Zakaj ravno Bled?

To se mi zdi precej normalno, saj sta Bled in Piran tudi v svetu zelo prepoznavni slovenski mesti. S prijatelji smo se pošteno namučili, da smo na Bledu našli ustrezne stavbe, jih odkupili in v njih naredili šolo. Sprva smo namreč gostovali v hotelu Kokra na Brdu, ki je hitro postal premajhen. Bled je krasen prostor za šolo, saj je zelo miren, njegovo okolje s svojo lepoto pa podpira timsko delo, akademski in umetniški svet. V našem kurikulumu je tudi predmet umetnost in vodenje. Nova šola je postala tudi umetniška galerija z več kot 200 slikami, ki smo jih dobili od podjetij in Sorosove fundacije. Številni nas pohvalijo, da imamo drugo najboljšo umetniško zbirko med podjetji v državi.

Začeli ste zgodaj, ko so bile zasebne izobraževalne ustanove še v povojih. Kako je bilo postavljati tako inštitucijo?

Ni bilo lahko, na začetku me je financiral mož, ko sem šla po svetu gledat, kakšne so druge šole. Zelo so mi bile všeč INSEAD in IMD v Lozani ter Asheridge College blizu Londona, ki je v krasnem gradu. Nekaj podobnega sem želela narediti tudi pri nas. Poleg ustanovitve je bilo ljudem težko pojasniti, kaj je menedžment, saj smo takrat imeli še samoupravljanje. Obravnavali so nas celo na centralnem komiteju. Bilo pa je to zelo pomembno, saj so podjetja res potrebovala usposabljanje vodilnih kadrov. Podjetja, kot so Krka, Lek, Mura, Luka Koper in Gorenje, so bila navdušena nad kadrom, ki so ga pri nas izobraževali.

Naša predavanja obiskuje več kot 3.500 ljudi na leto, v vseh teh letih več kot sto tisoč slušateljev iz več kot sto držav.

Nekateri pridejo zgolj na krajša izobraževanja, številni pa so končali tudi podiplomski študij menedžmenta, saj smo medtem postali še fakulteta. Imamo res pester nabor najboljših predavateljev z vsega sveta. V naši šoli je 70 odstotkov tujcev, ki prihajajo iz najuglednejših svetovnih podjetij. Med udeleženci se spletejo poslovne in prijateljske vezi, izmenjujejo si izkušnje, znanje … Smo ena najbolj znanih poslovnih šol na svetu. 

Kaj je skrivnost uspeha vaše šole?

Filozofija naše šole temelji na treh stebrih – etiki, trajnostnem razvoju, umetnosti in vodenju. Iz glasbene umetnosti se menedžer nauči biti boljši poslušalec, vizualna umetnost mu pomaga postati boljši opazovalec, pomaga nam navezati stik s samim seboj in naredi občutljive za dogajanje v podjetju. Umetnost navdihuje, provocira, šokira in razvija kreativnost. Zaradi vseh problemov, ki jih imamo danes v svetu, mora biti menedžer zelo ustvarjalna osebnost.

OSEBNI ARHIV

Kakšna pa je danes vaša konkurenca? Kako se soočate z njo?

Konkurenco imamo doma in v svetu. Domača konkurenca so državne univerze, saj so lahko njihovi programi, plačani od države, cenejši. V Sloveniji ni znanih zasebnih šol, mi moramo preživeti na (mednarodnem) trgu. Imamo primat, našim študentom predava 65 tujih profesorjev, ki prihajajo z najboljših menedžerskih šol. Nekateri so z nami že 30 let, denimo direktor MBA študija, prof. Jim Ellert, ki mi je pomagal pripraviti MBA študij. Ponosna sem na to, da ne dvigujemo šolnin. Udeležence pa imamo celo s Kitajske. Prav tako imamo 17 klubov naših diplomantov po svetu, tudi v Južni Afriki in na Kitajskem, ki pomagajo pri širjenju novic o naši šoli.

Danica, kdaj v življenju ste prvič začutili, da vam je uspelo?

Že kmalu na začetku, ko sem postavila to šolo. Šla sem po svetu gledat druge šole in povsod so me navdušeno sprejeli ter mi čestitali, kaj in kako to počnemo, da gremo v pravo smer. Imamo res najboljše profesorje, ponosna pa sem tudi na odlične odnose. Številni so presenečeni, da delamo tako dobro, čeprav smo v Sloveniji in profesorjem ne morem ponuditi honorarjev, primerljivih z zahodnimi državami. Zato pa se vedno zelo potrudim, da jim je lepo pri nas: še v času Jugoslavije sem jih veliko vozila na kavo v Trst in sladoled na Vrbsko jezero, da so videli, da smo lahko hodili čez mejo, jih peljala na kosilo ali večerjo, odprtje razstav, da so postali navdušeni nad slovensko umetnostjo, marsikomu pa sem samo podarila kozarček domače marmelade, ki sem jo sama skuhala. Tudi naši uslužbenci so tako gostoljubni. Veliko sem jih poslala v tujino na študij, da so videli, kako se tam dela. Trenutno imamo 28 zaposlenih. Smo krasen kolektiv, deset je redno zaposlenih profesorjev in raziskovalcev, tu pa je še kopica občasnih sodelavcev.

Kakšen je dober menedžer?

Najpomembneje je, da zna voditi podjetje, da ima potrebno znanje in etičnost, da zna navduševati druge, delati v timu, biti vizionar in imeti strategijo, s katero vse to uresničuje. Opažam, da menedžerjem in liderjem manjka podjetniškega duha. Podjetništvo je, da vidiš priložnosti okoli sebe, da imaš idejo, najdeš denar, ljudi in še pogum, da to udejanjiš. Zdaj je zelo pomembna tudi ustvarjalnost. Kako biti boljši, drugačen, nuditi nekaj, česar drugi nimajo. Velika umetnost je tudi poslušati druge in priznavati njihovo drugačnost. 

Kakšne menedžerje imamo v Sloveniji? Katerega občudujete?

Največjo pozornost si zagotovo zasluži direktor Krke. Njegovo podjetje je res zelo uspešno. Pa tudi njegov tim. Večina Krkinega vodstva se je izobrazila pri nas. Slovenija je lahko zelo ponosna, da ima tako podjetje in je še vedno slovensko. Dobre menedžerje imamo tudi v drugih podjetjih. Menim, da smo naredili velik korak naprej in da je še veliko priložnosti v izobraževanju menedžerjev v smeri podjetništva. Prav na to se zdaj pripravljamo na naši šoli. Podjetnik je namreč vsak, ki vidi priložnost, kaj bi lahko še naredil drznega. Včasih zmanjka le malo poguma. Lahko pa zatrdim, da so naši menedžerji zelo izobraženi in kulturni.

OSEBNI ARHIV

Kako težko je ostati na vrhu? 

Sledim pregovoru: samo nebo je meja. Treba si je upati. Že Mandela je dejal, da ne smeš obupati. Nič ni hudega, če padeš, pomembno je, da se po padcu dvigneš. Treba je imeti pogum, nikoli odnehati in vztrajati pri svoji viziji. Od menedžerjev je veliko odvisno, kako se bo svet razvijal, saj imajo veliko moč. Če ta v človeku spodbuja občutke pretirane samozavesti in samozadostnosti, to ni dobro. Edgar Schein, eden najboljših strokovnjakov za organizacijsko kulturo, je veliko govoril o tem, da bi moral človek pri vsej svoji velikopoteznosti in moči ostati preprost in skromen ter navajen poslušati. Če nisi skromen, ne poslušaš drugih.

Kaj pa neuspehi? Koliko ste jih doživeli na svoji poti?

Ravno sva se o tem pogovarjala z možem, pa je rekel, da se ne spomni nobenega mojega neuspeha. Vsake toliko so se sicer zgodili kakšni manjši pri določenih projektih, a se pobereš in greš dalje.

Kje vse najdete navdih in podporo za vztrajanje?

Največjo podporo imam pri možu Arnoldu, ki je bil tudi univerzitetni profesor, a je to delo pustil in se posvetil izključno nadzornim svetom multinacionalk. Spoznala sva se leta 1972 v Dubrovniku na konferenci, kjer sem nastopala in skritizirala določena stališča. Pristopil je k meni in mi dejal, da se strinja z mano. Skupaj sva že več kot pol stoletja in imenitno krmariva v dvoje. Ker sva bila oba veliko zasedena in po svetu, sva se pogosto dobivala v Parizu, Moskvi ... kjerkoli sem bila, je prišel za menoj. Imam srečo, da imam zelo naprednega moža, ki priznava žensko enakopravnost. Veliko mi je pomagal že s pogovori. Sploh na začetku, ko je bil in je še vedno moj glavni sogovornik. Veliko so mi pomagali tudi drugi prijatelji s področja menedžmenta. Najpomembneje je, da je človek odprte narave in se ne boji zaupati nekomu, da mu je težko.

Gospodarstvo

Neuspehe je vedno dojemal kot lekcijo na poti do uspeha

Gospodarstvo

Ivo Boscarol: "Polovica Slovencev bi me utopila v žlici vode"

Kako pa ste se borili kot ženska v moškem svetu? Ste se morali bolj truditi od moških?

Delala sem predvsem v moškem svetu. Zdaj je situacija veliko boljša kot pred desetletji, naše stranke pogosto rečejo, da si želijo več profesoric. Mi smo odraz tega, kar je v svetu. Ko sem še kot študentka delala z moškimi, sem dojela, da pametni moški hitro odkrijejo, da so ženske enako sposobne. Moški so mi največ pomagali. Še vedno pa velja, da ženske premalo pomagamo druga drugi, pa verjetno ne zato, ker bi bile ljubosumne, temveč ker smo morda preveč zahtevne do sebe in drugih. Nikoli se nisem počutila manjvredno v svojem življenju. Kot študentko me je na primer najbolj motilo, da ko sem bila zelo aktivna, so moje izjave pripisali moškim. A ko sem prišla na položaj, sem doživela samo podporo. Moški so me spoštovali in mi povsod ponujali pomoč.

Večina vaših vrstnikov je že dolgo upokojenih, vi še ne. Kaj si še želite doseči?

Moje poslanstvo na IEDC se počasi končuje. Vendar se umetniki, podjetniki in drugi ustvarjalni ljudje ne upokojijo. Pred seboj imam še veliko nalog. Sem predsednica združenja CEEMAN, ki sem ga ustanovila pred 32 leti, združenja menedžerskih šol z vsega sveta, ki vključuje več kot 200 menedžerskih šol iz več kot 50 držav. Združenje sem ustanovila, ker sem opazila, da šole ne sodelujejo med seboj. Izzivov je še veliko. V tem združenju izobražujemo profesorje menedžmenta, direktorje in dekane poslovnih šol ter tudi njihove sodelavce, organiziramo raziskave po vsem svetu in jim pomagamo, da postanejo boljši in relevantni za družbo. Prav tako dobivam vabila z različnih koncev sveta, predvsem z univerz na Kitajskem in v Južni Afriki, da jim še naprej svetujem pri razvoju njihovih menedžerskih šol, kar je moje najljubše delo.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 10/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.