Miran Juršič MPA

»Ko se po službi pripeljem v domačo Vipavsko dolino, se mi zdi, da so vsi problemi ostali v Ljubljani. To modro nebo in prelepa narava mi podarjata drugačen občutek bivanja kot v Ljubljani,« pravi dr. Erik Brecelj, abdominalni kirurg na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, ki med bolniki žanje izraze hvaležnosti, v širši slovenski javnosti pa spoštovanje in ugled. 

Dr. Brecelj, ste bili kdaj sami v bolnišnični postelji?

Bil, bil. Pred leti sem doma pri čiščenju zidu hiše padel z lestve in se huje poškodoval. Najprej so me oskrbeli v šempetrski bolnišnici, za kar sem jim zelo hvaležen. Zaradi krvavitve v prsni koš po zlomih reber so me s helikopterjem zaradi gneče na avtocesti prepeljali v Univerzitetni klinični center Ljubljana (UKC). Prepričan sem, da me nikjer na svetu ne bi zmogli tako kakovostno oskrbeti.

Najbrž je dobrodošlo, da se zdravnik znajde v vlogi bolnika.

Vsekakor. Brez te izkušnje ne bi nikoli prepoznal nekaterih pomanjkljivosti v bolnišnični oskrbi. Motilo me je denimo, ker v kopalnici ni bilo obešalnika za oblačila. To se nekomu zdijo malenkosti, a so za bolnika velike ovire. Kot zdravnik temu prej nisem posvečal pozornosti.

Miran Juršič MPA

Poudarjate, da danes ne moremo govoriti zgolj o dobrih zdravnikih, ampak o dobrih medicinskih timih.

Zastarela je miselnost, da je vse odvisno od zdravnika.

Prihodnost medicine oziroma kirurgije je v timih, v katerih svoja specifična znanja za pospešeno okrevanje bolnika po operacijskem posegu strnejo poleg zdravnika še anesteziolog, medicinska sestra, fizioterapevt, klinični dietetik in klinični farmacevt, psiholog in še kdo.

Zato bo sedem sodelavcev z našega oddelka sodelovalo na večmesečnem izobraževanju, ki ga organizirajo kolegi s Švedske. Pridobljeno znanje bodo potem prenašali na preostale zaposlene. Izobraževanje bo osredotočeno na to, kako se povezati v timih in delati čim bolj učinkovito v korist bolnika. Le timi lahko zagotavljajo kakovost in rezultate v medicini. Tudi v Sloveniji se tega vedno bolj zavedamo. To je dobro.

Pogosto slišimo, da je stres eden glavnih vzrokov za bolezni. V tem kaotičnem svetu se mu težko izognemo. Kako se vi otresate stresa?

Če imaš čisto vest, živiš pošteno in opravljaš svoje poklicno delo po najboljših močeh, je stresa zagotovo manj. Narava me najbolj pomirja. Pa četudi je to zgolj delo v domačem sadovnjaku. Manjši sadovnjak imamo doma v Ajdovščini, nekoliko večjega na Goričkem pri pokojnem tastu. Tam sva z ženo obnovila del kmetije. Res uživam v tem okolju, zelo blagodejno in sproščujoče vpliva namen. Pomirja me tudi klasična glasba. Ta mesec gremo v Švico na koncert kitajskega pianista Lang Langa.

Miran Juršič MPA

Vsaka smrt bolnika je najbrž svojevrsten stres tudi za vas.

Najbolj me pretrese, če bolnik umre nepričakovano. Toliko bolj, če gre za mladega človeka.

Ko vse kaže, da se bo dobro izšlo, pa se vsa prizadevanja in upi v trenutku sesujejo. Šok. Težko se je s tem soočiti.

Tisti zdravnik, ki se s tem lahko sprijazni, je bolje, da zapusti medicino. Nas pa takšni primeri spodbudijo, da skupaj s sodelavci do podrobnosti analiziramo primer in iščemo načine, da se to ne bi ponovilo.

Kaj vam povedo hudo bolni rakavi bolniki, ki se zavedajo, da njihovo življenje usiha?

Takšni bolniki mi pogosto rečejo, da se ne bojijo smrti, ampak umiranja.

Ob tem sem se spomnil na kolega, ki je rekel: »Vsak kirurg ima svoje pokopališče.« Res je. Nekatere bolnike nosimo s sabo vse življenje. Zasidrajo se v naš spomin – eni bolj, drugi manj intenzivno. S tem pač moramo nekako živeti. In preživeti.

Pogosto slišimo, da je pri premoščanju bolezni pomembna tudi pozitivna naravnanost bolnika. Da ne obupa, ampak verjame, de mu bo uspelo ozdraveti.

Najpomembneje je, da je bolnik dobro informiran o svoji bolezni in poteku zdravljenja. Svojim bolnikom pogosto poudarjam: »Medicina lahko veliko naredi za vas. Kar vi lahko storite zase, pa medicina ne more.« V procesu zdravljenja mora bolnik aktivno sodelovati in upoštevati navodila zdravstvenega osebja.

Bolezni

Andrej Stare zaradi bolezni ostal brez treh prstov

Onkološki bolniki imajo denimo na voljo podporo prehranskih strokovnjakov, psihologov in fizioterapevtov. Kajenje in uživanje alkohola znanstveno dokazano negativno vpliva na potek zdravljenja. Tisti, ki so v dobri fizični kondiciji, imajo več možnosti za ozdravitev.

Miran Juršič MPA

Kaj pa vloga bolnikovih svojcev?

V procesu zdravljenja zelo pomembno vlogo igra bolnikova družina. Dobrodošlo je, če sodeluje in ga spodbuja. Prav tako njegov družinski zdravnik. Zaskrbljujoče je dejstvo, da je med rakavimi bolniki vse več mladih. Za rakom danke in debelega črevesa zbolijo tudi mlajši od 40 let. Pri mladih pogosto odkrijemo hitro napredujoče tumorje, ki zahtevajo zelo agresivno zdravljenje.

Kako vidite mlade kolege? Prepoznavajo v zdravniškem poklicu plemenito poslanstvo ali predvsem priložnosti za čim večji zaslužek?

Generacije se spreminjajo. Težko bi rekel, da mlade zdravnike zanima denar. Opažam, da želijo uravnotežiti poklicno in zasebno življenje. Ne želijo živeti le za službo in graditi kariero, ampak želijo imeti čas tudi zase, za svoje hobije in družino. Ne morem jim ničesar očitati. Prav imajo.

Miran Juršič MPA

Kakšno diagnozo bi postavili današnji družbi? Je neozdravljivo bolna ali je vendarle še kaj upanja za ozdravitev?

Premalo odgovorna družba smo. Preveč je egoizma in pohlepa.

Veliko ljudi lastne koristi postavlja pred dobrobit skupnosti. V nedogled tako ne bo šlo. Morali se bomo prebuditi iz sebičnega dremeža, če hočemo biti kot narod uspešni in perspektivni. Da ne bo pomote, ni vse slabo. Sploh ne. Tujci nam pogosto povedo, da živimo v zelo lepi deželi. Imamo socialni in zdravstveni sistem, o katerem lahko marsikje po svetu le sanjajo. Ponekod morajo bolniki prodati vse premoženje, da si lahko zagotovijo onkološko zdravljenje. Naše zdravstvo je naš biser, ki ga moramo ohraniti. Ta biser lahko zelo hitro izgubimo, če bomo nespametni.