Mateja J. Potočnik

Poleg zanimivih opisov krajine, gostiln in tamkajšnjih znamenitosti, ki jih je videl na poti, je v knjigi večkrat omenjen njegov vrt, ki ga ima ob hiši v Grupiji, takoj za mejo v hrvaškem delu Istre. Jurij je sicer izjemno spreten z besedami, zato smo se želeli prepričati, ali je vrt res tako poseben, kot ga opisuje.

»70 različnih rastlin imam na vrtu,« se pohvali Jurij, »in veliko dela! Zjutraj je treba vstati in vsaj dve uri delati. Zvečer isto. Vmes pa služiti za to, da se vse vzdržuje. A gre mi … Vrt zdaj že kar obvladam. Je moj veliki prijatelj in zaveznik – če sem pošten, se najbolj bojim zanj.

Ko sem pred 12 leti prišel sem, od njega ni bilo veliko, vendar sem ga z vztrajnostjo in ljubeznijo dodelal in naredil nekakšen koncept, da je videti lepo in ga rad pokažem tudi drugim. Vse, kar vidite, sem uredil, posadil, zalival … Moja partnerica vsako leto za rojstni dan dobi agrum od sodelavcev. In vseh 12 je zdaj na našem vrtu,« ponosno pove Jurij, ki ima tam posajena še različna sadna drevesa in tudi zelišča. »Ta uporabljam za kuho,« razkrije Jurij, ki je po pričevanjih prijateljev tudi izvrsten kuhar, medtem ko postreže svoj napitek, v katerem sta tudi meta z vrta in nekaj limone. »Žajbelj imam rad tudi za meso, origano obvezno k ribam …« našteva, medtem ko gledamo njegovo rastlinje.

Mateja J. Potočnik

Narobe razumljen

Jurij se je pred 52 leti rodil v Ljubljani, po ločitvi staršev pa je z mamo, ki se je preselila k novemu partnerju, prišel v Istro, kjer je končal osnovno in dva letnika srednje šole. »Preselil sem se ob morje med Krnico in Rakljem, torej najlepšim delom Istre, vsaj kar se mojega okusa tiče, saj je južna Istra še vedno divja in neukročena, tudi ljudje so posebni, čeprav precej trdi, morebiti celo primitivni in nasilni. Vendar dobro shajam z njimi, nekoč sem in tudi danes, ko večinoma bivam v severnem delu Istre. Otroštvo je bilo slikovito, danes ko sem odrasel in življenje držim v svojih rokah, ga imam v lepoto ujeto. Nekoč pa je bilo malodušno, saj selitve na mladega človeka, ki ne zna niti ene besede hrvaškega jezika, ne vplivajo najbolje. Toda kakor pravi klen slovenski pogovor, je vse za nekaj dobro in vse se je uredilo v teku časa. Znam pa se tudi spreminjati in na to sem precej ponosen.«

Po srednji šoli se je Jurij vrnil v Ljubljano in tako rekoč čez noč opozoril nase s svojimi pesmimi. Bil je spreten z besedami – ne nujno zgolj v umetniške namene. Potem je postal še prevajalec, pisatelj in urednik, pa tudi nepogrešljiv boem ljubljanske scene, čeprav on to odločno zanika: »Ne vem, ali sem bil boem. Narobe so me razumeli in potem so moje življenjske navade označili kot boemstvo. Naj povem anekdoto: v Pulju, kjer sem treniral rokoborbo grško-rimskega sloga, sem po neki tekmi in zmagi sošolce in razredničarko na steklenico prosseca in prigrizek. Pojedli in popili smo skupaj in se vrnili k pouku. Ko sem to že kot polnoleten ponovil v četrtem letniku v Ljubljani, sem dobil ukor pred izključitvijo. Take so razlike v kulturah in navadah! Nasploh so Slovenci zavrti in ne znajo uživati, kakor da bi bilo uživanje nekaj izkrivljenega in hudodelnega, sprevrženega in bedastega. Tega nikoli ne bom razumel. In še: Slovenec pogosto misli, da je v umetnosti vse iz trpljenja izvito! Moji bližnji me nikoli niso imeli za boema, in to mi največ pomeni. A ne zaradi boemstva, ki je lepa reč, zaradi tega, ker ima slovenski narod težavo s progresivno inteligenco. Obožuje plagiatorje in povprečneže,« razmišlja Jurij.

Mateja J. Potočnik

Nadvse ponosen vnuk

Pred dobim desetletjem, tam po 40., je vse pogosteje in za vse dalj časa hodil v Istro, kjer si z dvema sestrama deli staro hišo s tem vrtom. »Z eno od njiju imam v načrtu tudi posel, saj bova odprla butični hotel, ki bo v navezavi z botaničnim vrtom, s katerim se ukvarjam,« veselo napove nov poslovni podvig, ki je očitno že v kratkoročnih načrtih. Očitno se umetnost in posel ne izključujeta, sicer pa Jurij vedno znova poudarja, da je tudi pisanje resno delo. »Zelo sem osredotočen na pisanje, kar mi je v življenju uspelo. Težava je včasih le v tem, da preveč potujem in pozabim kje kako stvar. A ljubezni ne … vsaj tako se mi godi in življenje mi to tudi vrača. V Istri sem odrasel in se vanjo zdaj vrnil, čeprav sem ljubljanski otrok in vnuk spomeničarja Ludvika Juriča - Šimna, prve protifašistične puške Rašice med drugo svetovno vojno. Ded je imel več kot dvajset vnukov in jaz sem eden od njih. Umrl je, ko mi je bilo deset let, in ga imam v zelo lepem spominu, predvsem glede humorja in nežnosti do mene kot otroka. Vem pa, da ni bil vedno prijeten, vendar je bila njegova pravica živeti po sebi. Zame je junak, kajti nimajo vsi takega poguma, kot ga je imel on v spopadanju s fašisti. Je junak vseslovenskega upora, ne le lokalni matador spod Rašice,« pove ponosno, da lahko le ugotovimo, kako lepo je, kadar se človek takole s ponosom spominja svojih prednikov.

Potem se v pogovoru vrnemo na njegovo življenje v Grupiji, ki je zaselek s samo osmimi hišami. Do prve trgovine je kakšne pol ure hoda, enako do plaže … A Jurija prav to, da okoli ni gneče, najbolj navdušuje, saj tudi v knjigi piše, da ga je vedno vleklo v samoto. K naravi. Zemlji. »Zemlja je lepa in nežna in me zelo radosti, da imam zdaj spet Istro za dom. Istra je zame isto kakor Ljubljana, oboje je moje srce. Ljubim Istro kakor Ljubljano. V Grosupljem imam stanovanje skupaj z mamo, ki ga tudi občudujem, saj gre za najin umetniški projekt. Z mamo sva iz njega naredila galerijo in mami bi privoščil, da je še dolgo tako vitalna. Živim pa dobro, in to s povprečno slovensko plačo. Vrtnarim in razmišljam, kaj bom naslednji teden napisal za Primorske novice, kjer kar redno objavljam svoje potopise.«

Mateja J. Potočnik

Trdo delo in posluh za uživanje

Običajno vstaja ob peti uri zjutraj, saj rad že zgodaj postori vse na vrtu, pa tudi kot pisec je zjutraj najbolj osredotočen. Najprej si pripravi kavo in poje košček čokolade ali datelj, potem se odpravi na vrt. Ko konča zalivanje in drugo delo, se povzpne v delovno sobo v nadstropju. Do poldneva je že skoraj pri koncu obveznosti. »Pisatelj sem že vse življenje in se večinoma preživljam z besedami. Pozna me pol sveta, knjige imam prevedene v vse večje jezike in tudi pri nekaterih zelo uglednih založbah. Od tega se da živeti, da ne bo kake pomote. V povprečju pišem od pet do šest ur dnevno. Boem nisem, to si mislijo kmetavzarji, ki nikoli niso znali nežno vstopiti v trenutek in živeti v zavedanju, da za hedonizem niso potrebni milijoni. Potreben je posluh. Nihče ni boljši od drugega človeka in prav narava nas uči, da v sobivanju doživiš katarzo. A zato moraš znati deliti ljubezen, kar pa je najtežje opravilo na tem svetu. Toda za zdaj ga imam na vajetih.«

Jurij je v otroštvu treniral rokoborbo, šport ima rad, zato je še vedno vsak dan aktiven. Zelo ponosen je, da nima trebuščka, ki pride z leti in ga ima že večina njegovih vrstnikov. Vse to po zaslugi tega, da veliko pešači, saj nima avta, tako da že pot do trgovine pomeni, da bo prehodil več kilometrov. Včasih gre na barko, s katero pozimi lovi lignje. »Barko smo vedno imeli v Istri. To je najbolj poceni fičo, vendar če v tem uživaš, je tudi veselja dom,« pravi umetnik, ki ves čas poudarja, da se njegovo življenje vrti predvsem okrog ustvarjanja.

Mateja J. Potočnik

»Predvsem veliko delam in mi je lepo tako. Obiske imam, če si vzamem čas in če sem jih vesel. Kakšno rečemo, vendar imam toliko dela s posestjo, da v povprečju ne gostim niti en dan na teden,« razloži Jurij, ki torej ne pušča dvoma, da umetnik ne more le čakati na navdih, ampak je pisanje delo, ki ga je treba jemati resno. »Štejejo dejanja in ne besede,« pravi mojster besed, tako da mu moramo verjeti.

Na daljavo se ne zravsaš

Včasih tudi čez teden, ob koncu tedna pa je skoraj vedno s svojo partnerko, s katero imata torej odnos na daljavo. Jurij pravi, da od takrat, ko nista ves čas skupaj, veliko bolje funkcionirata. »Vsak bi moral tako, da se primitivci ne zravsajo za prvim vogalom,« svetuje Jurij, ki ima sicer iz svojega prvega zakona sina Oskarja, na katerega je neizmerno ponosen. Z njim sicer ni tako pogosto skupaj, kot bi bil, če bi živel bližje, vendar pravi, da imata redne stike in da tudi po drugih kanalih lahko vzdržujeta bližino in odnos.

»Življenje je narejeno za samoopazovanje, ki se je v današnjem času skoraj izgubilo,« je napisal Jurij v svoji knjigi. Piše tudi o pravih vrednotah in kako prezira pehanje za bogastvom. Knjigo lahko toplo priporočimo, lahko pa Jurija posnemate zgolj po življenjskem slogu, saj je očitno več kot zadovoljen v svojem istrskem gnezdu, ki mu prinaša tudi veliko navdiha, kajti v zadnjem času izdaja celo po dve knjigi na leto.