Shutterstock

Da so hišni ljubljenčki postali pravi družinski člani, se kaže tudi v trenutkih slovesa. Kdor nima možnosti pokopa na zasebnem zemljišču ali pa denimo tega ne sme storiti zaradi suma kužne bolezni, se morda srečuje z bolečo mislijo, da bo njegov ljubljenček obravnavan kot »živalski odpadek«. Trupla hišnih ljubljenčkov se namreč po veljavni zakonodaji uvrščajo med živalske stranske proizvode, kar pomeni, da končajo v industrijski predelavi – denimo v gorivu, gnojilih ali krmnih mešanicah.

Misel na takšen konec je bila neznosna tudi za Tanjo Škorjanc, ki je po grenki osebni izkušnji začutila, da mora nekaj spremeniti in ljudem ponuditi možnost bolj dostojanstvenega slovesa. Zaradi zakonskih omejitev pot do uresničitve ideje ni bila lahka, a nazadnje ji je pred več kot desetimi leti uspelo odpreti prvo upepeljevalnico za domače živali v Sloveniji. Njeno ime – Večno zavetišče – že samo govori o spoštljivem in sočutnem slovesu ter možnosti, da se preminuli ljubljenčki simbolično vrnejo domov k svojim ljudem. S Tanjo smo se pogovarjali tudi o tem, kako se je v preteklem desetletju spremenil odnos ljudi do živali in kako družba sprejema nekoč precej nenavadno idejo o upepeljevanju ter žarnem pokopu domačih živali.

Mateja J. Potočnik

Bizarno ali izraz predanosti? 

»Navezanost lastnikov na njihove ljubljenčke se povečuje. Poleg žare si mnogi želijo spominke – od odtisov tačk, verižic, blazinic do fotografij. Lastniki so zelo skrbni glede tega, kaj se dogaja z njihovimi ljubljenčki ob slovesu, cenijo obveščanje o prevzemih in radi imajo osebno predajo žare,« pripoveduje Škorjančeva, ki se zaveda, da se nekaterim še dandanes zdi nekoliko bizarno, da si lastniki želijo ljubljenčka odnesti domov v žari.

A žalovanje ni omejeno le na ljudi. Nekateri so, denimo, na žival navezani celo bolj kot na svoje domače. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 23. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana