Miran Juršič MPA

Kljub zelo zahtevnemu poklicu režiserke in funkciji direktorice Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) je Barbari Hieng Samobor uspelo ohraniti igrivega otroškega duha. Z žarečimi očmi pripoveduje o predstavah, ki lahko pomembno vlivajo na naš pogled na svet, pa o zahtevnih izzivih vodenja kulturne ustanove, ko je treba čedalje več denarja za njeno delovanje zaslužiti na trgu. 

Zaključili ste še eno gledališko sezono. Kako ste zadovoljni z njo?

Moje zadovoljstvo je neločljivo povezano z zadovoljstvom gledalcev in strokovne javnosti. Pri obojih smo bili letos lepo sprejeti. Brez strahu lahko rečem, da je za nami čvrsta in v vseh pogledih uspešna sezona, ki je dala ogromno igralskih presežkov, pa tudi nekaj zelo aktualnih vsebinskih poudarkov.

Svet je trenutno v takem stanju, da potrebuje nujno refleksijo tudi prek umetnosti.

Vsi vemo, da so ozemeljske vojne, genocid in grobo kratenje pravic vseh živih bitij postali del »normalnega« vsakdana. Spremenila so se tudi medosebna razmerja in intimne dinamike. Vse skupaj deluje kot nič kaj obetavno prestrukturiranje vsega in vseh. Mislim, da smo v repertoar ujeli pomenljive sledi tega norega preobražanja, a da obenem nismo zašli v moraliziranje ali direktno politiziranje. Gledalcem smo ponudili možnost identifikacije in razmisleka, nismo pa pridigali ali omejevali.

Kako se odločite, katera od predstav ostaja na sporedu še v naslednji sezoni?

Izpolniti mora najmanj dva pogoja – eden je, da je uprizoritev umetniško kakovostna, drugi pa, da zanjo še vedno vlada zanimanje pri gledalcih.

Naša dvorana je premajhna za vse gledalce, ki bi si želeli ogledati uspešnice iz minulih sezon. To postaja iz leta v leto večja težava. 330 sedežev je za tolikšno število stalnih gledalcev premalo.

Zato si že nekaj let prizadevamo začeti postopke za pridobitev še ene dvorane podobnega formata. Tako bi sedanjo osrednjo dvorano razbremenili in lahko večkrat igrali tiste predstave, za katere vlada največje povpraševanje.

Velika dvorana MGL je med sezono komaj dovolj velika za vse redne abonente, ki si z nakupom letne vstopnice zagotovijo termine in svoj sedež. Gledalci, ki bi si želeli ogledati le katero od uspešnic iz prejšnjih sezon, velikokrat ostanejo brez prave priložnosti. In zaradi tega so seveda nejevoljni. Zdelo se bo, da so za nas organizatorje to sladke skrbi. A so vendarle skrbi.

Miran Juršič MPA

Koliko tekstov preberete za nov repertoar?

Veliko. Recimo, da vsak dan preberem vsaj eno gledališko delo. Gre za cel sistem, v gospodarstvu bi temu rekli informacijska tehnologija. S kolegicami dramaturginjami pregledujemo področje, rezerviramo nova evropska in slovenska besedila. MGL ima že več let uveljavljeno prasko, ki se je izkazala kot zelo uspešna, dramske tekste vnaprej naročamo. Z mladimi avtorji včasih sklenemo dogovor o »rezidenci« in jim s tem omogočimo pol leta bolj brezskrbnega pisanja. Tako nastalo besedilo je po koncu procesa vedno tudi uprizorjeno.

Je težko dobiti avtorske pravice?

Tudi zaradi tega smo zelo pozorni. Rezervacije potekajo direktno ali prek avtorske agencije. Sklepanje takih pogodb je kar resna procedura. Tuji avtorji imajo svoje agencije in pogoji teh agencij so včasih smešno togi, skrajno formalni. O vsem tem se je nujno dogovoriti pravočasno, da ustvarjalni procesi pozneje potekajo nemoteno in umetniška svoboda ni krnjena. Glede stroškov pa: večina honorarjev za tuja besedila je primerljivih z našimi.

Miran Juršič MPA

Odraščali ste v umetniški družini. Kakšne spomine imate na to?

Ko sem bila majhna, seveda sploh nisem vedela, da obstajajo drugačne družine, druge vrste obkroženosti. Moje otroštvo je bilo popolnoma svobodno, spontano, in če pomislim nazaj, me ni nihče usmerjal ali mi karkoli svetoval. Staršem je celo precej vzelo sapo, ko sem izrazila svojo željo po študiju režije. No, seveda pa odraščanje v družini, kjer imajo čisto vsi, tudi stari starši, tete, strici in tako dalje … umetnost za nekaj samoumevnega in najpomembnejšega na svetu človeka zaznamuje. Velikokrat sem že govorila o očetu, ki je bil pisatelj in gledališki človek. Pa o mami, ki je bila po osnovni izobrazbi igralka. A kamorkoli pogledaš, sami ljubitelji umetnosti. 

Vaša družina je bila zaznamovana tudi z bankrotom …

Moja stara mati po očetu resnično ni imela lahkega življenja. Spominjam se je megleno, umrla je, ko sem bila še zelo majhna. Ime ji je bilo Pavla. Pavla je v istem letu izgubila moža in enega od sinov. Njena trgovina je šla v stečaj. Iz meščanskega stanovanja se je morala preseliti v socialne sobe na robu mesta.

Kljub vdovstvu in osamljenemu drsenju v stiske vseh vrst ji je uspelo razvijati otroke v svetle ljudi. Omogočila je, da se je moj oče svojega otroštva na Koseškem bajerju spominjal z nostalgijo in navdušenjem. Iz njegovih anekdot si čutil, da so bili ti otroci v gmotnem smislu reveži, igrali so se s kamni in palicami, a bili so neskončno bogati z domišljijo. Moj oče je bil pogumen, širok, borben, radoveden in radoživ človek. Svetovljan po duši. Njegovi najboljši prijatelji so bili prav taki: Lojze Filipič, Jakob Savinšek, Gregor Strniša, Vitomil Zupan, Ciril Zlobec … sami vitezi duha. Lepo je razmišljati o njih. Denar in duhovno gospostvo nista v neposredni povezavi. 

Umetnica, cenjena pisateljica, je tudi vaša sestra. Kako se razumeta?

Ko je bila Katarina še v maminem trebuhu, sem se je precej veselila. Ob prihodu dojenčice domov sem bila pa razočarana. Bila je lepa, ampak dolgočasna in neuporabna. (smeh) Ampak, kot vsi brihtni drugorojenci, se je bliskovito razvijala.

Od petega leta pa vse do danes je Katarina moja najboljša prijateljica, zaupnica, moj steber, v marsičem tudi vzor.

Na prvi pogled sva precej različni. Recimo, da sem jaz bolj ekstrovertirana ona bolj introvertirana. Vendar pozor: ona daje svetu veliko več s pisanjem, kot utegnem jaz posredovati z govorjenjem. (smeh) S sestro kot da imava brezžično povezavo. Fizično nisva veliko skupaj, v mislih pa nenehno. 

arhiv MGL

Eden najbolj cenjenih slovenskih igralcev je tudi vaš mož Igor Samobor. Kje sta se spoznala?

V Drami. V zeleni stavbi, ki trenutno sameva. Grem spet malo nazaj. Obe s sestro sva imeli gimnazijski abonma. Katarina je enkrat prišla z abonmajske predstave Sen kresne noči režiserja Mileta Koruna. Moški vlogi sta igrala moj bodoči mož Igor in bodoči sošolec Branko Šturbej.

Ko sem jo vprašala, kako je bilo, je rekla, da je predstava fajn, igralca pa zelo čedna. To je bila prva recenzija bodoče svakinje …

Nato sem šla še sama na akademijo, Igorja (še) nisem poznala. In ko sem pet let pozneje delala diplomsko predstavo, sem odkorakala v Dramo in Igorja vprašala, ali bi vskočil v mojo predstavo. Privolil je, šli smo na gostovanja v tujino, vozili smo se z vlakom in podrobneje spoznali … no, takrat se je začela najina ljubezen. Od tega je že več kot 35 let.

Kako človek zdrži tako dolgo skupaj?

Kako to mislite? Saj ga vendar ljubim. Več kot pol svojega življenja sem skupaj z njim.

Ljubim njegovo notranjost in njegovo zunanjost. Vse mi je všeč. In, nasprotno, kot ste me vprašali: prav ničesar si ne znam predstavljati brez njega.

Kako pa ste sprejeli njegovo odločitev pred leti, da postane ravnatelj Drame?

Bila sem proti. Ne agresivno, a absolutno proti. Prvič zato, ker ga rada gledam kot igralca in se mi je zdelo, da bo velik del svoje kariere preživel v pisarni. Kar se je potem tudi zgodilo. Drugič pa iz nekih egoističnih razlogov. Zdelo se mi je, da si bodo najina opravila preveč podobna in se ravno zaradi osnovne diskretnosti nekaterih stvari ne bova mogla več pogovarjati.

Denimo, že prej omenjeno iskanje pomembnih novih besedil. Kadar sem šla mimo Igorja, ki je bral, sem postala kar nervozna. Ima v rokah meni še neznano noviteto? Tretji razlog: zdelo se mi je, da bo izgoreval in izgorel, da ima premalo filtrov za te vrste stres. Tu in tam sem imela prav. Ne pa vedno. Nekateri njegovi repertoarji so bili fenomenalni in pripeljal je mnogo odličnih sodelavcev, bil je domiseln, neustavljiv.

m24, Mare Vavpotič

Kako je sploh biti šef gledališča?

Imam srečo, da delam v MGL, ki je že od nekdaj zelo specifično gledališče. Že vseh 70 in več let v njem ljudje vzorno skrbijo drug za drugega. Biti vodja take skupine je »fajn«. Težko posplošujem, a sama delam z lahkoto. Neke vrste talent zagotovo imam. Tudi moj osnovni poklic, poklic režiserke, je v marsičem blizu opravilom, ki doletijo vodjo gledališča. Je pa to kar zahteven, težek poklic. Ves čas je treba biti na tekočem. Nujni sta tako strateška kot psihološka pamet. Vsako timsko delo zahteva vodjo s talentom za psihologijo, hkrati pa moraš tudi imeti zelo rad igralke in igralce. Jaz jih na srečo obožujem. Nič v zvezi z njimi mi ni težko.

Sta bila z Igorjem zaradi vajinega položaja kdaj deležna kakšnih očitkov?

Bila. Tudi v obliki medijskih napadov. Sicer v bolj rumenih sektorjih … a je vseeno bolelo. Kolizija dvojnega vodenja je nekatere motila. Sama sva se seveda trudila, da vzporednosti ne bi zlorabljala. A take stvari so težko dokazljive.

Marko Vavpotič

Obdobje obmetavanja z blatom je bilo sorazmerno kratko, ni pa bilo prijetno. Žal sta najbolj trpela otroka.

Glede na to, da je tudi vaš sin Filip igralec, ste kdaj bili deležni očitkov o favoriziranju?

Hvala bogu ne. Zelo se trudim za enakomerne zasedbe, veliko mi je do tega, da imajo ljudje dobre karierne pogoje. Tudi Filip seveda. Moje povsem zasebno mnenje pa je: če že mora biti igralec, naj bo del tega odličnega ansambla. In seveda si želim, da bi bil v tem poklicu srečen.

Celoten pogovor je bil objavljen v junijski številki revije Obrazi. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.