revija Jana

Začelo se je že zjutraj, ko me je babica vprašala, ali sem nekoliko raztresena. Poskušala sem se namreč počesati z omelom za prah. Ne, sem rekla, to delam čisto načrtno, saj se tudi lasje kdaj pa kdaj naprašijo. V resnici sem z omelom lovila molja in vmes pozabila, zakaj ga imam pravzaprav v rokah. Spala sem zanič in pred menoj je bil naporen dan, med drugim je imela babica kup želja, kam vse jo je treba peljati.

»Zakaj pa hodiš naokoli v mojih copatah,« je vprašal cenjeni soprog sumničavo. Zato, ker so tako veliki, da jih lahko brez težav nataknem, sem rekla jezno. Svoje namreč precej težko obujem, so pa lepi, ampak nosim jih predvsem takrat, ko pričakujem obiske. Sicer pa imam raje vse moške copate, ki jih je pri hiši kar precej. Torej vem, kaj naj ti kupim za rojstni dan, je rekel vljudno. Copatke številka 45. S cofom.

Odnosi

Nevrotična gospodinja: soseda in mulci s pasjo ketno

Babica je hotela v banko, kjer je morala urediti zelo pomembne reči, zato sva morali v tisto čisto sredi mesta. Kjer pa ne moreš parkirati. Babica se je namreč hotela pripeljati do vrat, ker da jo boli noga. In je bila pripeljana do vrat. Pojdi noter in nekam sedi, dokler ne preidem, sem rekla, računajoč, da bo to čez pol ure, ko najdem parkirišče. Zapeljala sem za banko in ga pri priči našla – en sam, popolnoma legalen parkirni prostor. Pogledala sem navzgor in rekla: Hvala, ljubi moj angel. Prijateljica, ki v te reči verjame, mi je namreč povedala, da se je treba zahvaliti. Sicer ti ne pomaga več. Seveda sem se zafrkavala, ampak tisto parkirišče je bilo res nekoliko podobno preddverju nebes.

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 3.marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.