Shutterstock

Vsaka potlačena misel, vsak neizživet občutek, vsak trenutek, ko smo požrli solzo, namesto da bi spregovorili – vse to nekje ostane in se prej ali slej pokaže. Kot utrujenost, napetost ali bolečina. Kot »nič mi ni, pa vse boli«. Kaj se dogaja s telesom, kadar se ne izražamo in ga ne poslušamo, smo se pogovarjali s scenar terapevtom Miho Premkom. Iz njega ne govorijo prebrane knjige, temveč izkušnje dela z ljudmi in opazovanje njihovega napredka ter sprememb.

»Naše telo je izredno pametno in ves čas komunicira z nami. Na neravnovesja in nepravilnosti opozarja z različnimi znaki, vzrok pa je lahko kje popolnoma drugje. Rešitve pogosto iščemo zunaj – v prehranskih dodatkih, novih razteznih vajah, protibolečinskih tabletah, vendar telo ne potrebuje vedno razgibavanja in tablet, ampak ga moramo včasih le slišati,« pravi Miha Premk, scenar terapevt, ki ga že dobro desetletje zanima, kako izboljšati duševno in telesno raven posameznika. Verjame, da lahko vsak s pravimi orodji in ljudmi pride v stanje harmonije, in je zagovornik preventive, na katero tudi sam stavi največ.

Kaj se dogaja, če se ne poslušamo?

K njemu na terapije prihajajo ljudje različnih starosti in težav, tudi otroci. »Prvi pogovori so vedno zanimivi, saj se pogovarjamo zgolj o posledicah, ki jih je vzrok že pustil na telesu, a ljudje si seveda ne želijo slišati, da se tesnoba pojavi, kadar stiskamo srce, da so bolečine v ramenih breme, ki ga nosimo za vse, da so težave z dihali in občutki dušenja neizgovorjene besede, da sta napeta čeljust in vrat vse, česar si nismo upali reči. Da ne govorim o potlačeni jezi in žalosti, pa o boleznih, ki pridejo kot zadnji opomin – ustavi se, poslušaj se,« pravi terapevt in dodaja, da je za ravnovesje potreben premik tako zunaj kot znotraj nas.

Zdravljenje se začne tam, kjer si upamo biti iskreni

Vaje, masaže, zdrava hrana – vse to pomaga, a ne zdravi vzroka. Dokler ne pogledamo vase. Dokler ne dovolimo čustvom, da se pokažejo. Dokler ne ozavestimo, kaj nosimo in zakaj. »Zdravljenje se začne tam, kjer si upamo biti iskreni. Najprej s sabo. Bolečina je velika učiteljica, ki se bo ponavljala, dokler ji ne bomo namenili dovolj pozornosti. Od nas zahteva odgovore: katero čustvo že dolgo stiskamo v sebi, kaj smo potlačili in kaj nas blokira v najboljšem mogočem delovanju? Naše telo nas ne izdaja, le opozarja,« pojasnjuje Premk, ki poudarja tudi, kako pomembni so odnosi v družini. Sploh v zgodnjem otroštvu so te povezave nadvse pomembne, saj na otrokov razvoj vplivajo že v maternici.

Zdravje

Onesnažen zrak povzroča demenco

Začne se v maternici

»Vpliv mame na otroka v nosečnosti je izjemno močan in celosten – ne le telesen, temveč tudi čustven, hormonski in senzoričen. Dolgotrajen ali močan stres v nosečnosti poveča raven kortizola, ki lahko vpliva na razvoj otroškega živčnega sistema, zato je otrok po rojstvu lahko bolj razdražljiv, ima težave s spanjem ali povečano občutljivost za stres. Dokazane so tudi dolgoročne posledice: večja verjetnost za anksioznost, ADHD, motnje razpoloženja ... vsi novodobni in pogosti izzivi naših otrok. Če delam z nosečnicami, zato še posebno rad povem, da mamin notranji svet postane otrokovo prvo okolje. To pomeni, da skrb zase v nosečnosti ni sebičnost, temveč najboljša skrb za otroka.«

Shutterstock

Nikoli ni prepozno

Pri Mihi se pogosto oglasijo tudi stranke z dolgoletnimi kroničnimi bolečinami. Tudi zanje je postopek povsem enak kot za akutna stanja: preveriti, v kakšni psihofizični kondiciji je telo, potem pa ga sprožiti v samozdravljenje in regulacijo. Kaj to pomeni v praksi?

»To preprosto pomeni soočenje. Na več ravneh. Predvsem s tistim, od česar bi se najraje obrnili stran, a je za izboljšanje, če ne že ozdravitev, nujno potrebno. Ko bi se ljudje zavedali, kaj vse v telesu recimo povzroča potlačena jeza, bi najbrž trikrat razmislili, ali je vredno njihovega zdravja. Telo v takem stanju je namreč kot tempirana bomba, saj je ves čas v stanju aktivacije – povišan krvni tlak, motnje spanja, prebavne težave. Pregovori, kot so 'na jetra mi gre', niso iz trte izviti,« pravi terapevt in dodaja, da ne gre zanemariti niti psiholoških vplivov.

»Občutki obupa, izčrpanosti, utrujajoči odnosi so le eni izmed njih. Vse to so znaki, ki kažejo na globlje čustvene bolečine, in prav tam se skriva tudi rešitev – v osvetlitvi izvorne rane, kakršna koli že je. Terapevti smo tu, ne da zdravimo, temveč da spodbudimo in podpremo, vse preostalo pa mora človek narediti sam, s koraki in močno voljo, ki vodijo v spremembo in izboljšanje.«

Zdravje

Intervju z zdravnikom, ki zdravi s konopljo

Zakaj se včasih po obravnavi počutje poslabša?

»Včasih ljudje povedo, da se po nekaj časa rednih terapij njihovo počutje poslabša. Nenadoma jih boli telo. Pride utrujenost. Notranji nemir. Celo občutek, da se vračajo tja, kjer so začeli. To ni redkost. In ni napaka. Gre za naravno odzivanje telesa, ko ga začnemo resnično poslušati. Velik del našega vsakdana preživimo v glavi. Misli, urniki, opravki. Telo pogosto ostane prezrto. A vse, kar v njem ni bilo slišano – stara čustva, napetosti, nepredelane izkušnje – ostane zapisano. In ko mu končno namenimo pozornost, se lahko te vsebine začnejo dvigati na površje. Bolečina, utrujenost, nemir … to niso znaki, da gre nekaj narobe. Tako telo spregovori, ko se oklep, ki nas je ščitil, začne rahljati. Tam, kjer smo se nekoč morali zapreti, se zdaj odpiramo. Tam, kjer ni bilo prostora za občutek, zdaj spet teče življenje. Številni se ob tem prestrašijo. Zdijo se jim koraki nazaj. A v resnici se dogaja prav nasprotno: gre za pot v globino, kjer ni več prostora za površinski v redu,« pojasnjuje terapevt.

Napetost je le ujeta energija

To, kar čutimo, je pogosto stara, ujeta energija, ki je nekoč nismo mogli izraziti. Danes pa jo lahko začnemo srečevati – počasi, z nežnostjo, zavestjo. In prav v tem srečanju se začne sprememba. Napetost se razrahlja. Bolečina dobi glas. Kaos dobi ritem. »Zato se ne ustrašimo, če se ne počutimo bolje. Včasih se najprej počutimo pristnejše. In to je vredno več kot lažno olajšanje. Vprašajmo se: Kaj me preplavlja? Čemu sem preveč izpostavljen? Kaj v tem trenutku moje telo resnično potrebuje? Kaj lahko spustim s svojih ramen? Ko si dovolimo obstati in poslušati, lahko prvič zares slišimo. Ne le, kaj telo govori, ampak tudi, kaj si želi. In šele takrat lahko začnemo delovati z njim, ne proti njemu,« sklene.
Telo ni sovražnik. Telo je arhiv. Telo je glas, ki se ni nikoli zares nehal oglašati – čakal je le, da ga končno slišimo.

Kaj je scenar terapija? (SCENAR – samodejno kontrolirana elektro nevroadaptivna regulacija)

Z vsakim potlačenim alarmnim signalom je telo prikrajšano za prilagoditev in odpravo vzroka. Tako se oddaljujemo od zdravega življenja in pripravljamo pot kroničnim boleznim. Zato je cilj scenar terapije prepoznati tretnutne težave (tukaj in zdaj), prepoznati telesne znake, ustvariti prilagoditveno reakcijo, odstraniti nastale blokade in aktivirati samozdravljenje.

Zdravje

Z naravnimi metodami do uspešne zanositve