OSEBNI ARHIV

Na slovenski kulturni praznik sta Nova Gorica in Gorica nastopili kot nova Evropska prestolnica kulture z idejo edinstvenega medsebojnega sodelovanja in razumevanja. Da bi globino projekta bolje spoznali, smo na pogovor povabili obraz, ki nas je pritegnil s svojo milino, odkritostjo in pozitivnostjo. In direktorica Zavoda GO! 2025 Mija Lorbek, ki je bila s polnim mandatom za to vlogo izbrana na javnem razpisu februarja lani, nas je tudi v živo prepričala z vsemi temi lastnostmi. Ob njenem odprtem in navdušenem pripovedovanju o skupnem projektu v melodičnem primorskem narečju pa človek tudi začuti, da je pravi obraz na vrhu »brezmejnega« projekta

Prvič v zgodovini prestolnic kulture dve mesti v dveh državah nosita en naziv evropska prestolnica kultura. Čestitke. Od kod ta ideja in kako težko se je bilo dogovoriti za tak skupni projekt?

Res je in izredno ponosni smo, da je Slovenija že pred več kot osmimi leti ob kandidaturi za EPK med predlogi izbrala ravno tega, ki povezuje dve mesti na meji z izjemno kompleksno preteklostjo. To je bila zgodba, ki je že dalj časa tlela pod površino skozi posamezna ustvarjalna dela in se je končno razplamtela z željo vseh, da se obmejni mesti povežeta v evropsko prestolnico kulture v polnem sijaju.

Ko je slovensko mesto Nova Gorica s takratnim županom Matejem Arčonom in pobudnico Nedo Rusjan Bric predalo povabilo danes že pokojnemu goriškemu županu Ettoreju Romoliju, ga je takoj sprejel kot priložnost, ki se ponudi samo enkrat v življenju. Veliko ljudi do danes je bilo zaslužnih za to dejstvo.

Jernej Humar

Lahko smo lahko ponosni na to, da smo prvi v zgodovini, ki nam je uspelo združiti dve mesti, dve državi v eno čezmejno evropsko prestolnico kulture.

Ni slišati kot preprost dosežek.
Ni, ampak vedno zagovarjam, da sodelovanje na vseh področjih vodi k uspehu in spreminja svet na bolje. Kot pravi star pregovor, če hočeš priti hitro, pojdi sam, če hočeš priti daleč, pojdi skupaj. To je vsekakor posebno zahtevno v obmejnem pasu s težko preteklostjo in poznejšo različno interpretacijo zgodovine.

Slišala sem vas omeniti posebej zanimivo zgodbo, ki vam jo je pripovedoval italijanski novinar. Delite jo prosim z nami.

Ja, je kar zanimiva ...

Tega italijanskega novinarja je mama kot otroka še v zgodnjih osemdesetih svarila, naj nikar ne »pomoli roke čez mejo«, ker je »tam čez nevarno«. Še danes, ko prihaja k nam, se velikokrat spomni tega otroškega občutka strahu.

In hkrati z nami deli veselje, kako smo s kulturo pravzaprav vsem skupaj pomagali v bolj povezan svet in omilili zaplete iz preteklosti. Prepričana sem, da lahko s skupnimi projekti na področju kulture v povezavi s kulinariko, športom in turizmom dokažemo, da meje niso ovira.

Ana Rojc

Kako pa poteka sodelovanje z Italijani v praksi?

V praksi pomeni to čezmejno sodelovanje seveda veliko večje število sestankov kot sicer. Ti so tudi bolj dolgi, prav tako so zapisniki daljši, saj so v dveh ali pa tudi treh jezikih. Imamo tudi dvojno količino dokumentacije in dodatna usklajevanja zaradi različne zakonodaje, praks in uzanc.

Imamo tudi res precej različen način dela. Lahko si predstavljate, da to zahteva veliko količino potrpljenja z obeh strani, pa tudi zaupanja, ki se z vsakim korakom naprej v pravo smer še poglobi.

Skupaj smo se naučili tudi to, da ta različnost nikakor ni slaba, ampak nas dopolnjuje, nadgrajuje in nas dela zanimive. Zato ni presenetljivo, da je prav to naše brezmejno sodelovanje poželo tako izjemen odziv v tujini, o nas so poročali pravzaprav vsi glavni mediji v Evropi, pa vse do ZDA in bližnjega vzhoda.

Most med obema mestoma ste zgradili skozi kulturo, šport in gastronomijo. Ampak mesti sta sodelovali že pred tem skupnim projektom, drži?

Mesti sta bili že pred projektom EPK dobro povezani na področju ekonomije, tudi čezmejno trgovanje in nakupovanje sta stara kot meja sama. Veliko je seveda še vedno tudi družinskih vezi med ljudmi, ki jih je meja ločila. Zadnja leta pa je izjemno veliko število Novogoričanov kupilo stanovanja v Gorici, saj so precej ugodnejša, kar je posledično tudi povezalo mesti. Na področju kulture so seveda tudi potekala že sodelovanja, vendar so zdaj s prihodom EPK precej bolj intenzivna, pogosta, predvsem pa odmevnejša.

Jernej Humar

Slogan, ki spremlja projekt, je »Gremo! Brezmejno«. Poskušate povedati Evropi in v končni fazi celemu svetu, da je prihodnost sveta brez mej? V zadnjem času tečejo stvari na žalost bolj v obratni smeri …

Res je, danes so razmere v Evropi in po svetu predvsem na mejnih območjih vse prej kot rožnate. Zato je v teh časih dober primer sodelovanja na meji, ki je v zgodovini kruto ločevala, zdaj pa narode pozitivno združuje, toliko bolj pomemben. Vendar moram opomniti, da slogan »Gremo! Brezmejno« ne govori o mejah samo v tem pomenu. Vsekakor v prvi vrsti obravnava meje med državami, ki se je na našem območju večkrat premikala, izginjala in se pojavljala v poznejših administrativnih različicah.

Govori tudi o mejah v naših glavah, ki jih je kdaj še težje preseči.

Ugotavlja še, da so meje lahko včasih tudi spodbujevalne za razvoj, včasih pa celo pozitivne, recimo v primeru postavljanja »osebnih meja«. Če jih postavimo in zrelo komuniciramo o njih, nas lahko bogatijo, tako osebno kot nacionalno. Ko smo že pri mejah, ne smemo pozabiti na mejo razumevanja, ki jo prinašajo različni jeziki, saj so lahko tudi precejšnja ovira. V okviru EPK zato poleg različnih spodbud učenja tujih jezikov, kot so inovativne aplikacije z jezikovnimi izzivi, ustvarjamo dvojezične gledališke igre in pesmi, vse naše tiskovine pa so v treh jezikih. Ne pozabljamo pa poudarjati tudi tistih sproščenih povezovalcev, kot so enogastronomija, šport, ples in lepa narava, ki nas v tem okolju še prav posebej razveseljujejo.

Matej Vidmar

Ironično pa je prav meja odločilna za to, da je sploh nastala Nova Gorica, najmlajše slovensko mesto ... Meja očitno nima samo negativnega prizvoka ali pač?

Vse je odvisno od tega, kako nanjo gledate. Svet je bil pred 80 oziroma 50 leti precej drugačen in vsekakor bolj težaven. Tega se moramo zavedati danes, ko se lahkotno sprehodimo čez prenovljen Trg Evrope in popijemo tisto turistično znano kavo, z eno nogo v Italiji in z drugo v Sloveniji. Nova Gorica je pravzaprav nastala zaradi praznine, ki jo je pustila zgodovina, ko je z mejo začrtala čez vedno povezano območje. Ko se danes sprehajate med ljudmi, je pravzaprav čutiti neko olajšanje, navdih in upanje, da so naposled možni časi, ko voditelji ne bodo več ponujali samo razdvajanj na predvolilnih menijih, ampak tudi smiselna povezovanja in zaslužen mir.

V času od odprtja 8. februarja pa vse do 5. decembra letos bo več kot 400 dogodkov uradnega programa, skupaj s spremljevalnimi dogodki pa čez tisoč. Katere vrhunce bi omenili? Najbolj viden presežek na prvi pogled se zdijo nastopi zares velikih svetovnih glasbenih zvezd (Robbie Williams, Alanis Morissette, Sting ...), ampak verjetno obstajajo tudi drugi vsebinski presežki ...

Vse evropske prestolnice kulture morajo v uradnem programu slediti merilom, ki se spremljajo, v prvi vrsti je pomembna predstavitev avtentične kulturne produkcije nekega kraja v povezavi z evropskimi značilnostmi. Seveda so nastopi popularnih ameriških in britanskih skupin v spremljevalnem programu vsekakor dobrodošla promocija, saj h kulturi morda pritegnejo koga, ki sicer ni običajni obiskovalec.

Na to, da privabimo čim širše občinstvo, smo pozorni tudi pri vključevanju različnih področij, kot so šport, kulinarika, naravne znamenitosti v programih Ustavimo mesto! Tako smo obe mesti ustavili s prvim takim dogodkom, odprtjem EPK »Od postaje do postaje«, ki je na 8. februar pritegnil 50-tisočglavo množico, še veliko več pa si ga je ogledalo na prenosih v živo prek slovenske in italijanske televizije.  Jeseni, med 26. in 29. septembrom, se bo čez mejo s kulturo razširil priljubljeni kulinarični dogodek »Okusi na meji«, ki bo postal »Okusi brez meja«, kjer bodo v ospredju hrana, vino in kultura, v začetku zime pa bodo božične luči osvetlile obe mesti v skupne smaragdne barve in med 1. in 5. decembrom 2025 bomo sklenili brezmejno leto obeh Goric.

Matjaž Prešeren

Trg Evrope je bil ena mogočnejših kulis izredne uvodne slovesnosti. Verjetno ste nanjo še posebno ponosni. Kako dolgo so trajale priprave na tak spektakel?

Poleg celodnevnega dogajanja na petih trgih v obeh mestih smo imeli v uvodnem dnevu dva osrednja dogodka. In sicer uradno slovesnost na Trgu Evrope z visokimi političnimi gosti ter umetniški spektakel na travniku pred novogoriško mestno palačo. Lahko bi rekli, da so priprave na dogodek potekale devet let, intenzivno pa leto dni, pod slovesnost ob odprtju pa sta podpisana režiserka Neda Bric Rusjan in producent Aleksej Loos.

Na odprtju EPK se je združilo več kot dva tisoč nastopajočih iz dveh držav, različne zvrsti kulture, različne generacije, tako vrhunska kot ljubiteljska kultura, vse s subtilnim sporočilom in odlično atmosfero. Velik poklon vsem ustvarjalcem. Po mojih izkušnjah je bila to ena najlepših in najbolj močnih otvoritvenih slovesnosti EPK, priznati moram, da sem bila tudi sama zelo ganjena.

Sicer pa je že pred evropsko prestolnico kulture Trg Evrope ponujal edinstveno izkušnjo, saj na njem poteka državna meja med Italijo in Slovenijo, na njem lahko človek spije kavo z eno nogo v eni in drugo v drugi državi. Ampak zdaj je še dodatno prenovljen in obogaten. Kaj vse ste s tem projektom dodali temu izjemnemu stičišču?

Vse infrastrukturne investicije, kot so obnove stavb, parkov in trgov, so naložba za naprej. Tako kot smo prenovili Trg Evrope, smo v neposredni bližini prenovili tudi železniško postajo. Prenavljamo še številne druge lokacije, mesto je začelo cveteti. Prihaja veliko več obiskovalcev, med njimi številne družine, in pričakujemo jih še več. Projekt EPK bo namreč trajal do decembra z dogodki za vse generacije in okuse.

Kaj je bilo znotraj projekta EPK najtežje doseči? Katera je bila najvišja ovira, ki ste jo morali preskočiti?

Najtežje je bilo uskladiti prav vse interese, ki so vlekli vsak v svojo smer toka, in »ladja je krožila na mestu«, bilo je tudi nekaj nepravilnosti. Posledično se je izoblikovalo neko nezadovoljstvo, da se nič ne dogaja, ljudi je pa zajemala skepsa. 

Treba je bilo resnično veliko energije, hitrih odločitev in »na krov vkrcati« še nekaj aktivnih ljudi, da smo jadra usmerili v pravo smer in s polno hitrostjo začeli pluti v dobre vode.

Če smo že pri prispodobi ladje, je vsekakor cilj, da ne pristanemo s koncem leta 2025, ampak nadaljujemo potovanje v pravo smer, saj je dobra evropska prestolnica kulture tista točka, ki sproži proces, ki pokaže, kaj vse je možno, in postavi vrednote sodelovanja in dinamike za naprej.

Kje vse pa ste predstavljali evropsko prestolnico kulture; ali naj vprašam drugače: katerih gostov pričakujete največ?

Skupaj s Slovensko turistično organizacijo in posameznimi veleposlaništvi smo jo predstavljali vse od Berlina, Rima, Madrida, Dunaja, Milana do Ljubljane, pa tudi na Japonskem. Z velikim zadovoljstvom lahko rečem, da gostje prihajajo iz vse Evrope in tudi sveta, na odprtju smo imeli tudi goste vse od ZDA do Japonske. Pričakujemo največ Italijanov, Avstrijcev in Nemcev, seveda pa bomo posebej veseli domačih gostov iz vse Slovenije.

Kaj pričakujete, da bo letošnja prestolnica kulture prinesla območju Nove Gorice in Gorice?

Lokalnim prebivalcem je prinesla predvsem povezanost v celoto, tako v barvah kot celostnem sodelovanju, saj je pri projektu poleg zavoda GO! 2025 sodelovala celotna Mestna občina Nova Gorica, osebno se je zelo aktivno zavzel tudi župan Samo Turel. Poleg tega so se vključila še številna domača in zamejska društva, tako s področja ljubiteljske kulture, športa kot turizma. Posebej moram pohvaliti tudi novinarje, ki so ne nazadnje tudi sami postavili številne rekorde, tako v dvojezičnem poročanju kot največjem številu kamer za prenos v živo.

Dolgoročno pa bodo prebivalci pridobili povsem nov del mesta, ki bo ponujal nove prostore za kakovostno druženje in ustvarjanje, saj je priložnost EPK infrastrukturno razvila celotni prej degradirani obmejni pas. 

In kaj celotni Sloveniji?

Za celotno Slovenijo bi lahko rekla, da jo je Nova Gorica z Gorico postavila na zemljevid kot pomembno simbolno točko povezovanja Evrope ter točko kakovostnega kulturnega doživetja z odlično kulinariko in lepo naravo.

Celoten pogovor je bil objavljen v marčevski številki revije Obrazi. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.