MIha Hercog

Zdaj so najbolj boleči dnevi in meseci že za vami. Lahko tvegate vpogled nazaj – kako ste jih prebrodili?

Mislim, da sem jih prebrodila predvsem z veliko mero zaupanja. Najprej vase, potem pa v to, da vse, kar se zgodi, v resnici pride z razlogom. Bolečina me je naučila stvari, ki jih sicer verjetno ne bi nikoli razumela – o sebi, o ljudeh, o življenju. Veliko sem se pogovarjala sama s sabo, jokala, hodila, dihala, poslušala glasbo in si dovolila, da mine. Ni bilo lahko, ampak danes vem, da se včasih moraš razsuti, da lahko spet sestaviš nekaj bolj resničnega in trdnega.

Se zdaj počutite kot zmagovalka, kot močna ženska – ali pa je zmaga še preveč meglen pojem?

Ne vem, ali bi temu rekla zmaga. Bolj bi rekla – pomirjenost. Zmagovalka sem v tem smislu, da sem ostala zvesta sebi, da sem se znala pobrati in da sem znova začutila življenje v tisti topli, lepi obliki. Moč ne pomeni, da ne padeš – pomeni, da se nehaš bati padcev. Danes se ne počutim več kot nekdo, ki mora zmagovati. Bolj kot nekdo, ki želi živeti lepo, iskreno in v miru.

Nikjer nisem zasledila vzroka ločitve oziroma Mihovega odhoda. Ali vam je zdaj že znan? Menda kar nekaj časa niste vedeli, zakaj je odšel.

Res je, dolgo časa nisem razumela, kaj se dogaja. Ko nekdo, ki ga imaš rad, odide brez prave razlage, te to pretrese do temeljev. Danes vem, kaj se je dogajalo, in nekako tudi razumem, čeprav je daleč od mojega načina razmišljanja in doživljanja. Ampak življenje ima včasih drugačne načrte od naših. Včasih odgovori niso zunaj, ampak v tem, kako se s stvarmi sprijazniš v sebi. In tam sem našla mir.

Miha Herzog

Ločitev je bila za vas hud udarec, ker ste verjeli v zakon, vajino zvezo, družino. So se vam te vrednote podrle, izgubile velik del smisla?

Ne, vrednote so ostale. Ljubezen, družina, spoštovanje – to so stvari, ki jih še vedno globoko čutim. Razpad zveze ni konec vsega – samo druga oblika odnosa začne rasti: do sebe, do življenja, do vsega, kar še pride. Jaz sem svojo bolečino preoblikovala v hvaležnost za vse, kar sem imela, in za vse, kar me je to naučilo. Na začetku tak pogled na vse skupaj ni bil lahek, danes pa povsem. Nikoli ne bi izbrala take poti, a na nekatere stvari nimamo vpliva. Zdaj vem, da je življenje zame želelo drugačno zgodbo, ki jo zdaj že nekaj časa pišem z navdušenjem, radovednostjo, zaupanjem in ljubeznijo. Vse se zgodi, kot se mora.

Pa pojdiva iz teme v svetlobo. Pred nami je nova Saška. Kakšna je?

Mislim, da sem zdaj bolj živa kot kadarkoli prej. Bolj mirna, bolj hvaležna in nekako bolj jaz. Kot da sem po dolgem času spet našla svoj pravi obraz. Nekaj časa sem mislila, da je nekaj delov mene izginilo za vedno – tista moja otroška radost, tisto preprosto, svetlo zaupanje v ljudi, ki so mi blizu, in tisto srčno verovanje, da je življenje lepo. A vse to se mi je vrnilo. Počasi, nežno, a trdno. In še močnejše.

Zdaj spet čutim tisto radost, ki sem jo poznala nekoč, in hkrati zavedanje svoje moči, ki je prej morda niti nisem zares poznala. To je lep občutek – ko veš, da si šel skozi marsikaj, pa si kljub temu ohranil toplino v srcu. Moje življenje se zdaj sestavlja na nov, lep način – brez hitenja, brez pritiska, ampak z veliko radovednosti, čistih občutkov in odprtosti. Čutim, da se mi dogaja nekaj lepega, nekaj, kar raste iz notranjega miru, ne iz potrebe. In prav to mi daje tisti občutek svobode, ki je neizmerno lep.

Danes sta lahko vzor ločenim staršem, saj se družite, pogovarjate, z Miho celo ustvarjata glasbo naprej. Kakšen je recept?

Recept? Veliko spoštovanja, ščepec distance in dobra mera humorja. (nasmeh) Ko sprejmeš, da preteklosti ne moreš spreminjati, ampak iz nje lahko nekaj lepega ustvariš, je vse lažje. Midva imava za vedno skupno preteklost in najlepši »projekt« – najino hčerko. Vse drugo pa pride naravno, ko se v srcu umiriš, odpustiš in sprejmeš stvari takšne, kot so. In ko to dosežeš, lahko znova tudi lepo ustvarjaš – tako doma kot v tujini, morda celo še bolje kot prej.

MIha Hercog

Kako danes preživljate vikende, ki ste jih prej preživljali skupaj?

Pravzaprav jih preživljava precej podobno kot prej – človek se v tem, kar ga veseli, ne spremeni. Še vedno rada pobegnem v naravo, grem na sprehod, strastno berem, kuham, se družim z ljudmi, ki mi veliko pomenijo, ali pa preprosto uživam v miru doma. Edina razlika je verjetno ta, da malo več delava vsak zase, ker nisva več skupnost, in da večino časa preživljava z drugimi ljudmi. Največ ga preživim z Ario, kar je zame zelo lepo in dragoceno.

Mediji so vmes že malo namigovali na nove ljubezni. Je bilo kaj resnice v tem?

Vsaka preteklost je preteklost z razlogom, zato o tem nima smisla govoriti. Za ta trenutek pa lahko samo rečem, da sem resnično srečna in da je moje srce polno, radostno, mirno in zelo, zelo živo!

Si danes kaj drugače predstavljate zvezo z moškim, kot ste jo živeli z Mihom?

Seveda si jo predstavljam drugače. (smeh) Zdaj si ne želim več samo zanimivosti, iskrivosti, privlačnosti, skupnega humorja, skupnih interesov ali preživljanja časa. Zdaj moje srce potrebuje vse to in še mnogo več. Najpomembnejše so skupne vrednote, čustvena zrelost, stabilnost in občutek za »midva« – za tim, za skupnost. Seveda pa mora biti v zraku tudi tista čarobna vizija, ki jo oba čutiva, tisti občutek, da gradiva nekaj, kar ceniva, čuvava in občudujeva do te mere, da si želiva, da traja za vedno. In najbolj noro je, da vem, da to obstaja!

Kakšne so torej vaše temeljne vrednote, ki jih mora imeti oseba, da ji lahko zaupate in se ji predate?

Da lahko ljubezen doživim v polnem smislu, potrebujem ob sebi osebo, ki je zelo čustveno zrela, ima visoko čustveno inteligenco in je v svojem čustvovanju in dejanjih stabilna. Osebo, ki ve, kaj želi, in zna ta odnos ceniti ter ga negovati in ohraniti. Nekoga, ki zna v odnos vstopiti s celotno svojo osebnostjo ter srcem. Osebo, ki zna biti popolnoma prepletena v ljubezni in razumevanju ter hkrati ohraniti sebe – tako da oba rasteta, se podpirata in soustvarjata nekaj lepega, močnega in pristnega.

Rekli ste mi, da so vas ženske v tem času zelo podpirale, čutile z vami in vam bile v oporo. Vam je to godilo?

Podpora, ki sem jo v tem času prejemala od žensk, mi je pomenila nekaj mnogo globljega. Ni šlo za površinsko občutje ugodja. Čutila sem se povezana v nekakšno vseobsegajočo zgodbo o ljubezni in razočaranju. Mislim, da jo slej ko prej, ali vsaj enkrat v življenju, doživimo prav vsi. Včasih je pač tako, da ljubezen plačaš z bolečino, a se ji zaradi tega nikoli ne bi odrekla. Vedno je vredno!

Ob tem sem spoznala, kako neverjetno močne so lahko besede in drobne geste sočutja. Čeprav so mi sporočila pošiljale ženske, ki jih osebno sploh nisem poznala, se nisem počutila, kot da smo tujke – vse smo razumele tisti občutek in prav to nas je povezalo ter mi v tistem času pomenilo nekakšen velik objem.

Kaj pa moški? So se tudi oglašali?

Oh, ja, sporočil moških je bilo pa tudi kar veliko. Nekatera so bila res lepa, iskrena, napisana z veliko spoštovanja. Žal pa je na mojih profilih na Instagramu in Facebooku še vedno ostalo po nekaj sto neprebranih – približno 300, 400 na vsakem – ker takrat preprosto nisem zmogla niti brati, kaj šele odgovarjati. Največ sporočil, med tistimi, ki sem jih odprla, je bilo v smislu »ali si za kavo/pogovor«, nekaj pa jih je bilo, kot sem omenila, res lepih in preprosto človeških. Zelo veliko ljudi mi je takrat pisalo tudi svoje osebne zgodbe. Številni so se prepoznali v moji izkušnji ali pa so mi zaupali svoje. To mi je dalo občutek, da sem v tej situaciji nekako povezana z drugimi, da nismo sami v svojih občutjih in prelomnicah. Vse te iskrene besede so me opomnile, kako lepo je, ko se ljudje odzovejo s toplino, brez sodb in pričakovanj – samo zato, ker začutijo sočloveka.

MIha Hercog

Z Miho sta bila skupaj mnogo let. Po razhodu z njim sta z Ario ostali v istem stanovanju, vi ste celo spali v isti postelji. V hiši je zagotovo ostala močna energija vajine skupne preteklosti. Kako ste se spopadli s to energijo in jo preusmerili?

Res je, ostala sem v isti hiši in istem stanovanju. Zelo hitro pa sem začutila, da bo treba energijo malo premešati in vnesti nekaj novega. Zato sem se takoj lotila sprememb – prestavila in zamenjala sem nekaj pohištva, dodala druge barve, rože, nove vonje, drobne detajle, ki so prinesli svež občutek. V prostoru, kjer sva prej z Miho imela glasbeni studio, je Aria dobila svojo čisto novo, veliko in lepo sobo, ki jo je takrat res razveselila. To se mi je zdelo zelo pomembno, ker verjamem, da smo ljudje s svojimi domovanji tudi energetsko povezani. Zato sva obe z Ario to spremembo nujno potrebovali, da sva prostor udomačili kot čisto najin. In seveda, ha, ha ... zamenjala sem tudi posteljo.

Ste danes popolnoma ven iz tega odnosa? Je to poglavje vašega življenja res za vami, ste ga povsem predelali?

Ja, to poglavje mojega življenja je povsem za menoj – brez kakršnihkoli sledi teže, ki bi se vlekle v mojo sedanjost ali prihodnost. Opazila pa sem, da težki časi in žalost vplivajo na človeka še dolgo po tem, ko se vse razreši. Nekako čutiš, da si v določenem obdobju porabil ogromno življenjske energije in da v naslednje vstopaš z nekoliko bolj občutljivim živčnim sistemom ... a hkrati bolj zrel, miren in hvaležen. Verjamem pa tudi, da vsaka izkušnja s seboj prinese dar ... novo zavedanje, nežnost do sebe in nekakšen globlji pogum, ki te pripravi na vse, kar prihaja.

MIha Hercog

Se sprašujete, ali je bilo v vsem tem tudi kaj vaše krivde?

Seveda, veliko sem premišljala o svoji krivdi in odgovornosti, saj vsak odnos spletata dva. Niti se nisem želela temu izogniti, ker sem želela res pogledati vase in razumeti, kaj bi morda lahko naredila drugače. Hkrati pa sem si želela, da mi situacija, če je že morala biti takšna, kot je bila, ne le nekaj odnese iz mojega življenja, ampak da tudi nekaj prinese – boljše poznavanje same sebe, bolj iskreno oziroma boljše prepoznavanje svojih potreb, želja in morda tudi pričakovanj, pa tudi napak.

Ena izmed stvari, do katerih sem se dokopala, ko sem veliko razmišljala o sebi in odnosu, ki se je zaključil, je bila ta, da sem morda zaradi svoje negotovosti želela imeti nekakšen nadzor nad situacijami. Nikoli sicer v smislu ljubosumja, ker tega res skorajda ne poznam, ampak sem partnerju včasih morda dajala vtis, da ne zaupam njegovi presoji. Vse skupaj mi je dalo dragocen vpogled vase. Prepoznala sem svoje negotovosti, svoje meje in tudi nekaj svojih napak. Verjamem, da mi je prav to zavedanje pomagalo, da sem rasla kot oseba in da vsak dan poskušam biti boljši človek.

Ljudje, ki so dolgo živeli v zvezi, težko živijo sami in si kmalu poiščejo novo zvezo. Bi tudi vi raje živeli v dvoje kot sami?

Verjamem, da je za zdrav odnos najprej pomembno, da se človek dobro počuti sam s sabo. Ko znaš biti srečen in zadovoljen sam, v zvezo prineseš mir, zrelost in toplino, ne pa svojih mankov, strahov ali pa potrebe po tem, da bi nekdo uredil in osmislil tvoje življenje.

V zvezi ne smeš iskati nekoga, da bi pregnal samoto ali da bi pričakoval, da bo nekdo drug oblikoval tvoje dni in ti dal smisel – to vse moraš najti že sam. Sama ne iščem zveze zato, da bi zapolnila praznino, ampak zato, ker mi je lepo, če lahko z nekom, ki mi je blizu, delim trenutke, misli, smeh in bližino. Življenje v dvoje je čudovito, če se dva dopolnjujeta, vendar je tudi samostojno življenje lahko zelo polno in bogato. Življenje v dvoje si predstavljam samo z osebo, ob kateri bi začutila, da sem našla svoj dom.

Kako že rečete odejici, v katero se zavijate na kavču?

(smeh) Zavijanje v dekico na kavču imenujem »dekcov zavitek«. Zveni mi ljubko in točno opiše tisti občutek, ko se zlekneš v svoj mali svet mirovanja, udobja in topline. V tem imenu združim svojo ljubezen do hrane, do sladkih zavitkov in do vsega, kar prinaša občutek domačnosti. Priznam, da športni duh v takih trenutkih ni prav zelo prisoten – če sem iskrena, bi rekla, da ga sploh ni ... in ga tudi nikoli pravzaprav ni bilo. Še! – rečem pogosto v šali in s kančkom upanja. (smeh) Izjemno rada pa ležim na kavču, se zavijem v svojo dekico in berem … in berem. Zanimivo pa je, da prav v teh trenutkih največje nepremičnosti in miru pogosto dobim največ ustvarjalnega navdiha. Takrat se v meni nekaj premakne, ideje se kar same prižigajo. In čeprav od zunaj mirujem, se v meni dogaja pravi mali ognjemet.

MIha Hercog

Omenili ste, da vas trenutno navdušujejo nova poglavja in projekti. Bi nam lahko povedali kaj več o njih?

Res je, trenutno se odpirajo številna nova poglavja, ki me resnično navdušujejo in komaj čakam, da jih lahko delim s svetom. Eden od teh projektov je nova pesem, ki jo pravkar pripravljamo. Pesem sva ponovno ustvarila skupaj z Miho. V besedilu sem si privoščila kar nekaj pesniške svobode, saj v svojem vsakdanu ne bi nikogar povabila, da naj pride k meni, ker mu bom ponudila »kavo, sebe in čaj«, kot pojem v pesmi. (smeh) Zelo verjamem v njen potencial, da postane hit, in upam, da jo bodo poslušalci sprejeli tako toplo, kot sem jo ustvarjala sama.

Poleg glasbe me navdušujejo tudi drugi ustvarjalni projekti. Eden izmed njih je odziv na mnoge prošnje sledilk, naj jim razkrijem skrivnost videza svoje kože. Prej nisem želela razkrivati, kaj uporabljam, ker je bila zadeva v fazi izpopolnjevanja in razvoja. Zdaj torej že nekaj let nastaja nova kozmetična znamka Aura Organika, ki jo pripravljam z veliko strasti in ljubezni do naravnega, kakovostnega in pristnega. To ni samo moja kozmetika – gre za sodelovanje z mojo najboljšo prijateljico Tanjo iz srednje šole, ki ima ogromno znanja in izkušenj na tem področju. Že nekaj časa ustvarja svojo uspešno znamko Essentiq in njena strokovnost, ekipa ter občutek za detajle bodo Auri Organiki dali posebno dimenzijo. Moja koža je seveda z leti vse bolj zahtevna – vedno je bila suha, občutljiva in tanka, zdaj pa potrebuje še več nege. 

Ne smeva pozabiti vaših angelov. Jih še slikate?

Moji angelčki Angelik imajo poleg glasbe in kozmetike v mojem življenju posebno mesto, to je še en moj ustvarjalni svet. Po nekaj letih premora so me spet »poklicali« in spet čutim tisto posebno poslanstvo, da jih ustvarjam. Trenutno ravno rišem novega angelčka in ob tem občutim enako nežno, navdihujočo energijo kot ob prvih, kar me neverjetno izpolnjuje.

Vsak od teh projektov me polni z energijo in navdihom. Ob tem pa v mojem življenju obstaja tudi nekaj, kar je zame zelo dragoceno, zelo intimno, skoraj kot poseben »projekt«, ki ga negujem in mu posvečam svoj čas z ljubeznijo. Morda bi lahko to opisala kot tisto nevidno nit, ki povezuje vse moje ustvarjanje in mi daje občutek celovitosti, miru in radosti.

Katere stvari vas polnijo in vam osmišljajo življenje?

Spoznala sem, da me v resnici najbolj polnijo odnosi – predvsem lepi, pristni odnosi. Z mojo hčerko, ki je odrasla v osebo, ki je ne občudujem le kot mama, ampak jo spoštujem tudi kot osebnost, ki ima neverjetno milino, ljubečnost, iskrivost in zrelost. Zelo rada preživljam čas z njo. Tu sta še moj oče in njegova partnerka Darja. Skupaj sobivamo v hiši in naše sobivanje je izjemno harmonično, popolnoma netežavno. Sodobna družba pogosto poudarja, da morajo generacije živeti ločeno, a jaz sem prepričana, da je to pravzaprav vodena naracija – ljudje, ki so odtujeni, so bolj podvrženi manipulacijam in vplivom. Topli in pristni medgeneracijski odnosi nas varujejo in nas osmišljajo.

Zaupajte nam še kakšen je vaš pogled na svet danes?

Mnogokrat ne vem, ali naj nad svetom danes obupujem ali naj ga občudujem. Po eni strani lahko opazujemo popoln razpad vrednot, izkrivljanje realnosti, potvarjanje zgodovine, skrajno izkoriščanje ljudi, skrajne manipulacije in uvajanje vedno novih oblik nadzora. Po drugi strani pa vidim vse več ljudi, ki so nekako prebujeni – tistih, ki globalno ali pa v mikrokozmosu vsakdanjega življenja ustvarjajo lepši svet, skrbijo za svoje najbližje ter širijo dobroto, razumevanje in sočutje, se borijo za resnico in vrednote. Številne občudujem z vsem srcem, ker so tako pogumni in se tako borijo za boljši svet. Ta dvojnost sveta me vedno znova preseneča; ne vem, ali je bila kdaj tako prisotna.

Če sem iskrena, moram priznati, da me svet, v katerega se zdaj oblikuje družba, skrbi – in to močno! Skrbijo me predvsem uvajanje čedalje večjih oblik nadzora pod krinko zaščite, centralizacija moči, grozljive vojne, globalni interesi, ki presegajo našo domišljijo, korporacijska nadvlada, zelo močna razslojenost in dejstvo, da nekaj odstotkov ljudi poseduje tolikšno moč nad drugimi. Vse bolj se zavedam, da so številne stvari globalno vodene in da smer, v katero nas usmerjajo, ni prava. Včasih me je strah ... včasih pa ga premaga vera v ljudi.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 10/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.